32. nedelja med letom: leto B – 2018
»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« (Mr 12,43)
Besedno bogoslužje 32. nedelje med letom postavi v središče lik uboge vdove. Oziroma bolj natančno, v središče postavi dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To njeno dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. ‘Vdovin dar’ je namreč postal ne samo primer, ampak vzor ter simbol tistega, ki brez zadržkov dá tisto malo, kar ima.
Preden pa nadaljujemo z razmišljanjem, moramo naglasiti pomen kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je tudi kraj, kjer so člani izvoljenega ljudstva najgloblje doživljali svojo pripadnost Bogu in drug drugemu. V tem smislu je bil tempelj središče osebne istovetnosti in krati simbol, da je vsak Jud član izvoljenega ljudstva. K temu moramo prišteti še dejstvo, da je Jezus kot deček in pozneje v času javnega delovanja v templju razpravljal z rabini o bistvenih razsežnostih svojega oznanila. Končno je bil Jezusu tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu. Imel pa je tudi globlji pomen, 
ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti, skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi in dokončni tempelj, kraj, kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.
Dogodek o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst. Jezusov pogled se je torej osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam Jezus pravi: ‘Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk.’ Ta namreč izraža temeljno značilnost tistih, ki so ‘živi kamni’ tega novega templja, to je popolno podaritev sebe Gospodu in bližnjemu. Obe vdovi, o katerih govori današnje besedno bogoslužje, tista iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, sta dali vse, vsaka je dala samo sebe in se za druge izročila v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več kot bogataši, ki so dali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje (prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.
Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in prostoru daritev Božjega Sina. Ta daritev je na videz, glede na razsežnosti sveta in zgodovine, nepomembna žrtev, pa vendar je odločilna v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je ‘enkrat daroval’, da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evharistije, iz Jezusove samopodaritve, je nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se 
izraža v uboštvu, te celote, ki se v koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.
Obe vdovi, prva iz Prve knjige kraljev (1 Kr 17,10–16), ter druga iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44), sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je ustregla preroku Eliju, ki je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz, naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil, ter za kos kruha. Vdovo iz evangelija je Jezus opazil pri tempeljski zakladnici, v katero je vrgla dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji, kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala ‘od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje’ (Mr 12,44).
Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Le-ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starih časih je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe, za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da dejansko stanje pomanjkanja, v tem primeru, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: ‘Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov‘ (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3). Sv. Janez Zlatousti pa isto misel takole zapiše: »Gospod ni bil pozoren na količino denarja, temveč na velikodušnost, saj tisti, ki kljub temu, da imajo malo, dajo vse, s tem izrazijo vero, ki je veliko bolj dragocena od vseh tistih, ki imajo veliko, pa dajo le en del.« Devica Marija pa je popoln zgled tistega, ki daruje sebe vsega z zaupanjem v Boga. S to vero je rekla angelu svoj ‘Tukaj sem’ ter sprejela Gospodovo voljo.
Danes in v tednu, ki je pred nami, se bomo kristjani vprašali, do kakšne stopnje smo žrtve današnje potrošniške miselnosti, novih oblik sebičnosti, ki nas zapira v nas same in v osamljeno uživanje minljivih dobrin. Vse to pa do stopnje, da smo skoraj pozabili na tisto, kar večno ostane in nam je drža uboge vdove skorajda tuja in jo celo preziramo. Biti kristjan pa pomeni tudi živeti svojo istovetnost, svojo ljubezen do Boga in do bližnjega, v duhu uboge vdove.
p. Janez Sraka DJ
Patra jezuita Stanko Rozman in Jože Zajec DJ (z novomašnikom)
Slovenski jezuiti misijonarji
Ob misijonski nedelji v mesecu oktobru 2018 predstavljamo podrobneje jezuita patra Jožeta Zajca in Stanka Rozmana in omenjamo druge, ki delujejo v tujini. Izhodišče za predstavitev patrov misijonarjev je njihov letošnji obisk v Sloveniji; tisti od dlje se ustavijo za dalj časa, drugi bližji (npr. iz Rima) pridejo večkrat in za par dni. Pridejo na obisk jezuitov, svojih domačih, k svojemu zdravniku in se srečati z občestvi v Sloveniji; mnogi so deležni podpore za svoje delo.
Pater Jože Zajec DJ je spiritual katoliških bogoslovcev vzhodnega obreda v papeškem semenišču Russikum v Rimu. V Sloveniji se je ustavil na začetku in koncu poletja, obakrat pa je sem prispel z avtobusom iz smeri Ukrajine. Septembra je pravzaprav prišel z vzhoda Slovaške, kamor ga je gojenec Russikuma Tomasz (z njim na fotografiji) povabil na mašniško posvečenje in novo mašo, v eparhiji grkokatoliške cerkve v Košicah. Za eno noč je p. Jože oziroma Jožko Zajec v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani gostil tudi ukrajinsko-slovaško družino drugega svojega nekdanjega gojenca, zdaj duhovnika vzhodnega obreda, na poti iz Rima domov. Z nami sobrati p. Jožko podeli posebnosti teh mož, razpetih med versko delo, družino in škofa. Bogoslovci se namreč potem, ko zaključijo študij teologije v Rimu, doma najprej poročijo in šele ko se zakonska zveza ustali, jim škof odobri posvečenje. Spiritual pa zdaj bivše gojence bogoslovja, po svojih zmožnostih in v sodelovanju z rektorjem Russicuma, še spremlja pri obeh zakramentih in osamosvajanju v služenju Cerkvi. Večino akademskega leta je p. Jože Zajec seveda v Rimu. 
Na večini fotografijah iz lanskega leta je pater na obisku pri bogoslovcih Ivanu in Mihajlu v kraju Silce, v Zakarpatiji v Ukrajini. Pater je duhovnik dvojega obreda (zahodnega oz. rimskega in vzhodnega) in vidimo, kako spremlja domačega župnika pri vstajenjski procesiji vzhodnega obreda (grko)katoliške cerkve.
V Rimu delujejo še drugi jezuitje, ki se prav tako večkrat letno ustavijo v Sloveniji. »Študirani misijonarji« oziroma misiologi so slovenski jezuiti iz Centra Aletti: p. dr. Milan Žust je letos zaključil službo dekana Fakultete za misiologijo na univerzi Gregoriani, p. dr. Marko I. Rupnik je bolj kot profesor misiologije seveda znan kot mozaičar in duhovni voditelj, podiplomski študent misiologije pa je še p. Andrej Brozovič. Prihodnji stik z njimi bo možen ob slovenskem srečanju Prijateljev Centra Aletti zadnjo novembrsko soboto popoldne v Dravljah v Ljubljani. Iz Rima je prihaja že nekaj let na poletne Višarje (od junija do septembra) p. dr. Peter Lah, profesor komunikologije na Gregoriani. Na tej univerzi je tudi letošnji novomašnik p. Benjamin Bevc, podiplomski študent dogmatike. Medijsko v najbolj rednem stiku s Slovenijo pa je p. Ivan Herceg, direktor slovenskega programa Radia Vatikan, ki te dni budno spremlja škofovsko sinodo o mladih.
Zdaj pa k misijonarjem še od dlje. Le nekoliko dlje je p. dr. Peter Rožič, ki je direktor evropskega jezuitskega centra za socialno pastoralo in študije v Bruslju; njegovi slovenski postanki so kratki. Iz Kirgizistana je za mesec dni prišel p. Janez Mihelčič, sicer profesor japonščine in ruščine in pisec japonsko-slovenskega slovarja. Za dva meseca je iz ZDA prišel p. dr. Janez Perčič, ki je poleti pastoralno pomagal na draveljski župniji in opravil zadnje zaobljube. Potem ko je zadnja leta predaval moralno filozofijo v ZDA na univerzi Georgetown in kolidžih Boston College in Holly Cross, letos začenja profesuro na univerzi St. Joseph v Filadelfiji, Pennsylvania. Iz Novosibirska v Rusiji pa še čakamo obisk p. Janeza Severja; pride naslednji mesec. Žal letos ni bilo v Slovenijo najbolj oddaljenega jezuitskega misijonarja na severni polobli (in najstarejšega), p. Vladimirja Kosa, delujočega na Japonskem.
Na južni polobli, brez izjeme na afriški celini, delujejo štirje slovenski jezuiti. Misijonar p. Stanko Rozman je odšel nazaj v Zambijo 2. oktobra. V preteklih dveh mesecih v Sloveniji je obiskoval zdravnike (svoje in tiste, ki jim je omogočil delo v misijonih), pa sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi seveda misijonsko pisarno in oba aktualna slovenska nadškofa. G. Janez Šibal iz Ponikve, ki podpira 4 sirote v šolanju, mu je dal dve veliki škatli ročno izdelanih rožnih vencev, ki jih Stanko potem izroči ljudem na župniji. 
Maševal je na vseh jezuitskih župnijah v Sloveniji, molil z jezuiti in verniki, da je tako ljudem približal, za koga v Afriki molijo. Pogosto je pridigal o tem, kako se v štirih najpogostejših zambijskih jezikih (in angleščini) reče »hvala«! P. Stanko je hvaležen, da pri svoji starosti še drži občutek za zven teh jezikov in da jih ne meša med seboj; in da še dobro govori slovenski jezik!
Pravi, da je zelo zadovoljen z obiskom v Sloveniji, predvsem ker se je spočil. Letos mora spet jemati zdravila za bilharzijo, tj. proti polžku zajedalcu notranjih organov, po lanskem letu se je bolezen ponovila; gre za zajedalca, ki ga je težko odkriti, ki je 40 let nazaj iz Zambije pregnal jezuita p. Jožeta Kokalja, pa so mu takrat bolezen odkrili šele na Inštitutu za tropske bolezni v Londonu. O svojih načrtih v svoji zambijsko-malavijski jezuitski provinci »Stan« pravi, da še nadomešča župnika jezuita, ki je odšel na pripravo na zadnje redovne zaobljube. 
P. Rozman je član jezuitske skupnosti v Mumbvi, trenutno pa dela torej v tem mestu na župniji Kristusa kralja: s 120.000 župljani, pol jih je v mestu, župnija pa ima 40 podružnic. Mumbwa spada pod nadškofa zambijske prestolnice Lusake, kjer je sedaj nov nadškof, msgr. Alick Banda. P. Rozman je še vrača torej k misijonarskemu delu, čeprav so pomisleki – leta, zdravje, pa tudi dejstvo, da domači afriški duhovniki prevzemajo mesta misijonarjev in hočejo Cerkev voditi na svoj način. Nekateri celo nočejo misijonarjev – to pa njih (bele misijonarje) boli, ker so sami z njimi (afriškimi misijonarji) prijazni.
Ko sem ga vprašal o kaplanih in duhovnih pomočnikih na župniji, pravi, da je poklicev sicer veliko, a glede na populacijo vendarle malo. Jezuiti župnije zapuščajo škofijskim duhovnikom, ker so jezuiti v procesu združevanja 3 provinc južne Afrike, ki bodo 2021 dobile skupnega provinciala (krajevnega predstojnika jezuitov): Južnoafriška regija, Zimbabve (obsega še Mozambik), Zambija-Malavi; v preostalih dveh južnoafriških državah Botsvani in Namibiji pa jezuitov ni. Zaradi združevanja so zato za jezuite nove delovne prioritete, njega od župnije vabijo k vodenju hiše za ostarele jezuite v Lusaki, še prej pa je potrebno dokončati veliko cerkev v župniji Kanakantapa v mestu Chongwe, »kjer bi lahko sedelo 1000 ljudi, če bi imeli klopi«. 
Tam je sicer glavni pastoralni delavec p. Janez Mlakar DJ. Tudi on je bil letos na dvomesečnem oddihu po Sloveniji. V Zambiji je še p. Janez Mujdrica (v mestu Kabwe), najmlajši od slovenskih afriških jezuitov, profesor katehetike na učiteljišču in avtor pedagoških priročnikov, pa se je oglasil v Sloveniji lani. Januarja ali februarja 2019 pa prihaja v Slovenijo p. Lojze Podgrajšek, ki zaključuje veliko delo, gradnjo čisto novega srednješolskega kampusa »Loyola« in začetek pouka v njem; v mestu Kasungu v Malaviju.
Ob škofovski sinodi sem p. Rozmana vprašal še, kaj so aktualna cerkvena vprašanja za zambijsko mladino. Obolelost za AIDS-em ter moralna osvoboditev, da bi se bili sposobni vzdržati spolnih odnosov pred sklenitvijo zakona, pravi. Pa tudi revščina in nezaposlenost, tudi univerzitetno izobraženih Afričanov – slednji žal gredo iskat delo v Evropo, Južnoafriško republiko ali v ZDA, ker jim sicer doma pogosto preostane le, da živijo od majhnih njiv.
Popisal p. Rok Bečan DJ.
13. novembra goduje poljski jezuit sv. Stanislav Kostka (1550–1568). Splošno je poznan kot zavetnik mladine, je pa tudi zavetnik jezuitskih novincev, saj je dozorel za nebesa že kot novinec. Ob letošnjem letu mladih (“Alojzijanski jubilej”, od 9. marca 2018 do 9. marca 2019) se ob škofovski sinodi o mladih v Cerkvi spominjamo dveh jezuitov, zavetnikov mladine: poleg sv. Stanislava, od katerega smrti letos mineva okroglih 450 let, se spominjamo še sv. Alojzija Gonzage (1568-1591), ki se je rodil v letu smrti sv. Stanislava na 9. marec. (Povezava na pridigo škofa Alojza Cvikla.) Kdor v tem letu poroma v Rim, je posebej povabljen, da se ustavi na njunih grobovih in spominskih muzejih (sobah, kjer sta živela): prvi je pokopan v cerkvici, posvečeni njemu na Kvirinalu, drugi pa v cerkvi sv. Ignacija blizu Beneškega trga.
Letos je v mednarodnem jezuitskem noviciatu v Genovi, kamot odhajajo tudi slovenski novinci, v dveh letnikih skupaj 16 novincev (na sliki ni vseh, so pa vsi trije slovenski: prva z leve spredaj sta Boštjan in Urban, drugi z desne zadaj pa Aleksandar). Več o 89 jezuitskih novincih po 10 noviciatih Evrope in Bližnjega Vzhoda pa na povezavi v angleščini.
Duhovne vaje z molitvami za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–18. november 2018
Duhovni vikend: »SMRT, KJE JE TVOJA ZMAGA?« (1 Kor 15,55)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 16.–18. november 2018
P. Brendan McManus DJ, avtor knjige Odrešilna pot, na obisku v Sloveniji
Ljubljana | 21. november 2018
Odmik za moške “Bolečina – moj sovražnik?”
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 23.–25. november 2018
Adventno-božične duhovne vaje: »… kakor otrok je v meni moja duša« (Ps 131,2)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 28.11. 2018 – 9.1. 2019
Duhovne vaje za zakonce: Odpuščanje v zakonu
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 30. 11. – 2. 12. 2018
Tinje, Avstrija | 30.11. 2018 – 2.12. 2018
Duhovni vikend: Koraki k umirjenosti
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 7.–9. december 2018
»Moj Gospod, prosim te,
da odstraniš vse,
kar ločuje mene od tebe in tebe od mene.
Odstrani vse, kar me dela nevrednega
tvojega pogleda, tvoje roke in tvoje graje,
tvojih besed in pogovora s teboj,
tvoje dobrotljivosti in ljubezni.
Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,
da te ne vidim,
te ne slišim,
te ne okušam,
te ne vonjam
in se te ne dotikam;
da se te ne bojim
in nisem pozoren na tebe;
da te ne poznam,
te ne ljubim
in te nimam;
da se ne zavedam tvoje navzočnosti
in se te ne veselim, kot bi se lahko.
Vse to prosim zase in si goreče želim od tebe.
Amen.«
(sv. Peter Faber)