»Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo.« (Jn 2,11)
Na preteklo nedeljo, prvo »med letom«, nas je bogoslužje uvedlo v razmišljanje, kako je Jezus začel svoje javno delovanje, kako je zastavil delo odrešenja. Na praznik Jezusovega krsta je sam Bog Oče razodel, kdo je Jezus: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Po krstu v Jordanu pa Jezus razodeva sebe samega človeštvu z besedo, dejanji in z vsem svojim bitjem. Njegovo delo odrešenja je torej celosten proces.
Apostol Janez je v svojem evangeliju opisal prvi pomemben dogodek v Jezusovem javnem delovanju in ta odlomek beremo na drugo nedeljo »med letom«. Ob poglobitvi v evangeljski odlomek poglejmo dve njegovi pomembni sporočili in kakšna je vloga ključnih oseb dogodka.
p. Janez Sraka DJ
Evangelist Janez v svojem poročilu o svatbi v galilejski Kani ne pove, kdo je povabil Marijo in Jezusa. Ne vemo, ali so ga povabili sorodniki, znanci, prijatelji ali kakšna ugledna in premožna družina. Glede na vsebino sporočila ti podatki tudi niso pomembni.
Prvi pomembno sporočilo je dejstvo, da je Jezus storil prvi čudež na svatbi. Svatba je namreč dogodek, ko se za novoporočenca začne novo življenje v družini, ki je zibelka življenja za nevesto, ženina in širšo družino. Svatba je slovesen dogodek, ko celotna skupnost pospremi novoporočenca na novo življenjsko pot. Za Izraelce je bila svatba simbol zaveze med Jahvejem in izvoljenim ljudstvom, simbol, kaj pomeni biti zaveznik z Bogom samim. Jezus je svoje javno delovanje začel na svatbi, na najbolj slovesnem in simboličnem dogodku, ki je ves naravnan v prihodnost.
Drugi pomemben vidik Jezusovega prvega čudeža je ta, da ni storil nekaj, kar bi bilo v korist osebi, ampak je spremil prvino življenja – vodo – v vino, ki je simbol razigranosti in veselja. Vino človeku razveseljuje srce, da se z veseljem poda v ustvarjanje novih medčloveških odnosov v družini in družbi.
In kdo so ključne osebe pri prvem čudežu? Marija, Jezusova mati, strežniki na gostiji, Jezus in starešina, vodja poročnega slavja.
Marija, Jezusova mati, je s svojo ljubečo prisotnostjo opazila, da je vina zmanjkovalo, da je bila torej slovesnost, gostija ogrožena. O tem je obzirno obvestila sina Jezusa in dobila presenetljiv odgovor: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Ta Jezusov odgovor ni bil zavrnitev materinega opozorila, ampak jo je Jezus napotil na novo razsežnost dogodka, ki ga bo storil, ko je dejal, da moja ura še ni prišla. Spodbujena na tako skrivnosten način, je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« S tem svojim naročilom strežnikom je Marija pokazala, da jo strežniki spoštujejo ne le zato, ker je bila povabljena, ampak je imela ugled med ljudmi kot Jezusova mati.
Strežniki na gostiji. Ti so vedno zelo pomemben del gostije. Od njih je odvisno, ali bo hrana pravočasno in lepo postrežena, s svojim veseljem krepijo in spodbujajo prijetno razpoloženje, so na uslugo gostom v vsem, kar potrebujejo med slovesnostjo in še bi lahko naštevali. Toda Jezus jim je v Kani Galilejski dal še čisto novo, enkratno poslanstvo, ki se je na prvi trenutek zdelo kot ponižanje in izzivanje, da naj namreč napolnijo vrče z vodo, ko je zmanjkovalo vina. Toda na Marijin namig in Jezusov ukaz so storili, kar jim je bilo zapovedano. In ko so to storili in so nesli vodo, ki je med tem postala vino, so bili udeleženi pri čudežu. Pa ne le to. Postali so priče, da je Jezus vodo spremenil v vino in so to dejstvo, ta čudežni dogodek, tudi oznanjali. Po tem, ko je starešina okusil vodo, ki je postala vino, so se sami prepričali, da je Jezus resnično iz vode naredil vino, ker so bili priče temu dogodku. V dogodku so sodelovali z vsemi svojimi spoznavnimi sposobnostmi.
Jezus. Za prvi Jezusov čudež je posebej značilno to, da Jezus nad vodo ni molil, tudi ni naredil kakšnega vidnega znamenja, denimo, da bi se vode dotaknil, ali nad vodo dihnil, ali storil kaj drugega. Edino, kar je storil, je bilo, da jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« Tako je strežnikom in nam pokazal, da ima popolno oblast nad prvinami stvarstva, nad vsemi naravnimi zakonitostmi. Strežniki so razumeli Jezusovo gospostvo, oblast nad prvinami stvarstva so spoznali s svojimi čutili in iz posledic tega dogodka.
Starešina, vodja poročnega slavja. Njegova vloga je bila, da je Jezusov poseg v vodo v vrčih, ki so jih napolnili strežniki, razglasil za najboljše vino. Evangelist Janez o tem poroča: »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Starešina očitno ni vedel za Jezusov čudežni poseg v dogajanje na gostiji. Svatom in nam pa je sporočil novo, mesijansko dejstvo, da je namreč Odrešenikova prisotnost v življenju vsakega človeka tista, ki tudi najlepše dogodke in razsežnosti življenja spremeni v Božje okolje.
Cerkveno ali bogoslužno leto je osredotočeno na dva ključna dogodka našega odrešenja: na praznik Gospodovega rojstva in obhajanje velikonočnega tridnevja, ki ima vrhunec na veliko noč ali praznik Kristusovega vstajenja. Božični čas v ožjem pomenu besede obsega obdobje od 1. adventne nedelje pa do praznika Jezusovega krsta. Velikonočni čas pa od pepelnice, začetka posta pa do praznika binkošti ali prihoda Svetega Duha. Med tema obdobjema pa se zvrsti 34 nedelj med letom, ko se kristjani poglabljamo v vsebino obeh ključnih bogoslužnih obdobij.
Velika cerkvena očeta, sv. Avguštin in sv. Maksim Torinski o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski takole pravita:[i] Sv. Avguštin: »Gospod je bil povabljen in je šel na svatbo. Ne preseneča, da je šel na svatbo v Kano Galilejsko On, ki je prišel na svatbo tega sveta. Beseda je namreč ženin in človeško meso je nevesta. Da je Gospod sprejel povabilo in šel na svatbo, je ne glede na mističen pomen, potrditev, da je on avtor poroke. Gospod je namreč šel na svatbo, da bi utrdil zakonsko (karitativno) ljubezen in razodel skrivnost zakonske združitve.« Sv. Maksim Torinski pa razlaga: »Mati je dobro vedela, da človeštvo še ni bilo pripravljeno sprejeti Sina, a ga je s svojo neposredno priprošnjo, izraženo v ‘Vina nimajo’, povabila, da stori prvo dejanje izrednega usmiljenja, torej da spremeni naravno vodo v novo snov, torej vino, ki je simbol milosti Svetega Duha.«
[i] Http://sl.radiovaticana.va/storico/2016/01/16/duhovne_misli_cerkvenih_o%C4%8Detov_in_benedikta_xvi_za_2_nedeljo_med/sl-1200939.
Pri Sv. Jožefu v Ljubljani je 27. in 28. decembra potekalo redno letno srečanje slovenskih jezuitov. Na srečanju so se predstavile tri župnije, kjer jezuiti delamo (Maribor Sv. Magdalena ter Ljubljana Dravlje in Sv. Jakob), Društvo katoliških pedagogov in revija Vzgoja ter Center Aletti. Sobrat in mariborski nadškof msgr. A. Cvikl je predstavil izkušnjo udeležbe na škofovski sinodi o mladih oktobra 2018 v Rimu.
AAvtorji fotografij: Ivan Rampre (Radio Vatikan), Janez Sever, Rok Bečan.
Praznik učlovečenja, ki mu pravimo božič, ni samo dan, ko je Bog postal človek tako kot mi, ampak predvsem dan, ko nam je povedal, da želi z nami komunicirati. Ko je Božji Sin vzel nase človeško telo, je vstopil v pestrost človeških odnosov, ki so večkrat kaotični, težki, sitni, trpeči, boleči, a tudi veseli in hvaležni. Stopil je v zgodovino, ki ne zgleda zgodovina odrešenja, ampak zgodovina zapletov, manipulacije, spletkarjenj … in končno tudi upanja.
Naj bodo ti prazniki doživeti kot polnost časov, ko ne gledamo samo na uro in koledarje, ampak si vzamemo čas predvsem za Gospoda in za druge.
provincial slovenskih jezuitov p. Ivan Bresciani
Duhovna vaje za žene in matere
Sv. Duh pri Škofji loki | 25.–27. januar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 25.–27. januar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 1. 2. – 3. 3. 2019
Duhovni vikend ob ikonah: Bog me gleda skozi ikono
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–17. februar 2019
Duhovni vikend: Kako poslušati in slišati Boga?
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–17. februar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 22.–24. februar 2019
Zimski duhovni odmik s postenjem
Nazarje | 24. 2. – 1. 3. 2019
Duhovne vaje z molitvami za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 28. 2. – 3. 3. 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ