»Bog Oče apostolom razodene Jezusovo Božjo naravo: ‘Ta je moj Izvoljenec!’« (Lk 9,35)
Postni čas kot temeljita priprava v poglabljanje velikonočne skrivnosti nas na 2. postno nedeljo uvede v veliko skrivnost, kako je Bog v stari in Jezus v novi zavezi uvajal posameznike v nova dejstva odrešenja in kako so jih posamezniki sprejemali.
V stari zavezi je to Abraham,s katerim je Jahve sklenil zavezo. Pri Abrahamu se je vse dogajalo na Božjo pobudo: »Tiste dni je Bog popeljal Abrama na plano in mu rekel: ‘Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!’ Potem mu je rekel: ‘Tako bo s tvojim potomstvom.’ Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« Jahve nadalje Abrahamu naravnost pove, da ga je on izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi mu dal to deželo v posest. Ko je Abraham videl, da ga je Bog izbral za veliko poslanstvo, ki je presegalo njegove moči in zmožnosti, se je kljub vsemu opogumil in vprašal: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« Bog je Abrahamu odgovoril posredno: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« Naročil mu je, naj pripravi vse potrebno za obred zaveze. Ko je vse pripravil za obred, se ga je polastila groza in gost mrak je padel nanj. Abraham ni sodeloval pri daritvenem obredu Poročilo o obredu zaveze skrivnostno nadaljuje »Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali.« Bog sam je opravil daritev zaveze, tako da Abraham ni mogel pripisati učinka zaveze sebi, ker ni dokončal obreda. Ko se je Abraham zbudil iz spanja je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Évfrata.« Zaveza med Bogom in Abrahamom pa ima še neko posebnost, namreč to, da se zaveza ni končala z Abrahamovo smrtjo, ampak jo je Bog prenesel na vse Abrahamovo potomstvo. Njegovi potomci bodo skozi stoletja uresničevali zavezo, ki jo je Bog sklenil z očakom Abrahamom, vendar tako, da bodo učinki zaveze vedno presegali zgolj zgodovinsko dogajanje v ustvarjenem času. To pa zato, ker je pobudnik, porok zaveze Vsemogočni Gospod, ki daje nadnaravno razsežnost vsem človeškim dejanjem, ki izhajajo iz zaveze. Ko se torej v postnem času poglabljamo v skrivnost odrešenja Božjega Sina, ki ga zaveza med Jahvejem in Abrahamom vsebuje, to pomeni, da nas postni čas nujno uvaja v trdnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je uresničil po svojem Sinu Jezusu Kristusu.
V novi zavezi sv. Pavel v vstalem Gospodu vidi polnost zaveze med Očetom in človeštvom, ki jo je izvršil Božji Sin. Pri tem izhaja iz trditve, da je naša domovina v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo narédil podobno telesu svojega veličastva. V postnem času smo vsekakor dolžni posvetiti veliko pozornost dejanski preobrazbi našega telesa, ki je sad Kristusovega vstajenja. Apostol Pavel nas povabi, da stojimo trdno v Gospodu. V luči te Pavlove trditve kristjani v postu ne mrtvičimo telesa, da bi ga ugonobili, ampak v veri, da ga bo vstali Gospod naredil podobno telesu svojega veličastva. Ko se poglabljamo v razmišljanja apostola narodov o središčnosti Vstalega v zavezi med Očetom in človeštvom ter o odrešenju, ki ga je izvršil, je treba upoštevati, da apostol Pavel o tem razmišlja po Gospodovem vstajenju, po središčnem dogodku, kateri je dal dokončen odgovor na toliko odprtih vprašanj na katera je bilo zelo težko odgovoriti do tega osrednjega dogodka.
Evangelist Luka nas s svojim odlomkom uvede v Jezusovo uvajanje svojih učencev v dejstvo, da je On, Jezus iz Nazareta, od Boga obljubljeni Odrešenik. Prvo, kar izvemo iz opisa dogodka na gori Tabor, je, da je Jezus povabil le tri svoje učence in ne vseh na goro in se tam pred njimi spremenil. Pomembno sporočilo je tudi to, da so Peter, Janez in Jakob v posebnih okoliščinah sodelovali pri pogovoru med Jezusom, Mojzesom in Elijo, saj Luka navaja, da so se Jezusovi gostje pogovarjali o Jezusovi poti v Jeruzalem. To osrednjo tematiko evangelisti v svojih poročilih večkrat navajajo, kar pomeni, da je to bila živa tematika v apostolskem zboru. Luka nadalje navede nenavadno okoliščino, da so trije apostoli pokazali malo zanimanja za vsebino pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Vsekakor je bil pogovor za apostole pretežak, zato so zadremali in zaspali. Njihova raven dojemanja Jezusovega nauka je bila pretežno na običajni, človeški ravni, ki jo človek sam težko preseže, nekako ostane na gornji meji dojemanja. Tudi apostoli so potrebovali veliko spodbud z Jezusove strani, morali so doživeti strašne miselne in duhovne pretrese ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju in še potem so potrebovali mogočen dar Svetega Duha, ki jih je razsvetlil in jih usposobil za razumevanje celostnega Jezusovega oznanila. Vse to evangelist Luka nakaže, ko ob koncu poročila pripiše: »Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.«
V drugem tednu se vsaj enkrat ustavimo pri posebni postni vaji ob tem odlomku in se naj vsak sam vpraša: Kje se jaz trenutno nahajam? Sem v družbi izbranih treh učencev, ali pa me je Jezus še pustil na podnožju gore Tabor? Če sem med izbranimi, sem mogoče na poti na goro kje ostal in nisem niti prišel na vrh gore. Te možnosti sicer evangelist Luka ne omenja, pa vendar. Ko sem bil v družbi Jezusa, Mojzesa in Elije, kaj me je tam najbolj zanimalo? Kakšno zanimanje sem v sebi zaznal za vsebino pogovora? Če nisem, sem bil vsaj podoben Petru, ki je vsekakor hotel nekaj storiti, da ne bi izpadel kot moteči član izbrane druščine? Vsak naj si postavi kakšno zelo osebno in izvirno vprašanje ob tem izjemnem dogajanju, ki pa je šlo zaspano in gladko mimo mene!
p. Janez Sraka DJ
V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.
Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod. 
Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!
Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.
Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije
Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju
10 dnevne duhovne vaje s postenjem
Nazarje | 29. marec –7. april 2019
Duhovne vaje za starejše zakonce
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 4.–7. april 2019
Postna duhovna obnova: Spoznala sta, da sta naga (1 Mz 3,7)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 12.–14. april 2019
Osebno spremljane duhovne vaje v tišini
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 14.–18. april 2019
Ignacijanske duhovne vaje v tišini: »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 30. 4. – 5. 5. 2019
Duhovne vaje za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 23.–26. maj 2019
Sv. Duh v Škofji loki | 31.05. 2019 – 2.06. 2019
Binkoštni vikend: Z Marijo v molitvi za nove binkošti in novo evangelizacijo
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 7.–9. junij 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ