Nedelja Jezusovega krsta: leto C – 2019
»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).
Na nedeljo Jezusovega krsta se zaključuje božični bogoslužni čas. Vsi pomembni prazniki v tem obdobju so nam razodevali povsem nove in pomembne resnice, ki so globoko povezane z Gospodovim rojstvom. Božično bogoslužje je v celoti usmerjeno na rojenega Odrešenika, ki je – vse od nadangelovega oznanjenja Mariji – polnost razodetja.
Naj le bežno omenimo nekaj teoloških razsežnosti, ki jih razodeva Odrešenikovo učlovečenje. Tako je samo Gospodovo rojstvo potrdilo in veličastno razodelo napoved nadangela Gabriela Mariji, da bo rodila Božjega Sina, ki ni le Božji poslanec, ampak pravi Bog in človek hkrati. Marijino darovanje v templju ni bilo izpolnitev starozaveznega naročila, naj bo prvorojenec posvečen Gospodu, ampak je razodelo dve pomembni dejstvi, da je namreč Jezus tisti, ob katerem se bodo odkrile mislih mnogih v Izraelu in bo On znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Po drugi strani pa bo Marijin prvorojenec tisti, ob katerem se bodo prebudile skrite preroške osebnosti v vseh časih, kot sta bila v Jezusovem času starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta po navdihu Svetega Duha prišla v tempelj. Beg Svete družine v Egipt nam razodeva posebno vlogo Svete družine v delu odrešenja, s tem pa vlogo vsake krščanske družine v življenju Cerkve in človeštva. Dogajanje ob dvanajstletnem dečku Jezusu v templju, ki se pogovarja z učitelji postave ter pismouki, nam razodeva polnost Odrešenikove človeške narave, kar evangelist Luka opiše kot izjemno napredovanje v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Evangelist nam s to trditvijo razodene veliko novost v življenju vsakega kristjana, da je namreč poklican, da svojo osebnost razvija na dveh ravneh, namreč na osebni in družbeni ravni in to v odnosu do Boga in do bližnjega. Ta čisto nov pogled na dostojanstvo človeka, kot ga razodeva deček Jezus v templju je nova, razodeta prvina krščanske antropologije.
In sedaj današnji praznik Jezusovega krsta. Že sam opis tega dogodka je nekaj posebnega. Evangelist Luka preprosto pove, da se je Jezus pomešal med ljudi, ki so čakali na Janezov krst. »Ko je bil tudi Jezus krščen,« pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Jezusom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: ‘Ti si moj ljubljeni sin’. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok. Ko torej nebeški Oče s krstom v Jordanu Jezusa pošilja v javno delovanje, pri tem razodene bistvo Svete Trojice, da so namreč Oče, Sin in Sveti Duh eno, da vsi skupaj sodelujejo v delu odrešenja. Jezusov krst je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.
Sedaj pa na kratko poglejmo v novo vsebino Jezusovega in posredno tudi našega krsta, ki ga je vsakdo prejel kot poseben božji dar. V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen; se pa nam sedaj postavlja vprašanje: V čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi – s svojo željo biti očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje –, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi. Jezusov krst v Jordanu pa vzpostavlja čisto novo zakramentalno strukturo Cerkve, ko v zakramentih Bog zagotovo deluje s svojo vsemogočno močjo in se svojemu delovanju ne odtegne, se ne izneveri.
Tako se veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.
Jezusov krst je dogodek, ki prinaša novo luč, je kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Z Jezusovim krstom v Jordanu je napočil čas, ko se je razpršila tema zla in se zaključuje obdobje nevednosti. Evangelist Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina ‘v spravno daritev za naše grehe’. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje.
p. Janez Sraka DJ
Pri Sv. Jožefu v Ljubljani je 27. in 28. decembra potekalo redno letno srečanje slovenskih jezuitov. Na srečanju so se predstavile tri župnije, kjer jezuiti delamo (Maribor Sv. Magdalena ter Ljubljana Dravlje in Sv. Jakob), Društvo katoliških pedagogov in revija Vzgoja ter Center Aletti. Sobrat in mariborski nadškof msgr. A. Cvikl je predstavil izkušnjo udeležbe na škofovski sinodi o mladih oktobra 2018 v Rimu.
AAvtorji fotografij: Ivan Rampre (Radio Vatikan), Janez Sever, Rok Bečan.
Praznik učlovečenja, ki mu pravimo božič, ni samo dan, ko je Bog postal človek tako kot mi, ampak predvsem dan, ko nam je povedal, da želi z nami komunicirati. Ko je Božji Sin vzel nase človeško telo, je vstopil v pestrost človeških odnosov, ki so večkrat kaotični, težki, sitni, trpeči, boleči, a tudi veseli in hvaležni. Stopil je v zgodovino, ki ne zgleda zgodovina odrešenja, ampak zgodovina zapletov, manipulacije, spletkarjenj … in končno tudi upanja.
Naj bodo ti prazniki doživeti kot polnost časov, ko ne gledamo samo na uro in koledarje, ampak si vzamemo čas predvsem za Gospoda in za druge.
provincial slovenskih jezuitov p. Ivan Bresciani
Duhovna vaje za žene in matere
Sv. Duh pri Škofji loki | 25.–27. januar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 25.–27. januar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 1. 2. – 3. 3. 2019
Duhovni vikend ob ikonah: Bog me gleda skozi ikono
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–17. februar 2019
Duhovni vikend: Kako poslušati in slišati Boga?
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–17. februar 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 22.–24. februar 2019
Zimski duhovni odmik s postenjem
Nazarje | 24. 2. – 1. 3. 2019
Duhovne vaje z molitvami za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 28. 2. – 3. 3. 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ