1. postna nedelja, leto C, 2019
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil 40 dni po puščavi« (Lk 4,1)
Na pepelnično sredo smo začeli temeljito duhovno in teološko pripravo na praznovanje velikonočne skrivnosti Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. Naše prvo dejanje je bilo spokorno, ko smo se s pepelom posuli in se tako spomnili naše življenjske krhkosti, duhovne slabosti, miselne negotovosti, oklevanja na moralnem področju in vrste slabosti pri uporabljanju naše osebne svobode. Kljub vsem tem pomanjkljivostim smo pogumno vstopili v postni čas, da bi globlje vstopili v velikonočno skrivnost, v Kristusovo in naše vstajenje. V tej luči se nam postni čas kaže kot čas pospešene duhovne rasti, kot čas milosti, da iz sedanjih naših »duhovnih razmer« vstopimo globlje v stvarnost odrešenja.
Na 1. postno nedeljo nas Cerkev vabi, da v sebi poglobimo tri pomembne postne drže, o katerih nam govori današnje Božja beseda: iskreno brati pred Gospodom brati lastno dejansko stanje; se zavedati, da je izpovedovanje dejstva, da je Kristus Gospod, največ, kar lahko človeški um spozna in se naša ustvarjena svoboda odloča, da v tej resnici živimo; in da znamo prav razumeti bistvo naših dvomov, skušnjav, ki se nanašajo na božanstvo Jezusa Kristusa.
Iskreno pred Gospodom brati lastno dejansko stanje. V postnem času smo poklicani, da se pred Gospodom ozavestimo, se zavedamo dejanskega lastnega stanja. Mojzes je izvoljeno ljudstvo zelo konkretno uvedel v to razsežnost življenja: »Duhovnik naj vzame koš iz tvojih rok in ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga. Potem spregovôri in reci pred Gospodom: Moj oče je bil blodeč Aramějec. Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi služil kot tujec. Tam pa je nastal iz njega velik, močan in številen narod. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami …« Tudi mi smo v postnem času poklicani, da vsak od nas postavi pred Gospoda svoj koš, v katerem so naše dobre in slabe stvari, naša grešnost in naša svetost. Ko stojimo za svojim košem pred Gospodom, smo poklicani, da začnemo brati, kako je vsak od nas bil kot blodeči Aramejec, tujec, preplašen v tuji deželi. (Kako smo bili v zadnjih desetletjih tujci v lastni domovini, ker smo bili prisiljeni razmišljati v funkciji internacionalistične ideologije, podrejeni lažnim vrednotam, ki so praznile našo narodno in versko istovetnost …). Dalje, da smo doživeli naš Egipt (…), tudi mi klicali h Gospodu, ki nas je slišal in uslišal (…), da smo vedno bili na poti v našo obljubljeno deželo, v katero smo vstopili, ki pa je vedno polna pripadnikov tujih ljudstev, kultur, ideologij, zahrbtnih ciljev z nami in podobno. Predvsem pa smo poklicani, da v moči naše duhovniške službe danes pred seboj in drugimi glasno govorimo, kako smo sredi tega dogajanja deležni Božje pomoči in varstva. Govoriti moramo o tem, kako nas danes Gospod rešuje, kot je to pred tisočletji Mojzes naročil takratnim duhovnikom.
Zavestno izpovedovati dejstvo, da je Kristus Gospod. Apostol Pavel se za svojo odločitev za tako izpoved sklicuje na Sveto pismo: »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obúdil od mrtvih, boš rešen.« Izpoved, da je Kristus Gospod, je najvišji dar vere, torej božje kreposti, ki je naš um razsvetlila, da je spoznal, kdo je dejansko Kristus, da je namreč Gospod, in okrepila našo svobodo, da je to razodeto spoznanje sprejela kot domeno svojega delovanja. V postnem času smo torej poklicani, da to temeljno spoznanje v sebi vedno poglabljamo, da torej živimo kot duhovni ljudje v moči kreposti vere in tako vstopamo v Božjo skrivnost, v katero smo bili krščeni. Isti apostol nam zagotavlja: »In res: ›Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.‹«
Da znamo prav razumeti bistvo naših dvomov, skušnjav, ki se nanašajo na Božanstvo Jezusa Kristusa. Poročilo evangelista Luke o tem, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa potem, ko se je 40 dni postil, je zelo nazorno. Človek ima vtis, da ga je mogoče brati z več vidikov. Ko pa se poglobimo v Jezusov pogovor s hudičem, je očitno, da je njegov pogovor s hudičem kristalno jasno sporočilo učencem in vsem nam, kako razkrinkavamo in se učinkovito osvobajamo iz hudičevih zank, ki nam jih stalno nastavlja, zlasti kar se nanaša na Kristusovo Božanstvo. Prvi in tako rekoč edini hudičev cilj je ta, da Kristusa ne bi prepoznali in sprejeli kot Božjega Sina in našega Gospoda. Pa poglejmo, kako hudič skuša Jezusa in kaj hoče z vsako skušnjavo doseči:
Prva skušnjava: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« V tej skušnjavi je tiči dvojno zavajanje. Hudič dobro ve, da je Kristus Božji Sin. Vprašanje pa postavi pogojno, če si Božji Sin. Pogoj za hudičevo vero, da je Kristus Božji Sin, je spremenitev kamnov v kruh, torej v nekaj snovnega, tvarnega, kar ni lastnost Božjega Sina. Pogoj za vero v Božjega sina je hudič spremenil v nekaj tvarnega, ustvarjenega. Ko bi Kristus spremenil kamne v kruh, bi hudič to seveda priznal, ne bi pa priznal dejstva, da je Božji Sin, ker je samo spremenil bistvo kamna v kruh, iz česa pa ne moremo zaključiti, da je Božji Sin. Druga razsežnost hudičeve skušnjave pa je zanikanje, da je Kristus kot Božji Sin tudi Stvarnik vsega, kar biva. Če si Božji Sin, vključuje trditev, da ni Božji Sin, sicer se mu ne bi bilo potrebno dokazovati pred hudičem, da to je. V prvi skušnjavi je zelo pomemben tudi Jezusov odgovor hudiču: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.« Kristus preprosto razširi bistvo vprašanja na razsežnost človekovega življenja, ki ni odvisna od kruha, ampak od tistega, kar prihaja iz Božjih ust. Tako nam je Kristus sporočil in nas poučil, naj v življenju ključna vprašanja postavimo v prave okvirje in tam iščemo odgovore.
Druga skušnjava: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« V tej skušnjavi je prisotno v vprašanje odnosov do raznih stopenj oblasti, avtoritet, ki so prisotne v človeški družbi zaradi dveh človekovih največjih odlik, namreč njegove uma in svobodne volje. Kadar je splet oblasti zaprt v ta svet in ne priznava Božje oblasti in njegove Avtoritete, jo ima v oblasti hudič. In Jezus tega hudiču ni oporekel. Ko pa mu hudič postavi pogoj, da bo vse to njegovo, če pade predenj in ga moli, da se torej odpove svoji Božji oblasti, Avtoriteti, mu Kristus odločno odgovori: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« S tem odgovorom Kristus spomni hudiča, da ustvarjeno bitje, da je Bog njegov Stvarnik, naj prizna to temeljno dejstvo in se ne pretvarja pred Kristusom. In hudič to temeljno odvisnost od Stvarnika prizna in ne vztraja v svoji nameri. Tudi mi, kadar priznamo da je Kristus Gospod, zavzamemo pravo držo do oblasti, ki je vsa v Stvarniku, mi pa smo je deležni po odličnosti dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti.
Tretja skušnjava: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Tukaj hudič Jezusu očita, da ga angeli častijo kot Božjega Sina. Ta in podobne skušnjave izhajajo iz uporniške drže do Božje Svetosti, Vsemogočnosti. To so najbolj zahrbtne in skrivnostne skušnjave, ki jih je težko hitro odkriti. Pri tem nam najbolj pomaga spoznanje, da je vsako zanikanje Božjega veličastva v svojem bistvu zgrešeno, ker je sad zmotnega, ozkega in plitvega razumevanja Božje Svetosti. To se mora vsakdo od nas vedno pošteno vprašati, kdo sem jaz, da bi skušal Gospoda? Tudi na to, žal tako pogosto skušnjavo, Jezus odločno odgovori: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
Evangelist Luka zelo pomenljivo zaključuje svoje poročilo: »Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.«
p. Janez Sraka DJ
V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.
Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod. 
Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!
Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.
Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije
Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju
Duhovne vaje za zakonce: Odpuščanje v zakonu
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 22.–24. marec 2019
10 dnevne duhovne vaje s postenjem
Nazarje | 29. marec –7. april 2019
Duhovne vaje za starejše zakonce
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 4.–7. april 2019
Postna duhovna obnova: Spoznala sta, da sta naga (1 Mz 3,7)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 12.–14. april 2019
Osebno spremljane duhovne vaje v tišini
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 14.–18. april 2019
Ignacijanske duhovne vaje v tišini: »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 30. 4. – 5. 5. 2019
Duhovne vaje za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 23.–26. maj 2019
Sv. Duh v Škofji loki | 31.05. 2019 – 2.06. 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ