33. nedelja med letom: leto B – 2018, 2. svetovni dan ubogih
»Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« (Ps 34,7)
»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,32)
Na predzadnjo nedeljo med letom in v začenjajočem se tednu se bomo v naših razmišljanjih in molitvi zadrževali ob dveh tematikah: ob vsebini 2. svetovnega dneva ubogih na temo »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal« (Ps 34,7); in ob vsebini današnje Božje besede.
Papež Frančišek nas uvede v vsebino letošnjega svetovnega dneva ubogih s psalmistovim vzklikom: »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.« Psalmist opiše ubožca in njegov odnos z Bogom s tremi glagoli: klicati, odgovoriti in osvoboditi.
Klic ubogih, pravi papež, je izraz njihovega trpljenja in osamljenosti, razočaranja in upanja. Tu se moramo vprašati: Kako da klic k Bogu ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne? Njihov glas bomo lahko prepoznali le tedaj, ko bomo v tišini poslušali. Če preveč govorimo, jih ne moremo slišati. Večkrat so številne pobude bolj namenjene nam samim, kot pa resničnemu poslušanju klica ubogega. Preveč smo namreč ujeti v svojo kulturo, da gledamo v ogledalo in se ukvarjamo le sami s seboj; tako si ne moremo predstavljati, da bi nas kakšno dobro dejanje lahko zadovoljilo, ne da bi pri tem neposredno ogrozili same sebe.
»Odgovoriti«. Psalmist pravi, da Gospod sliši klic nesrečneža in mu tudi odgovori. Božji odgovor se v zgodovini zveličanja kaže kot ljubeča soudeležba pri uboštvu. To se je zgodilo, ko je Abram Bogu izrazil svojo željo po potomcih, kljub temu, da sta bila z ženo Saro stara in brez otrok (prim. 1 Mz 15,1–6). To se je zgodilo tudi, ko se je Mojzesu v grmu, ki je gorel, razodelo Božje ime in je dobil nalogo, da osvobodi njegovo ljudstvo iz Egipta (2 Mz 3,1–15). Božji odgovor ubogim je vedno odreševanje, s katerim zdravi duševne in telesne rane. Božji odgovor je tudi klic vsem verujočim, da bi enako delali v okviru svoje človeške narave. Svetovni dan ubogih želi biti skromen odgovor celotne Cerkve, ki ga daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Ta odgovor je morda kot kaplja vode v puščavo uboštva, lahko pa je tudi znamenje za ljudi v stiski, da so lahko deležni dejavne navzočnosti brata ali sestre. Na potrebe ubogih se ne odzovemo s pooblastili, ampak z osebno udeležbo čim več ljudi, ki slišijo njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno pomoč, ampak zahteva »pozorno ljubezen« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 199), ki priznava človeka kot takega in mu želi, kar je zanj najbolje.
»Osvoboditi«. Svetopisemski ubožec je prepričan, da Bog posreduje zanj in mu vrača dostojanstvo. Uboštvo povzročijo sebičnost, ponos, pohlep in nepravičnost. Te prastare oblike zla so greh, ki prizadene mnoge nedolžne in imajo pogubne družbene posledice. Božje odrešilno dejanje je dejanje odrešenja za tiste, ki ga kličejo. V moči Božjega posredovanja se zdrobijo okovi uboštva. Psalmi pogosto govorijo o zgodovini odrešenja, ki se odraža v osebnem življenju ubogih, in jo slavijo: »Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal« (Ps 22,25). »Ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše … moje noge si postavil na širjavo« (Ps 31,8-9). Ubogemu nuditi »širjavo« pomeni osvoboditi ga »iz ptičarjeve zanke« (Ps 91,3). Božje odrešenje ima obliko dlani, ki je iztegnjena proti ubogim, jih sprejema, jih ščiti in omogoča, da izkusijo Božje prijateljstvo. Pristna pot osvoboditve se začne s to konkretno in oprijemljivo bližino: »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Veselje evangelija, 187).
Danes nas odlomki Božje besede spodbujajo, naj ob koncu bogoslužnega leta ocenimo, do kakšne stopnje se je Božje kraljestvo v nas utrdilo. Gospodu se zahvalimo, da smo ponovno prehodili to starodavno, pa vedno novo pot vere, z duhovno družino Cerkve. Ta dragocen dar nam omogoča, da v zgodovini živimo Kristusovo skrivnost in da v brazde našega osebnega in skupnostnega bivanja sprejemamo seme Božje Besede, seme večnosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebeško kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu časov. V tem govoru je stavek, ki se nas še posebej dotakne: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.
Besedna zveza ‘nebo in zemlja’ v Svetem pismu označuje celotno vesolje, ves kozmos. Jezus pravi, da bo vse to prešlo. Ne bo prešla samo zemlja, ampak tudi nebo, torej vse, kar je ustvarjeno in ni istovetno z Bogom. V Svetem pismu je v tem pogledu jasno in ne dopušča nobenega dvoma. Vse stvarstvo je namreč zaznamovano z minljivostjo. Sem sodijo tudi vse prvine, ki v raznih mitologijah stvarstvu pripisujejo božanske razsežnosti. Med stvarstvom in Bogom, Stvarnikom ni nobene pomešanosti. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razločkom Jezus trdi, da njegove besede ‘ne bodo prešle’, torej so Božje in zato večne. Čeprav so izrečene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so preroške v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebeškega Očeta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razloži, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslušajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebeško kraljestvo, torej živijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso več od sveta, saj nosijo v sebi kal večnosti, počelo preoblikovanja. Ta se kaže že sedaj po lepem življenju, ki ga poživlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Tu se lahko samo čudimo in strmimo, kakšno moč ima Kristusova Beseda.
Devica Marija je živo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo ‘dobra zemlja’, ki je s popolno razpoložljivostjo sprejelo Božjo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v večnost z dušo in telesom. S tem je bila že v naprej deležna večne poklicanosti vsakega človeškega bitja. Na to nas vsak dan spominja molitev Angelovega češčenja, med katero iskreno izrazimo prošnjo, naj njen odgovor angelu postane tudi naš odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti križa in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.
p. Janez Sraka DJ
Patra jezuita Stanko Rozman in Jože Zajec DJ (z novomašnikom)
Slovenski jezuiti misijonarji
Ob misijonski nedelji v mesecu oktobru 2018 predstavljamo podrobneje jezuita patra Jožeta Zajca in Stanka Rozmana in omenjamo druge, ki delujejo v tujini. Izhodišče za predstavitev patrov misijonarjev je njihov letošnji obisk v Sloveniji; tisti od dlje se ustavijo za dalj časa, drugi bližji (npr. iz Rima) pridejo večkrat in za par dni. Pridejo na obisk jezuitov, svojih domačih, k svojemu zdravniku in se srečati z občestvi v Sloveniji; mnogi so deležni podpore za svoje delo.
Pater Jože Zajec DJ je spiritual katoliških bogoslovcev vzhodnega obreda v papeškem semenišču Russikum v Rimu. V Sloveniji se je ustavil na začetku in koncu poletja, obakrat pa je sem prispel z avtobusom iz smeri Ukrajine. Septembra je pravzaprav prišel z vzhoda Slovaške, kamor ga je gojenec Russikuma Tomasz (z njim na fotografiji) povabil na mašniško posvečenje in novo mašo, v eparhiji grkokatoliške cerkve v Košicah. Za eno noč je p. Jože oziroma Jožko Zajec v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani gostil tudi ukrajinsko-slovaško družino drugega svojega nekdanjega gojenca, zdaj duhovnika vzhodnega obreda, na poti iz Rima domov. Z nami sobrati p. Jožko podeli posebnosti teh mož, razpetih med versko delo, družino in škofa. Bogoslovci se namreč potem, ko zaključijo študij teologije v Rimu, doma najprej poročijo in šele ko se zakonska zveza ustali, jim škof odobri posvečenje. Spiritual pa zdaj bivše gojence bogoslovja, po svojih zmožnostih in v sodelovanju z rektorjem Russicuma, še spremlja pri obeh zakramentih in osamosvajanju v služenju Cerkvi. Večino akademskega leta je p. Jože Zajec seveda v Rimu. 
Na večini fotografijah iz lanskega leta je pater na obisku pri bogoslovcih Ivanu in Mihajlu v kraju Silce, v Zakarpatiji v Ukrajini. Pater je duhovnik dvojega obreda (zahodnega oz. rimskega in vzhodnega) in vidimo, kako spremlja domačega župnika pri vstajenjski procesiji vzhodnega obreda (grko)katoliške cerkve.
V Rimu delujejo še drugi jezuitje, ki se prav tako večkrat letno ustavijo v Sloveniji. »Študirani misijonarji« oziroma misiologi so slovenski jezuiti iz Centra Aletti: p. dr. Milan Žust je letos zaključil službo dekana Fakultete za misiologijo na univerzi Gregoriani, p. dr. Marko I. Rupnik je bolj kot profesor misiologije seveda znan kot mozaičar in duhovni voditelj, podiplomski študent misiologije pa je še p. Andrej Brozovič. Prihodnji stik z njimi bo možen ob slovenskem srečanju Prijateljev Centra Aletti zadnjo novembrsko soboto popoldne v Dravljah v Ljubljani. Iz Rima je prihaja že nekaj let na poletne Višarje (od junija do septembra) p. dr. Peter Lah, profesor komunikologije na Gregoriani. Na tej univerzi je tudi letošnji novomašnik p. Benjamin Bevc, podiplomski študent dogmatike. Medijsko v najbolj rednem stiku s Slovenijo pa je p. Ivan Herceg, direktor slovenskega programa Radia Vatikan, ki te dni budno spremlja škofovsko sinodo o mladih.
Zdaj pa k misijonarjem še od dlje. Le nekoliko dlje je p. dr. Peter Rožič, ki je direktor evropskega jezuitskega centra za socialno pastoralo in študije v Bruslju; njegovi slovenski postanki so kratki. Iz Kirgizistana je za mesec dni prišel p. Janez Mihelčič, sicer profesor japonščine in ruščine in pisec japonsko-slovenskega slovarja. Za dva meseca je iz ZDA prišel p. dr. Janez Perčič, ki je poleti pastoralno pomagal na draveljski župniji in opravil zadnje zaobljube. Potem ko je zadnja leta predaval moralno filozofijo v ZDA na univerzi Georgetown in kolidžih Boston College in Holly Cross, letos začenja profesuro na univerzi St. Joseph v Filadelfiji, Pennsylvania. Iz Novosibirska v Rusiji pa še čakamo obisk p. Janeza Severja; pride naslednji mesec. Žal letos ni bilo v Slovenijo najbolj oddaljenega jezuitskega misijonarja na severni polobli (in najstarejšega), p. Vladimirja Kosa, delujočega na Japonskem.
Na južni polobli, brez izjeme na afriški celini, delujejo štirje slovenski jezuiti. Misijonar p. Stanko Rozman je odšel nazaj v Zambijo 2. oktobra. V preteklih dveh mesecih v Sloveniji je obiskoval zdravnike (svoje in tiste, ki jim je omogočil delo v misijonih), pa sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi seveda misijonsko pisarno in oba aktualna slovenska nadškofa. G. Janez Šibal iz Ponikve, ki podpira 4 sirote v šolanju, mu je dal dve veliki škatli ročno izdelanih rožnih vencev, ki jih Stanko potem izroči ljudem na župniji. 
Maševal je na vseh jezuitskih župnijah v Sloveniji, molil z jezuiti in verniki, da je tako ljudem približal, za koga v Afriki molijo. Pogosto je pridigal o tem, kako se v štirih najpogostejših zambijskih jezikih (in angleščini) reče »hvala«! P. Stanko je hvaležen, da pri svoji starosti še drži občutek za zven teh jezikov in da jih ne meša med seboj; in da še dobro govori slovenski jezik!
Pravi, da je zelo zadovoljen z obiskom v Sloveniji, predvsem ker se je spočil. Letos mora spet jemati zdravila za bilharzijo, tj. proti polžku zajedalcu notranjih organov, po lanskem letu se je bolezen ponovila; gre za zajedalca, ki ga je težko odkriti, ki je 40 let nazaj iz Zambije pregnal jezuita p. Jožeta Kokalja, pa so mu takrat bolezen odkrili šele na Inštitutu za tropske bolezni v Londonu. O svojih načrtih v svoji zambijsko-malavijski jezuitski provinci »Stan« pravi, da še nadomešča župnika jezuita, ki je odšel na pripravo na zadnje redovne zaobljube. 
P. Rozman je član jezuitske skupnosti v Mumbvi, trenutno pa dela torej v tem mestu na župniji Kristusa kralja: s 120.000 župljani, pol jih je v mestu, župnija pa ima 40 podružnic. Mumbwa spada pod nadškofa zambijske prestolnice Lusake, kjer je sedaj nov nadškof, msgr. Alick Banda. P. Rozman je še vrača torej k misijonarskemu delu, čeprav so pomisleki – leta, zdravje, pa tudi dejstvo, da domači afriški duhovniki prevzemajo mesta misijonarjev in hočejo Cerkev voditi na svoj način. Nekateri celo nočejo misijonarjev – to pa njih (bele misijonarje) boli, ker so sami z njimi (afriškimi misijonarji) prijazni.
Ko sem ga vprašal o kaplanih in duhovnih pomočnikih na župniji, pravi, da je poklicev sicer veliko, a glede na populacijo vendarle malo. Jezuiti župnije zapuščajo škofijskim duhovnikom, ker so jezuiti v procesu združevanja 3 provinc južne Afrike, ki bodo 2021 dobile skupnega provinciala (krajevnega predstojnika jezuitov): Južnoafriška regija, Zimbabve (obsega še Mozambik), Zambija-Malavi; v preostalih dveh južnoafriških državah Botsvani in Namibiji pa jezuitov ni. Zaradi združevanja so zato za jezuite nove delovne prioritete, njega od župnije vabijo k vodenju hiše za ostarele jezuite v Lusaki, še prej pa je potrebno dokončati veliko cerkev v župniji Kanakantapa v mestu Chongwe, »kjer bi lahko sedelo 1000 ljudi, če bi imeli klopi«. 
Tam je sicer glavni pastoralni delavec p. Janez Mlakar DJ. Tudi on je bil letos na dvomesečnem oddihu po Sloveniji. V Zambiji je še p. Janez Mujdrica (v mestu Kabwe), najmlajši od slovenskih afriških jezuitov, profesor katehetike na učiteljišču in avtor pedagoških priročnikov, pa se je oglasil v Sloveniji lani. Januarja ali februarja 2019 pa prihaja v Slovenijo p. Lojze Podgrajšek, ki zaključuje veliko delo, gradnjo čisto novega srednješolskega kampusa »Loyola« in začetek pouka v njem; v mestu Kasungu v Malaviju.
Ob škofovski sinodi sem p. Rozmana vprašal še, kaj so aktualna cerkvena vprašanja za zambijsko mladino. Obolelost za AIDS-em ter moralna osvoboditev, da bi se bili sposobni vzdržati spolnih odnosov pred sklenitvijo zakona, pravi. Pa tudi revščina in nezaposlenost, tudi univerzitetno izobraženih Afričanov – slednji žal gredo iskat delo v Evropo, Južnoafriško republiko ali v ZDA, ker jim sicer doma pogosto preostane le, da živijo od majhnih njiv.
Popisal p. Rok Bečan DJ.
13. novembra goduje poljski jezuit sv. Stanislav Kostka (1550–1568). Splošno je poznan kot zavetnik mladine, je pa tudi zavetnik jezuitskih novincev, saj je dozorel za nebesa že kot novinec. Ob letošnjem letu mladih (“Alojzijanski jubilej”, od 9. marca 2018 do 9. marca 2019) se ob škofovski sinodi o mladih v Cerkvi spominjamo dveh jezuitov, zavetnikov mladine: poleg sv. Stanislava, od katerega smrti letos mineva okroglih 450 let, se spominjamo še sv. Alojzija Gonzage (1568-1591), ki se je rodil v letu smrti sv. Stanislava na 9. marec. (Povezava na pridigo škofa Alojza Cvikla.) Kdor v tem letu poroma v Rim, je posebej povabljen, da se ustavi na njunih grobovih in spominskih muzejih (sobah, kjer sta živela): prvi je pokopan v cerkvici, posvečeni njemu na Kvirinalu, drugi pa v cerkvi sv. Ignacija blizu Beneškega trga.
Letos je v mednarodnem jezuitskem noviciatu v Genovi, kamot odhajajo tudi slovenski novinci, v dveh letnikih skupaj 16 novincev (na sliki ni vseh, so pa vsi trije slovenski: prva z leve spredaj sta Boštjan in Urban, drugi z desne zadaj pa Aleksandar). Več o 89 jezuitskih novincih po 10 noviciatih Evrope in Bližnjega Vzhoda pa na povezavi v angleščini.
Letos je na praznik sv. Stanislava novince z obiskom v genovskem noviciatu presenetil tudi vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa. V pridigi pri skupni sv. maši je spregovoril o “poti, ki vodi k popolni ljubezni”.
P. Brendan McManus DJ, avtor knjige Odrešilna pot, na obisku v Sloveniji
Ljubljana | 21. november 2018
Odmik za moške “Bolečina – moj sovražnik?”
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 23.–25. november 2018
Adventno-božične duhovne vaje: »… kakor otrok je v meni moja duša« (Ps 131,2)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 28.11. 2018 – 9.1. 2019
Duhovne vaje za zakonce: Odpuščanje v zakonu
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 30. 11. – 2. 12. 2018
Tinje, Avstrija | 30.11. 2018 – 2.12. 2018
Duhovni vikend: Koraki k umirjenosti
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 7.–9. december 2018
Duhovno-družabni dnevi za starejše: »Starost je modrost«
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 10.–13. december 2018
Adventna duhovna obnova: »Volk bo prebival z jagnjetom (Iz 11,6)«
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 14.–16. december 2018
»Moj Gospod, prosim te,
da odstraniš vse,
kar ločuje mene od tebe in tebe od mene.
Odstrani vse, kar me dela nevrednega
tvojega pogleda, tvoje roke in tvoje graje,
tvojih besed in pogovora s teboj,
tvoje dobrotljivosti in ljubezni.
Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,
da te ne vidim,
te ne slišim,
te ne okušam,
te ne vonjam
in se te ne dotikam;
da se te ne bojim
in nisem pozoren na tebe;
da te ne poznam,
te ne ljubim
in te nimam;
da se ne zavedam tvoje navzočnosti
in se te ne veselim, kot bi se lahko.
Vse to prosim zase in si goreče želim od tebe.
Amen.«
(sv. Peter Faber)