Podarjeno življenje – nagovor p. Vilija Lovšeta DJ za 33. nedeljo med letom A, 15. 11. 2020, 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30
Bog naju po Božji besedi spodbuja, naj svoje življenje vzameva kot dragocen dar, ki ni samo za teh nekaj let, ampak za vedno. S svojimi notranjimi držami in zunanjimi odločitvami si danes določava, kaj se bo z nama dogajalo, ko ob smrtni uri prideva do cilja.
Jezus pravi, da je na križu postal tvoj in moj najdragocenejši talent. Prav na križu, ki naju najbolj ločuje od Boga, sebe in drugih. Na križu nama Jezus zagotovi svojo neizpodbitno bližino v vsakršni oddaljenosti in trpljenju, ki ga doživljava midva in vsak človek. Njegova zavestna in svobodna izročitev je glavni talent, ki ga lahko sprejmeva in množiva. Jezus nama podarja vse svoje premoženje: Očetovo ljubezen, svojega Duha in samega sebe. Več na blogu p. Vilija Lovšeta DJ …
Ali kot videonagovor …
Slovo od misijona v Mumbwi, piše p. Stanko Rozman DJ.
Cerkev Kristusa Kralja v Mumbwi, notranjost
Sedemdeset let mineva, odkar smo jezuiti prišli v Mumbwo. Prvi med njimi so bili Poljaki, ki so zgradili cerkev Fatimske Matere Božje v kraju Karenda, ki se nahaja 45 km severno od mesta Mumbwe. Razvoj je šel pa mimi Karende in se zaustavil v Mumbwi, ki je postala center Distrikta in župnije Kristusa Kralja. Na tej župniji smo se zvrstili skoraj vsi slovenski misijonarji: Radko Rudež, Stanko Rozman, Janez Mujdrica, Janez Mlakar, Lovro Tomažin in Jože Grošelj. Trije so že pokojni: Lovro, Radko in Jože.
Vsi smo oznanjali veselo oznanilo in pomagali ljudem do lepšega in bolj dostojnega življenja. Koliko je bilo tu bolezni in revščine. In je še! Iz ene župnije jih je v našem času nastalo kar pet: MUMBWA, NANGOMA, SITUMBEKO, NAMPUNDWE, MWEMBESHI.
Župnijo Kristusa Kralja v Mumbwi je 1. oktobra 2020 prevzela lusaška nadškofija. Z odhodom jezuitov iz Mumbwe se tam zaključuje naše misijonsko delo. Vsem dobrotnikom zahvala za vso duhovno in materijalno pomoč. Kličemo Božji blagoslov domačim duhovnikom.
Vhodna stran z verando cerkve Kristusa Kralja
Kot se že na zunaj vidi, je župnijska cerkev v Mumbwi prenovljena. Od njene posvetitve 24. novembra 1974 ni bilo večje obnove. Letos pa je bila podaljšana in preurejena. Vse to smo delali v času koronavirus. Namesto zvonca je pelo kladivo. Po treh mesecih delne zapore proti Koronavirusu so se vrata cerkve vernikom ponovno odprla. Pogled na prenovljeno notranjost svetišča jih je prevzel. Kako je naša cerkev lepa! So vzklikali. Na zidu berejo čarobne besede: WE PROCLAIM YOUR DEATH, O LORD, AND PROFESS YOUR RESURRECTION UNTIL YOU COME AGAIN (Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in Tvoje vstajenje slavimo, dokler spet ne prideš). Te besede jih vabijo na delo oznanjevanja evangelija z besedo in z dejanji. To novico o našem odrešenju smo misijonarji vstrajno oznanjali in poskušali delati dobro vse življenje. Zagotavljali smo jim, da Jezus govori resnico, ko pravi o sebi: Jaz sem pot, resnica in življenje (Ine ndine njira, choona ndi moyo). Tudi te besede so našle mesto na oltarni steni, ki nas vabijo, da ne obupamo. Naš križ je tudi Jezusov križ. S svojim križem je nosil vse naše križe.
Sedaj, ko sem vam to povedal, se lažje poslovim od Zambije in grem na počitnice. Bog ve, ali me bo Afrika spet videla?!
Od leve proti desni, stojijo: pp. Stanko Rozman, Janez Mujdrica, Janez Mlakar. So na obisku p. Radka Rudeža v domu John Chula House, ki skrbi za bolne in ostarele jezuite.
P. Stanko Rozman, DJ, misijonar, do nedavnega v Mumbwa Catholic Church, P.O. Box 830022, Mumbwa, Zambia, te dni pa v Ljubljani.
VSE V VEČJO SLAVO BOŽJO! – OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!
Napis ob oltarju cerkve Kristusa Kralja v Mumbwi: Jezus bo prišel v slavi, vera pa govori, da je Že tu med nami !
Pred kratkim nas je šest jezuitskih novincev noviciata v Genovi, pet Italijanov in Slovenec Urban Gartner, izreklo svoje prve zaobljube, tako da smo sedaj postali jezuitski “sholastiki” ali po domače, jezuitski “študentje”. Trenutno živimo v Rimu, kjer smo se zagrizli v študij filozofije, skupaj z ostalimi sholastiki iz Španije, Portugalske, Malte, Češke in Hrvaške.
Kaj pa naj bi zaobljuba uboštva, čistosti in pokorščine (poslušnosti) pomenile? V tem članku poskušam ponazoriti to, kar sam čutim in do sedaj vem o prvih zaobljubah.
Lansko leto (2019) sem vprašal enega izmed mojih starejših sobratov, kako se počuti na pragu prvih zaobljub. On me je najprej malo čudno pogledal in mi odgovoril: “Pa saj že cel čas živim te zaobljube.” Ta stavek se me je dotaknil in se ga večkrat spomnim. In se strinjam z njim. Pravzaprav je bilo celotno obdobje noviciata neke vrsta priprava in kaljenje v življenju teh zaobljub. Vzemimo nekaj primerov:
Življenje v uboštvu se lahko ponazori v našem odnosu do računalnika in socialnih omrežij v noviciatu. Tam nismo več mogli dostopati do socialnih omrežij (Facebook, Instagram, idr.) da bi spremljali dogajanje na internetu in med našimi starimi prijatelji. Poleg tega pa smo bili spodbujeni v to, da bi pred računalnikom preživeli le omejen čas, kar pa je bilo prepuščeno naši odgovornosti. Potencialni novinec se je tako moral odpovedati želji po pretirani uporabi časa za računalnik, kar nas je usmerilo v iskanje drugih metod kontaktiranja dragih ter tudi sprejeti, da v nekatere stvari in novičke pač nismo bili vključeni.
To nas je postavilo pred vprašanje; kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari? V resnici je bil to proces osvobajanja, če že ne osvobajanja pa vsaj večje stopnje zavedanja lastne odvisnosti od nekaterih stvari. Moram priznati, da, ne glede na to, da imam nekatere ideje racionalno razčiščene (recimo, da za moje preživetje ne potrebujem računalnika), to ni tako lahko živeti; sploh v trenutkih šibkosti, ko sem potrt, utrujen, jezen.
Isto velja tudi za ostali dve zaobljubi: čistost in pokorščino; čistost, ki se ne tiče le nasprotnega spola in spolnosti, ampak vseh odnosov, pokorščina pa ni slepa pokorščina ukazom, ampak skupna pot iskanja neke usmeritve mojega življenja in življenja skupnosti ob pomoči superiorja, ki je odgovoren za odločitve na tem področju.
Glede čistosti v odnosih lahko podam preprost primer: Eden izmed novincev je želel, da bi se vsak večer, ko smo bili skupaj v dnevni sobi, predvsem igralo družabne igre ali pa pelo in igralo na instrumente. A to ni bilo mogoče, ker je bilo okoli njega 15 ostalih sonovincev, ki so imeli vsak svojo idejo v mislih; veliko jih namreč uživa v kramljanju ali drugih aktivnostih. Ta sonovinec se je moral učiti predati večer ostalim in ne “posedovati” ali siliti sonovince le v uresničevanje lastne ideje, pa čeprav je bila v osnovi dobra. Moral je pustiti prostor in svobodo posameznikom. To je bila zanj hkrati velika priložnost, da se osvobodi navezanosti na lastne ideje in si pride na jasno, zakaj bi hotel prav ta način druženja; ali iz čiste želje, da bi nekaj dobrega dal, ali pa iz egoistične ideje o skupnem druženju na njegov način.
Glede pokorščine se lahko poda recimo služenje v skupnosti s praktičnimi deli (čiščenje in delo na vrtu). To delo je zelo preprosto in ponižno. Včasih se namreč človeku lahko zdi, da kot jezuitski novinci ne bi smeli zapravljati časa s takimi stvarmi. Če smo bili poslušni in poskušali opraviti delo, ki nam je bilo dano, so se nam odprle možnosti učenja potrpežljivosti, vztrajnosti, znanja, poleg tega pa učenja dela v skupini in velika priložnost medsebojne podelitve ter poglobitve odnosov. Sploh zadnje je bil eden izmed nepričakovanih darov. Seveda nas nihče ni silil v to delo, sploh če smo imeli druge zadolžitve, vendar smo bili notranje usmerjeni v to, da se potrudimo. To pa, kot pri prejšnjih primerih, ni vedno lahko, saj pridejo dnevi, ko ne bi želeli delati. Kljub temu je vsaj meni, sploh v težkih dneh, zelo pomagalo, če sem se potrudil in opravil to delo v spremstvu nenadejanih srečanj z ostalimi sonovinci.
Pri tem moram omeniti, da se v jezuitskem življenju zaobljuba pokorščine navadno tiče različnih večjih nalog ali “služb” znotraj jezuitskega reda (recimo biti za več let poslan v Maribor kot kaplan), ki so nam zaupana s strani superiorjev. V teh odločitvah se vedno poskuša upoštevati sposobnosti in želje posameznika. Tudi v teh primerih so nam drugi jezuiti pričevali, da, čeprav se niso strinjali z nekaterimi odločitvami glede njih samih in mogoče zares niso bile idealne, jim je poslušanje in sledenje tem odločitvam prineslo nepričakovane dobre posledice.
Mislim, da je moj starejši sobrat lansko leto z besedami “živim te zaobljube”, mislil na življenje z Bogom in drugimi v navadnem vsakdanjiku, ko poskušamo v majhnih stvareh postajati vedno boljši, ubogi, čisti in poslušni.
Kaj pa sam trenutek zaobljub? Zame je bil trenutek zaobljub (ko sem Bogu obljubil uboštvo, čistost in pokorščino znotraj jezuitskega reda) trenutek potrditve, korak naprej po poti, ki se nadaljuje. Sploh so mi jezuitske duhovne vaje pred izrečenimi zaobljubami dale veliko potrebne moči in spodbude za to pot. Tudi sam trenutek zaobljub z mojimi starši, s starši ostalih novincev in z ostalimi jezuiti je bil zelo lep in pomenljiv. Pomembno je tudi, da nam drugi jezuiti, magister novincev, provincial in ostali izrazijo zaupanje in spodbudo ob taki odločitvi, ker nam dajo vedeti, da vse skupaj ni le v naši glavi, ampak nas tudi tisti, s katerimi bomo živeli ta način življenja, vidijo primerne za ta korak.
Najpomembnejša potrditev pa je prišla seveda od Boga, preko molitve; pa ne zato, ker bi bili sposobni sami živeti ta način življenja, ampak ker verjamemo, da nam bo Gospod dal potrebno milost in da nas kliče v ta način življenja.
Obljube same so Božji dar. En del obljub, ki smo jih nekdanji novinci izrekli v soboto 12. septembra 2020, se glasi: “Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.
Zaobljube so na nek način podobne zakramentom, samo na drugem nivoju. Evharistija, spoved in ostali zakramenti so darovi, ki nam pomagajo biti bolj srečni in izpolnjeni v življenju ter, najpomembnejše, bliže Bogu in soljudem. V prvi vrsti niso neka obveza, ki jo moramo izpolniti, če želimo biti dobri kristjani ali ljudje. So geste ljubezni Boga do nas, podobno kot geste prijateljstva naših prijateljev do nas. Če želimo določen odnos razvijati, smo obvezani, da vlagamo vanj čas in trud, sicer razpade. Za odnos morata biti vedno aktivni vsaj dve osebi.
V primeru prijateljstva z Bogom pa je to vendarle nekoliko drugače, kot v navadnem prijateljstvu. Četudi mu ne ostajamo v vsem zvesti, kar tudi ne moremo biti, Bog ostaja vedno zvest in večno usmiljen. Kolikokrat tako jaz kot ostali nismo bili to, kar bi novinec in prijatelj v teoriji moral biti! Kolikokrat ljudje ne uspemo dosegati naših ciljev, obljub, obvez do Boga, drugih in nas samih. A Gospod nas sprejme in spodbuja na poti naprej. Ja, brez bolečine in truda ne gre, a iz tega, ob Božji milosti, sprejemanju lastne šibkosti in naši vztrajnosti, zagotovo pride tudi dobro ter sreča in mir, kar je tisto, kar si Bog želi za nas.
V resnici te zaobljube na različen način živimo vsi ljudje, tudi neverni, ki se trudijo ljubiti. Mož in žena, recimo, si morata, ne glede na to, če sta verna ali ne, biti do neke mere pokorna. Ne moreta egoistično posedovati drug drugega in se morata znati odrekati nekaterim lastnim željam, če želita živeti odnos, ki ga imenujemo prava ljubezen.
Težko je z nekaj besedami izraziti, kaj prve zaobljube pomenijo za nas. Mislim, da lahko vse skupaj povzamem v spoznanje, da so potrditev in trdnejša usmeritev življenja na poseben, posvečen, a jezuitski, način življenja, ki pa se začenja in oblikuje že v vsem našem predhodnem življenju, ki pa ga na manj “poseben” način živi vsak človek, sploh kristjan, ki želi zares ljubiti druge ter svet. Prav tako, kot vsi ljudje na tej poti, tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.
Urban Gartner, Rim, mednarodno jezuitsko bogoslovje San Saba
V okviru Papeževe svetovne mreže molitve (PSMM) smo v juniju 2019 povabljeni k molitvi za evangelizacijo: DUHOVNIKI IN NJIHOV NAČIN ŽIVLJENJA: Da bi duhovniki s skromnim in ponižnim načinom življenja zavestno udejanjali svojo solidarnost z najbolj ubogimi.
»Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih, revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester.«
P. Franc Kejžar DJ, voditelj PSMM v Sloveniji, je napoved tega namena pospremil z naslednjimi bbesedami: Po vsem, kako s(m)o bili duhovniki na tapeti v zadnjem času, je jasno, kako zelo je potrebna molitev zanje/za nas. Ubogi naj bi po papeževih besedah naš način življenja osmišljali, mu dajali smer in nas vodili k solidarnosti in povezanosti. Žalostno je slišati, da ubogi, ranljivi, krhki, nemočni postanejo plen drugih ljudi, ki jih izkoristijo. Še bolj žalostno je, če celo duhovnik izkoristi nemoč in krhkost drugega za svoje egoistične namene. To je sprevržena smer. Prava je ta, ki jo kaže papež, in za to naj bi molili.
Več o molitvenem namenu: Povezava na knjižnico (.pdf) z vsemi molitvenimi nameni v letu 2019.
tedenska srečanja: zadnji teden novembra 2020 do drugi teden januarja 2021
vodi: p. Rok Bečan DJ in voditelji skupin po Sloveniji in spletu
Tinje (Avstrija) | pet 27. 11., ob 18.00 – ned, 29. 11. 2020, kosilo |
p. Lojze Markelj DJ
Adventni spletni misijon »Ne boj se, samo veruj«
29. 11. do 25. 12. 2020
p. Viljem Lovše DJ
12. 12. 2020 (preko spleta), prijave do: 5. 12. 2020
Vodi: dr. Silvo Šinkovec DJ, DKPS
Družinska sv. maša LETOS ODPADE (zaradi koronavirusa)
Ljubljana – Dravlje, žup. cerkev | 31. december 2020 ob 15.30
p. Lojze Markelj DJ
Tinje (Avstrija) | pet 10. 1, ob 18.00 – ned, 12. 1. 2020, kosilo
p. Lojze Markelj DJ
Duhovne vaje za žene in matere
Hiša kruha, Sv. Duh pri Škofji Loki | pet 15. 1., ob 18.30 – ned, 17. 1., kosilo
p. Lojze Markelj DJ
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 29. januar – 28. februar 2021
Voditelj: p. Janez Poljanšek DJ
Papeževa svetovna mreža molitve (PSMM) v mesecu novembru 2020 vabi: Molímo, da bi napredek na področju robotike in umetne inteligence vedno služil človeku.
»Dostojanstvo vsakega človeka je treba odločno postaviti v središče našega razmišljanja in našega delovanja.«
Pomembno je neprestano ponavljati: Umetna inteligenca, robotika in druge tehnične iznajdbe je treba uporabljati tako, da bodo prispevale k služenju človeštvu in zaščiti našega skupnega doma, ne pa nasprotnemu, kakor žal napovedujejo nekatere ocene. Dostojanstvo vsakega človeka je treba odločno postaviti v središče našega razmišljanja in našega delovanja. Sam izraz ‘umetna inteligenca’ je lahko zavajajoč. Prikriva namreč dejstvo, da so funkcionalni avtomatizmi kvalitativno ločeni od značilnosti človeškega znanja in delovanja. Tako lahko postanejo družbeno nevarni. Nevarnost, da človek postane tehnologiziran, je že del naše stvarnosti, namesto da bi tehnologija postala humanizirana. Tako imenovanim »inteligentnim strojem« se z veliko naglico pripisujejo zmožnosti, ki so v resnici človeške.
Potrebno je bolje razumeti, kaj pomenijo inteligenca, spoznanje, emotivnost, čustvena namenskost in avtonomija moralnega delovanja. Umetne naprave, ki simulirajo človeške zmožnosti so v resnici brez človeških kvalitet. Ureditev njihove uporabe in samo raziskovanje je treba usmeriti h konstruktivni in enakomerni interakciji med človeškimi bitji in zadnjimi izvedbami strojev. Ti se namreč širijo v našem svetu in radikalno spreminjajo scenarij našega obstoja. Če bi se omenjeno znalo uveljavljati tudi v dejanjih, bi se izjemni potenciali novih iznajdb lahko uporabili v korist posameznika in vsega človeštva.
Govor udeležencem generalnega zasedanja Papeške akademije za življenje, papež Frančišek, 25. februarja 2019
Več o zgodovini molitvene naveze v letošnji knjižici (pdf).
