6. nedelja med letom: Leto C – 2018
»Razveselite se in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)
Danes nam Božja beseda govori o upanju in zaupanju ter o sreči, ki izhaja iz pravega zaupanja. Bistvo zaupanja je Bog razodel že v stari zavezi. V novi zavezi pa ga je vstali Gospod na čisto nov način dopolnil.
Prvo berilo nam govori, kako je Bog po prerokih razodel, katero zaupanje je za človeka pravo. Kreposti zaupanja so zmožna le razumna in svobodna bitja, ki so sposobna zaupati svojo usodo ustvarjenim bitjem in Stvarniku. Zato prerok Jeremija takoj postavi pravo dilemo, ključno trditev, ko pravi: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«. V tej prerokovi trditvi oziroma opredelitvi, kaj je zmotno zaupanje, je bistveno spoznanje, da se srce tistega, ki napačno zaupa, oddaljuje od Gospoda. Ozko, napačno, grešno zaupanje ne vključuje človekove celotne osebnosti, njegove globinske naravnanosti v Stvarnika, zato se srce takega človeka oddaljuje od Stvarnika in vedno bolj postaja negotovo, nesrečno, jalovo, brez življenjske moči in naboja.
Prerok Jeremija pravo zaupanje opiše še bolj slikovito in v prispodobah: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« Pravo zaupanje v Gospoda je vedno vir življenjske moči, človeka osvobodi vsakršnega strahu in prinaša svoj sad. Ko se človek zaupa Stvarniku, mu na skrivnosten način dovoli, da v človeka, v ustvarjeno bitje, trajno pretaka svojo božjo moč. Ta človeku razsvetljuje razum in krepi svobodno voljo za nove, hrabre in svobodne odločitve, ki so kakovostno vedno popolnejše. Z zaupanjem v Boga oplemenitene odločitve so počelo vedno bolj popolnega delovanja, ki se kaže v prinašanju dobrih in obilnih sadov na materialni in duhovni ravni.
Apostol Pavel pa nas v 1. pismu Korinčanom uvede v novozavezno zaupanje, ki je dokončna dopolnitev zaupanja v Boga. V kakšnem smislu? V stari zavezi je bilo zaupanje v Gospoda, kot smo videli, dokončno v smislu, naj se človek zaupa Stvarniku v vseh pogledih. Vendar je bilo to zaupanje v ključnih razsežnostih bolj okvirno kot konkretno. Pravoveren Jud si je težko predstavljal, kako bo večno živel pri Bogu, z Gospodom stvarstva. Dejstvo smrti je bilo tako silovito in dokončno, da je lahko le vzdihnil s psalmistom: »Gospod, mar te mrtvi v grobu lahko hvalijo in slavijo?« Starozavezno razodetje ga je pripeljalo do zaključka, da Gospod ne bo dal pravičnemu trohneti v grobu. Zavest o krhkosti človeškega telesa je bila tako globoko zapisana v vernega Juda, da je lahko le upal, da ga bo Gospod na nek način rešil trohnobe groba. To temeljno izkušnjo vsakega človeka in človeštva sta potrdila celo apostola Peter in Janez, ko sta stala v praznem grobu, v katerega so položili Jezusov mrtvo telo po križanju. Janez ob prizoru v praznem grobu odkrito prizna: »Nista še namreč razumela pisma, da mora od mrtvih vstati!«
O podobni neveri prvih kristjanov govori apostol Pavel: »Bratje, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih?« Iz besedila lahko razberemo, da se Pavel ne čudi preveč, da nekateri ne verujejo v vstajenje od mrtvih. Kot izkušen oznanjevalec evangelija se je s tem dejstvom, s težavnostjo vere v vstajenje od mrtvih, večkrat srečal. Iz lastne izkušnje je vedel, da je vera v vstajenje izjemen dar vere, ker je višek razodetja po Jezusu, da je on resnično Božji Sin, Odrešenik sveta, ki ga Oče ne bo pustil trohneti v grobu. Tu je za nas zelo poučno, kako je Pavel Korinčanom, ki niso verjeli v vstajenje od mrtvih, zastavil vprašanje o vstajenju, s katerim je pokazal miselni pristop k temu ključnemu razodetju: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavel naravnost vpraša Korinčane: Če mrtvi, ki so bili ljudje kot vsi vi (tudi mi), ne morejo vstati, potem to pomeni, da je vse njihove želje po življenju (njihovo zaupanje v Boga, njihova dobra dela in še bi lahko naštevali) uničila smrt. Smrt je torej močnejša od človeške narave, ki jo je Bog ustvaril po svoji podobi.
Razmišljanju o človeškem dostojanstvu, njegovi bogupodbnosti, o pristni želji biti odrešen greha in smrti, Pavel modro doda vsebino oznanjevanja: da je namreč Jezus iz Nazareta pravi Bog in pravi človek, kot vsak Korinčan, ki dvomi v vstajenje od mrtvih. Da torej takšno razmišljanje, ki zanika vstajenje, velja tudi za Jezusa iz Nazareta, ki je pravi Bog in pravi človek. In Pavel v takšno miselno zmedo postavi odločno trditev: »Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal.« Apostolovo dokazovanje vstajenja je zelo logično in dosledno.
Kristjan je poklican k temeljitem razmisleku o človekovem dostojanstvu, človekovi želji po življenju in vseh kvalitetah, ki jih ima človek kot vrhunec stvarstva in tudi k poglobitvi v Jezusovo življenje in delovanje na zemlji in končno v njegove napovedi vstajenja do mrtvih. In če kristjan v vsem tem razmisleku in poglobitvi ne zazna nastavkov za vstajenje od mrtvih, potem je njegova vera, njegovo razmišljanje o človeški veličini nekje v bistvu preozko, slabotno in ni dovolj odprto za razumevanje novosti vstajenja. Tako stanje apostol Pavel opiše: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Pavlova trditev, še ste v grehih, pomeni več danosti. Kdor ne veruje v vstajenje, najprej živi v grehu. Živi torej v stanju, ko greh zabriše luč razuma, ga omrtviči, anestezira, ga ohranja v megli, da ne more usmeriti svobode za pravilno odločanje. Vera v vstalega Gospoda pa v kristjanu ne izbriše le greha, ampak ga osvobodi tudi vseh posledic greha, ki se najbolj kažejo v slabosti uma in v mlačni volji. Največji učinek vstajenja je čisto novo spoznanje, da je Vstali Kristus Gospod, ki mu je Oče podvrgel vse stvarstvo, ker je s svojo ljubeznijo do Očeta in človeka premagal smrt in je z Očetovo močjo vstal od mrtvih in je porok našega vstajenja. Apostol Pavel v svoj celosten pogled na naše in Kristusov vstajenje vključi pokojne: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.«
V evangeliju smo slišali poročilo evangelista Luke o Jezusovem programskem govori na gori. Jezus v svojih blagrih napoveduje bistvo Božjega kraljestva, ki bo sad njegovega vstajenja od mrtvih. Kdor zaupa Jezusovemu nauku, kakor ga podaja v blagrih, v sebi že zaznava moč, ki izhaja iz vstajenja, ker delovanje v duhu blagrov presega zgolj človeške sposobnosti. Tudi zaupanje v Gospoda le v luči naravnega razuma in svobodnega delovanja, ki ga usmerja le domet ustvarjenega uma, je zasenčeno ob delovanju v duhu blagrov.
p. Janez Sraka DJ
Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, P. Atruto Sosa, je v torek 19. 2. 2019 predstavil štiri prednostne naloge jezuitov za delo v prihodnjih desetih letih (2019–2029). To so:
1. Razločevanje in »Duhovne vaje« – Pomagati ljudem najti Jezusa Kristusa in hoditi za njim.
2. Hoditi z izključenimi – Hoditi z ubogimi, ranljivimi, izključenimi in tistimi, ki jih družba ne ceni, v poslanstvu sprave in pravičnosti.
3. Skrb za naš skupni dom – Delati z globino Evangelija za ohranitev in obnovo Božjega stvarstva.
4. Spremljati mlade na poti – Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti, polne upanja.
Proces izbiranja nalog se je zaključil februarja 2019 z delom papeža Frančiška, ki je naloge predegledal, odobril in potrdil v njihovi končni obliki. Jezuiti s(m)o za izbor prioritet molili zadnji dve leti in se na vseh ravneh razločevanja in odločanja o prioritetah pogovarjali, vse odkar je 36. generalna kongregacija oktobra 2016 spodbudila ta proces. Predhodnji seznam prednostnih nalog je objavil 2003 predpredzanji vrhovni predstojnik DJ Peter-Hans Kolvenbach SJ (takrat jih je bilo pet: Kitajska, Afrika, intelektualni apostolat, rimske hiše, migranti in begunci).
Uraden naziv za prednostne naloge jezuitov po vsem svetu je s tujko “univerzalne apostolske preference (UAP)”: univerzalne – namreč splošne in v svetovnem merilu, apostolske – glede področij pastoralnega dela in formacije za to delo, preference – prednostne naloge glede na druge svetovne, regijske, lokalne in osebne potrebe.
Na uradni predstavitveni strani lahko preberete razlago nalog v angl., fr. šp. in it. jeziku ter prisluhnete vrhovnemu predstojniku v španščini (z možnostjo vključitve podnapisov v angleščini s klikom na ikono znotraj okvirja z videom).
V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.
Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod. 
Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!
Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.
Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije
Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju
Nazarje | 22. 2. – 24. 2. 2019
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 22.–24. februar 2019
Zimski duhovni odmik s postenjem
Nazarje | 24. 2. – 1. 3. 2019
Duhovne vaje z molitvami za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 28. 2. – 3. 3. 2019
Postni spletni misijon IZ NAGOTE DO LEPOTE
Postni spletni misijon | 4. 3. – 21. 4. 2019
Postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju: Kaj se je zgodilo na poti (Lk 24,35)
Ljubljana in več krajev po Sloveniji | 6. 3. – 24. 4. 2019
Duhovni vikend ob filmu: Iz glave v srce
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 8.–10. marec 2019
Duhovne vaje za zakonce: Odpuščanje v zakonu
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 22.–24. marec 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ