»In šli so ter oznanjali pokoro« (Mr 6,12)
Osrednja tematika vseh treh današnjih beril je poslanstvo oznanjevalcev. V stari zavezi so to bili preroki, ki jih je Jahve pošiljal i Izraelcem potem ko je z njimi sklenil zavezo. Poslanstvo prerokov in drugih Božjih glasnikov v stari zavezi je bilo vedno usmerjeno na utrjevanje zaveze, njeno vsebinsko dopolnjevanje glede na nove zgodovinske, duhovne in druge okoliščine, po prerokih pa je Jahve Izraelcem razodeval tudi čisto nove vsebine. Zaveza med Jahvejem in Izraelom je bila zapisana, pa tudi odprta, ker je temeljila na Jahvejevi obljubi, da bo vedno z Izraelom na njegovi poti skoz zgodovino. Posebnost zaveze med Jahvejem in Izraelom je tudi ta, da je Jahve zagotavljal svoj del zaveze tako, da je izbiral izmed Izraelcev posameznike, ki so ga zastopali pred Izraelom kot stranko v zavezi, kot glasniki Njegove volje in obljubljene pomoči, oziroma Jahvejeve zvestobe. Vsebinska in operativna struktura zaveze med Jahvejem in Izraelom je torej predpostavljala trajno zvestobo zavezi, tako z Jahvejeve kot Izraelove strani. Iz te temeljne strukture izhaja vsebinsko poslanstvo prerokov in drugih Jahvejevih glasnikov, ki jih je Jahve pošiljal k drugi stranki zaveze, k Izraelcem. Preroki so vedno zastopali Jahvejev del zaveze in ne Izraelov, čeprav so bili Izraelci. Ko je Jahve izbral preroka ali svojega poslanca k Izraelcem ga je izvzel iz Izraela in mu zaupal svoj del zaveze, da jo v človeški obliki prinese v zavezo z Izraelom. Vsak prerok se je tudi jasno zavedal, da med Izraelci zastopa Jahvejev del zaveze in ne Izraelov in še toliko manj svoje stališče. Vsak prerok se je torej jasno zavedal, da je Jahvejev, Božji poslanec pred Izraelom in govori v Jahvejevem imenu, ko Izraelcem razlaga Jahvejevo razumevanje zaveze, še zlasti takrat, ko Izraelcem razlaga, kako v danih okoliščinah Jahve razume sklenjeno zavezo.
Iz tega dejstva pa sledi zgodovinska izkušnja prerokov, a namreč niso bili sprejeti ne v Izraelu in še manj med tujimi narodi. V nekem smislu tudi niso mogli biti sprejeti, saj je Jahve vedno ustvarjalno, z novimi vsebinami izpolnjeval svojo obljubo, da bo svoj del zaveze z Izraelom izpolnil kot Bog, Sveti Izraelov. To celovito in vsebinsko zahtevno poslanstvo vsakega preroka je zelo nazorno in strnjeno opisal prerok Amos, kot smo slišali v prvem berilu. Predstojnik Amacjá, duhovnik v Bételu, je rekel Ámosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Bételu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amacjá, duhovnik v Bételu je preroku Amosu jasno povedal, da svetišče v Betelu ni Jahvejevo svetišče, torej kraj, kjer biva Jahve in tudi kraj, kjer Izraelci spoznavajo vsebino zaveze, ampak je svetišče v Betelu svetišče kralja, kraljeva hiša. V kraljevem svetišču se torej ne poglabljajo v bistvo zaveze med Jahvejem in Izraelom. In temu primerno je Amos odgovóril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, redil sem govedo in gojil smokve. Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹« Prerok Amos je s svojim odgovorom potrdil bistvo preroške službe v Izraelu, da ga je namreč Jahve sam izbral, da prerokuje, torej zastopa Jahvejev del zaveze z Izraelom. Zelo jasno je tudi povedal, da preroška služba dana osebno posameznikom, da zastopajo Jahvejev delež v zavezi z Izraelom.
V novi zavezi dobi tudi preroška služba nove, nezaslišane razsežnosti. V novi zavezi vsi člani božjega ljudstva prerokujejo. In to po Božji zamisli. Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom to novo dejstvo takole opiše: »Bog nas je blagoslôvil v nebesih v Kristusu z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvôlil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«
To ssredinjenost v Kristusu apostol Pavel v današnjem berilu pokaže v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »‘V njem’ nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; ‘v njem’ smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; ‘v njem’ smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo ‘hvala njegovega veličastva’; ‘v njem’ vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato razširil v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah papeža Benedikta XVI. nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje. V novi zavezi torej vsi člani Božjega ljudstva tudi prerokujemo v moči Kristusovega odrešenjskega dela, v katerem smo postali božji otroci.
- Janez Sraka
Provincijski dan slovenskih jezuitov
V Mariboru so se danes zbrali slovenski jezuiti na provincijskem dnevu. V prostorih mariborske teološke fakultete smo prisluhnili predavanju o zlorabah, ki ga je podal dr. Stanislav Slatinek. Srečali smo se z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom. Pred kipom blaženega Antona Martina Slomška smo z molitvijo vstopili skozi sveta vrata in se na grobu blaženega Antona Martina Slomška priporočili Bogu v letu Božjega Usmiljenja. Srečanje se je nadaljevalo pri sveti Magdaleni, kjer je bilo prijetno druženje za mizo. Provincijski dan je priložnost za srečanje, delitev izkušenj in izobraževanje ob perečih vprašanjih v Cerkvi. Bilo je lepo in dobro. lb
Ignacijanske duhovne vaje v tišini
Hiša kruha (Sv. Duh pri Škofji Loki) | 4. 09. – 9. 09. 2018
Duhovno-družabni dnevi za starejše: »Starost je modrost«
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 15.–18. oktober 2018
