V evangeliju po Janezu beremo, kako sta Lazarjevi sestri Marija in Marta poslali »Jezusu sporočilo: ‘Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.’ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ‘Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.’ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: ‘Pojdimo spet v Judejo.’« (Jn 11,3-7)
Ko prebiram te vrstice, sem po eni strani ganjen nad Jezusovo ljubeznijo do Marije, Marte in Lazarja, po drugi strani pa se čudim, zakaj je čakal še dva dni, preden je šel k njim. Sprašujem se, zakaj čakaš, če jih ljubiš. Zelo globoko razumem očitek Lazarjeva sestre Marije, ki mu je vsa pretresena od žalosti ob izgubi brata in nad neodzivnostjo njihovega prijatelja, Jezusa, rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Tudi sam sem to večkrat čutil, ko nisem razumel, zakaj se je zgodilo to, kar se je. Še posebej ob nenadni smrti mojega brata Petra, ki je imel komaj 36 let in je zapustil svojo ženo in dve hčerki v starosti 9 in 11 let. Prav tako ob smrti otroka moje sestre v njenem petem mesecu nosečnosti.
Tudi v tem času pandemije doživljam po eni strani mir in polnost Božje bližine, po drugi strani pa strah zase, za sobrate, za moje domače in sorodnike, za vse, s katerimi sem povezan v svojih različnih poslanstvih, pa tudi za vso Slovenijo in ves svet. Ko sem včeraj prebiral članek iz Financ, kjer je dobra analiza sedanje pandemije, me je pretresla napoved, da bi v Sloveniji, če ne bi šli v karanteno, umrlo najmanj 16.000 ljudi. Mnogim se še vedno zdi pretirano to, kar vlada zahteva od nas vseh: »Ostanite doma.« In tega žal ne jemljejo resno. Mnogi kristjani tudi zelo težko sprejemajo odločitev naših škofov, da ne sme biti javnih maš, da ni možno prejeti obhajila, spovedati se.
Bogu hvala za vso sodobno tehnologijo, ki nam omogoča, da smo lahko navzoči preko nje pri mnogih mašah, ki so po Sloveniji brez navzočnosti vernikov, in da lahko prejemamo duhovno obhajilo. Vsak dan smo lahko tudi pri maši našega papeža Frančiška in že smo bili deležni popolnega odpustka. Vedno več je različnih pobud, da smo združeni v skupni molitvi za zdravje in rešitev pred nevarnostjo pandemije, za bolne in za zdravstveno osebje in vse, ki se na svojih odgovornih položajih trudijo za dobro nas vseh. Vedno več je različnih možnosti, da se organizirajo srečanja preko videokonferenc ali pa da lahko pokličemo koga, ki nas bo poslušal. Toda kljub temu mnogi doživljajo veliko tesnobe, saj so zaprti v svoj dom. Veliko je samih v svojih stanovanjih. In vsa ta sodobna sredstva ne morejo nadomestiti živega stika z drugimi. In nehote se pojavi v meni in verjetno tudi v drugih vprašanje: »Doklej, Gospod? Zakaj čakaš?«
Nikomur ni enostavno. Nihče ne more povsem odgovoriti, zakaj je prišlo do te pandemije? Nihče ne ve odgovora, zakaj Bog čaka in nas ne reši te sodobne »kuge«? Lahko imamo različne odgovore. Toda nobeden ni dokončen. Vsak je le delen. Kajti nihče izmed nas ne vidi celote, ne vidi obeh plati te situacije ob pandemiji. To vidi le Bog. In bolj ko smo eno z njim, bolje lahko tudi sami vidimo. Toda nikoli ne bomo povsem videli, dokler smo tukaj na zemlji.
Podobno nista razumeli Marija in Marta Jezusa, zakaj ni takoj prišel, prav tako tudi ne njegovi učenci, zakaj je sploh šel in tako tvegal svoje in njihovo življenje. Verjetno prav nobene situacije, v kateri smo, ne moremo povsem razumeti. Vedno se nam zdi vsaj delno nesmiselna ali vsaj nerazumljiva.
Kaj lahko storimo? Ali naj čakamo križem rok? Ali naj obupno iščemo rešitev, pa naj nas stane karkoli? Naj se zapremo v svojo tesnobo, strah, negotovost, jezo na vse in vsakogar, obup in čisto pasivnost? Ali se naj delamo, kakor da ni ničesar hudega in težkega? Da vsi pretiravajo. Naj bomo kar naprej pri različnih svetih mašah, molimo čim več rožnih vencev na dan, opravljamo najrazličnejše pobožnosti, premišljujemo Božjo besedo itd.?
Kaj lahko naredimo? Ko prebiram današnji evangelij, zrem Jezusa in njegov odnos do vseh, o katerih govori evangelij, se mi zdi, da mi sporoča naslednje:
-
Povej mi svoje skrbi in želje (sestri sta sporočili Jezusu).
-
V miru čakaj, da ti odgovorim. Vedi, da sem te slišal, kajti ljubim tebe in vsakega človeka (Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja).
-
Sprejmi stvari, ki se bodo zgodile (Marta in Marija sta žalovali za Lazarjem skupaj z drugimi, ki so prišli k njemu).
-
Povej mi vse, kar čutiš, doživljaš; ne boj se biti iskren (Marta in Marija sta povedali vse Jezusu, ko je prišel k njima).
-
Poslušaj me, kar ti govorim. In sprejmi to, čeprav nikakor ne moreš sprejeti vsega (Marta in Marija sta vsak na svoj način sprejeli njegovo veselo vest, čeprav je nista mogli povsem dojeti).
-
Naredi to, kar ti naročam, čeprav se ti zdi nemogoče (verovati, tudi če se zdi povsem nemogoče; dopustili sta, da so odvalili kamen od groba, čeprav je bil Lazar že štiri dni v grobu …).
-
Zaupaj mi, da je vse, kar se bo zgodilo, v Božjo slavo, da se bo razodela zmaga ljubezni in Življenja, zmaga Božjega kraljestva.
-
Ljubi druge, kakor sem jih jaz in jih še zdaj ljubim. Daj mi možnost, da jim pokažem po tvojih mislih, besedah in dejanjih, po vsem tvojem bitju, da nisem pozabil nanje, da sem z njimi, da jim želim dobro, tudi takrat, ko se jim zdi, da sem jih zapustil. In doživljal boš polnost življenja in navzočnost Božjega kraljestva tudi ti.
Kaj vse to pomeni za moje konkretno življenje in delovanje v tem trenutku, dnevu, času pandemije, še ne vidim povsem jasno. Toda v sebi doživljam ljubezen, veselje, mir in gotovost, da me/nas ni Bog zapustil, temveč da želi biti še bolj dejavno navzoč v meni in okrog mene in v vseh ljudeh in vsem stvarstvu. Zahvaljujem se mu za to in ga prosim, da bi tudi vsak izmed vas, ki boste to brali, in tudi vsi drugi, odkrili, kako živeti in delovati v tem času pandemije, da se bo lahko po vas vseh proslavila Božja ljubezen, da bo lahko med nami vedno bolj navzoče Božje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.
p. Ivan PlatovnjakDJ
P. dr. Peter Rožič DJ je na 4. postno nedeljo v Jezuitskem evropskem socialnem centru JESC začel s kampanjo #CloserThroughCrisis, katere prvi prispevek nosi naslov: “Ta kriza se mora končati in se bo!”
Vsak dan lahko sledite video-spodbudam za življenje v izolaciji:
- na spletni strani kampanje CTC,
- na youtube-kanalu JESC,
- socialnem omrežju LinkedIn in Twitterju. Kampanja je v angleščini.
Prispevek 30. 3.:
Prispevek: 27. 3.:
Prispevek ob prazniku Gospodovega oznanjenja, 25. 3. 2020, na youtube:
Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa v videosporočilu o tem, kako jezuiti, v solidarnosti z ljudmi po svetu, živijo sredi pandemije koronavirusa.
Trenutna izkušnja COVID -19 nam kaže marsikaj o nas in našem svetu. Zlasti se želim osredotočiti na to, kako razsvetljujejo različne vidike naše poti k Bogu in kako je tudi v težkih časih gre iskati in najti tolažbo.
Najprej nam izkušnja pokaže, da smo eno človeštvo. Vsak človek, vsak narod, vsaka kultura, ki prispeva k človeški raznolikosti, je del tega enega, raznolikega, bogatega in soodvisnega človeštva.
Prikazuje nam, kako je premagovanje krize možno. Možno je, ko se zavedamo pomena skrbi za skupno dobro in resno jemljemo svojo individualno odgovornost. Živimo lahko le kot eno telo. Ločeno, za vsakega človeka ali vsakega posameznika po svoje, je živeti nemogoče.
Kaže nam, da znotraj enega našega človeštva ni razlike v starosti, rasi, veri ali družbenem statusu. Vsak od nas je njegov del, nihče ni izpuščen, nihče od nas ne more brez drugih.
Pokaže nam, da želimo hoditi skupaj. Vsi smo zaskrbljeni, pomagamo drug drugemu pri premagovanju strahov in tesnob. Vsak od nas išče način, kako ponuditi roko, začenši s tem, da na drugo mesto postavimo tisto, kar si sami želimo, in sprejmemo ukrepe in žrtve, ki nam omogočajo, da prispevamo v dobro vseh.
Prikazuje nam usposobljenost in velikodušnost tistih, ki so v prvi vrsti, skrbijo za prizadete, iščejo rešitve ali sprejemajo težke odločitve v dobro vseh. Kaže nam občutljivost toliko ljudi ali organizacij in ogromno rezerve solidarnosti, ki obstaja: pri mladih, odraslih in starejših, v vseh kotičkih človeške družbe.
Prikazuje nam moč vere, močne vezi, ki združujejo vernike, ljubezen do Jezusa Kristusa, ki nas poziva, nas pomirja in združuje. Tako veliko ljudi moli skupaj na družbenih medijih. Želijo izpovedati svojo vero, tisto vero, ki jo čutijo v globini svojega srca in ki je ne morejo obdržati pri sebi.
Prejemam informacije o številnih ustvarjalnih pobudah, ki so bile sprejete tako v provincah, regijah, skupnostih kot apostolskih delih Družbe Jezusove … kot tudi v sodelovanju z drugimi. Zahvaljujem se Gospodu za vse to. Spodbujam vas, da še naprej iščete najboljše načine, kako biti blizu tistim, ki so pomoči potrebni, da bi še naprej hodili po skupni poti.
foto Jože Potrpin
Pridružujem se molitvi celotnega telesa Družbe Jezusove, katoliške cerkve, vseh krščanskih cerkva, drugih verstev ali verovanj in vseh tistih, ki s svojim solidarnim odnosom iščejo in najdevajo ustrezne načine, kako še naprej biti odprtih rok.
Ne vemo, kako dolg je ta odsek ceste ali kaj bo sledilo. Torej, prosimo za luč, da vidimo pot naprej in milost, ki jo potrebujemo kot bratje in sestre, v solidarnosti s celotnim človeštvom in s planetom, na katerem živimo.
Naj nas Gospod blagoslovi in ohrani, ko bomo skupaj hodili po tej poti. AMEN
V okviru Papeževe svetovne mreže molitve (PSMM) smo v juniju 2019 povabljeni k molitvi za evangelizacijo: DUHOVNIKI IN NJIHOV NAČIN ŽIVLJENJA: Da bi duhovniki s skromnim in ponižnim načinom življenja zavestno udejanjali svojo solidarnost z najbolj ubogimi.
»Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih, revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester.«
P. Franc Kejžar DJ, voditelj PSMM v Sloveniji, je napoved tega namena pospremil z naslednjimi bbesedami: Po vsem, kako s(m)o bili duhovniki na tapeti v zadnjem času, je jasno, kako zelo je potrebna molitev zanje/za nas. Ubogi naj bi po papeževih besedah naš način življenja osmišljali, mu dajali smer in nas vodili k solidarnosti in povezanosti. Žalostno je slišati, da ubogi, ranljivi, krhki, nemočni postanejo plen drugih ljudi, ki jih izkoristijo. Še bolj žalostno je, če celo duhovnik izkoristi nemoč in krhkost drugega za svoje egoistične namene. To je sprevržena smer. Prava je ta, ki jo kaže papež, in za to naj bi molili.
Več o molitvenem namenu: Povezava na knjižnico (.pdf) z vsemi molitvenimi nameni v letu 2019.
Prenos svete maše na spletu od ponedeljka do sobote ob 19. uri in nedeljo ob 10. uri.
“Sveti Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas!”
Postne DVŽ – gradivo na spletu
Postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju: »Krščeni v njegovo smrt in vstajenje« (prim. Rim 6,3)
Sv. maša po spletu, p. Silvo Šinkovec
Sv. maša po spletu (FB), p. Silvo Šinkovec, pri sv. Jakobu v Ljubljani
Vsak večer ob 19.15.
Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa v videosporočilu o tem, kako jezuiti, v solidarnosti z ljudmi po svetu, živijo sredi pandemije koronavirusa.
Trenutna izkušnja COVID -19 nam kaže marsikaj o nas in našem svetu. Zlasti se želim osredotočiti na to, kako razsvetljujejo različne vidike naše poti k Bogu in kako je tudi v težkih časih gre iskati in najti tolažbo.
Najprej nam izkušnja pokaže, da smo eno človeštvo. Vsak človek, vsak narod, vsaka kultura, ki prispeva k človeški raznolikosti, je del tega enega, raznolikega, bogatega in soodvisnega človeštva.
Prikazuje nam, kako je premagovanje krize možno. Možno je, ko se zavedamo pomena skrbi za skupno dobro in resno jemljemo svojo individualno odgovornost. Živimo lahko le kot eno telo. Ločeno, za vsakega človeka ali vsakega posameznika po svoje, je živeti nemogoče.
Kaže nam, da znotraj enega našega človeštva ni razlike v starosti, rasi, veri ali družbenem statusu. Vsak od nas je njegov del, nihče ni izpuščen, nihče od nas ne more brez drugih.
Pokaže nam, da želimo hoditi skupaj. Vsi smo zaskrbljeni, pomagamo drug drugemu pri premagovanju strahov in tesnob. Vsak od nas išče način, kako ponuditi roko, začenši s tem, da na drugo mesto postavimo tisto, kar si sami želimo, in sprejmemo ukrepe in žrtve, ki nam omogočajo, da prispevamo v dobro vseh.
Prikazuje nam usposobljenost in velikodušnost tistih, ki so v prvi vrsti, skrbijo za prizadete, iščejo rešitve ali sprejemajo težke odločitve v dobro vseh. Kaže nam občutljivost toliko ljudi ali organizacij in ogromno rezerve solidarnosti, ki obstaja: pri mladih, odraslih in starejših, v vseh kotičkih človeške družbe.
Prikazuje nam moč vere, močne vezi, ki združujejo vernike, ljubezen do Jezusa Kristusa, ki nas poziva, nas pomirja in združuje. Tako veliko ljudi moli skupaj na družbenih medijih. Želijo izpovedati svojo vero, tisto vero, ki jo čutijo v globini svojega srca in ki je ne morejo obdržati pri sebi.
Prejemam informacije o številnih ustvarjalnih pobudah, ki so bile sprejete tako v provincah, regijah, skupnostih kot apostolskih delih Družbe Jezusove … kot tudi v sodelovanju z drugimi. Zahvaljujem se Gospodu za vse to. Spodbujam vas, da še naprej iščete najboljše načine, kako biti blizu tistim, ki so pomoči potrebni, da bi še naprej hodili po skupni poti.
foto Jože Potrpin
Pridružujem se molitvi celotnega telesa Družbe Jezusove, katoliške cerkve, vseh krščanskih cerkva, drugih verstev ali verovanj in vseh tistih, ki s svojim solidarnim odnosom iščejo in najdevajo ustrezne načine, kako še naprej biti odprtih rok.
Ne vemo, kako dolg je ta odsek ceste ali kaj bo sledilo. Torej, prosimo za luč, da vidimo pot naprej in milost, ki jo potrebujemo kot bratje in sestre, v solidarnosti s celotnim človeštvom in s planetom, na katerem živimo.
Naj nas Gospod blagoslovi in ohrani, ko bomo skupaj hodili po tej poti. AMEN
