3. postna nedelja: leto C – 2019
Na 3. postno nedeljo nas Božja beseda vabi, da se ob Mojzesovi poklicanosti mi, člani božjega ljudstva nove zaveze, vsaj vprašamo, kako naj se pripravimo na velikonočne praznike in na poslanstvo, ki izvira iz tega temeljnega dogodka odrešenja.
V prvem berilu smo brali poročilo, kako se je Jahve razodel Mojzesu, ko je pasel drobnico duhovnika Jitra. Jahve se je razodel Mojzesu kot tisti, ki je, ki biva. V zgodovini razodetja je to bilo vsebinsko novo razodetje o Božjem bistvu. Bog, Jahve je tisti, ki biva, je večen, zato je tudi drugačen od vsakega bitja, ki ga je ustvaril, vsaj v smislu, da je večno Bitje, medtem ko je vsako drugo bitje ustvarjeno, je začelo bivati od trenutka stvarjenja. Zato ima vsako ustvarjeno bitje svoje poslanstvo, ki mu ga je določil Stvarnik. Za Mojzesa je Bog izbral njemu lastno poslanstvo, da namreč z Njegovo močjo popelje izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. In ko Mojzes vpraša Jahveja, kako bo prepričal Izraelce, da ga je On poslal, mu je Jahve rekel: Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam. Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.« Jahve je torej naročil Mojzesu, naj pove Izraelovim sinovom, da ga pošilja Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki jih je reševal iz njihovih stiski in jim pomagal izvršiti poslanstvo, ki jim ga je namenil. Mojzes pa je po Božji zamisli stal pred novim poslanstvom, ki mu ga je Gospod izbral, zato naj mu zaupajo. Tu gre za dvojno zaupanje: v Jahveja in v Mojzesa, ki je veroval Jahveju, da mu bo stal ob strani ob izvrševanju njegovega poslanstva, ves čas izhoda Izraelcev iz egiptovskega suženjstva.
Moč Mojzesovega poslanstva izvira iz globine spoznanja Božjega bistva: »Jaz sem, ki sem!« To spoznanje v veri je v Mojzesu bilo tako močno, da ni podvomil v Jahvejevo pomoč, niti takrat ne, ko se je zdelo, da ga vse okoliščine presegajo. Mojzesova veličina pa je tudi v tem, da je z Jahvejevo pomočjo v srcih svojega ljudstva znal prebuditi podobno moč vere, da so mu stali ob strani in izvrševali, kar jim je v Jahvejevem imenu naročal in ukazoval. Mojzesova vera v Jahveja je bila tista, ki je v njegovih sodobnikih prebujala nova spoznanja, da so razumeli poslanstvo, ki so ga izvrševali. To poslanstvo je bilo dejansko veličastno – osvoboditev iz suženjstva za vse čase. Torej osvoboditev iz vseh oblik suženjstva, ki se bodo pojavile na njihovi poti skozi čas. Vse to pa kot proces osebnega in skupnostnega odrešenja.
Osvoboditev izraelskega ljudstva iz Egipta je za nas člane Božjega ljudstva nove zaveze hkrati dejstvo in prispodoba, preroška napoved popolne osvoboditve od greha in smrt, ki jo je za nas vzpostavil Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih. O tem nam govori apostol Pavel v svojem 1. pismu Korinčanom ko pravi: »Nočem, bratje, da vi ne bi vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so torej v puščavi.« V tem navedku apostola Pavla v 1. pismu Korinčanom sta ključnega pomena dve trditvi: da smo namreč vsi šli skozi morje, da smo bili v morju in oblaku vsi krščeni v Mojzesa in da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi. Biti krščen v Mojzesa, pomeni imeti izkušnjo Mojzesove vere, verovati v Boga, kakor je Mojzes veroval, in v vstalega Kristusa, kakor pravi sv. Pavel. Danes pa za nas to pomeni, da moramo verovati v poslanstvo, ki izhaja iz polnosti odrešenja, ki ga je za nas uresničil Božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih. In druga trditev, da večina njih ni bila Bogu po volji; propadli so torej v puščavi, pa je v bistvu vprašanje o kakovosti naše vere v Jezusovo in naše vstajenje. Ali bolj nazorno, kakor je Mojzes verjel v izpolnitev poslanstva, ki mu ga je določil Jahve, tako se mi, člani ljudstva nove zaveze moramo vprašati, kako naj danes v moči vstajenja osvobajamo svet in človeštvo iz spon greha, zla in smrti, da bodo naši sodobniki po naši veri v vstajenje vsaj zaslutili, da jih je vstali Kristus odrešil. V tem smislu nas apostol narodov stvarno opozarja: »To se je zgodilo za zgled nam, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. Zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov. Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«
Biti krščen v Mojzesa, biti krščen v Kristusovo vstajenje, Jezus razloži v današnjem odlomku iz evangelija po Luku. V veri sprejeti vstalega Kristusa in Njegovo odrešenje je vedno osebna odločitev, ki nikakor ne izhaja iz bolj ali manj bistrih razprav, kot je tista, zakaj je kakšno zlo doletelo posameznike ali skupine, Galilejce ali umrle pod zrušenim stolpom v kopališču Siloe. Osebno zorenje za dokončno odločitev za vstalega Gospoda, to Jezus razloži s priliko o smokvi, ki ni rodila sadu. Gospodar se je odločil, da jo bo posekal. Njegov vinogradnik pa mu je svetoval, naj počaka še eno leto, da jo bo pognojil in okopal. Če bo obrodila sad, je vinogradnik dosegel svoj cilj: jo je obudil k življenju, da rodi svoj sad. In gospodar je pristal na takšno ponudbo.
In kako je z mojo odločitvijo za Gospoda v tem postnem času? Kakšno poslanstvo v luči vere v vstajenje vršim, ali pa sem predmet dogovarjanja med gospodarjem in vinogradnikom glede moje usode? Odgovor na takšno ključno vprašanje mora biti vsebina tega postnega časa.
p. Janez Sraka DJ
V torek 5. februarja so v Rimu začeli škofijski postopek za beatifikacijo jezuita Pedra Arrupeja Gondre, ki je bil vrhovni predstojnik Družbe Jezusove v letih 1965-93.
Rojen je bil 1907 v Bilbau (Baskija, Španija), kot študent medicine je 1927 vstopil v DJ in po zaključeni jezuitski formaciji leta 1938 postal misijonar na Japonskem. Fotografija ga prikazuje med molitvijo v meditativni drži, značilni za Daljni vzhod. 
Ko je bil magister novincev v Nagasakiju, je ob eksploziji atomske bombe 1945 z medicinsko oskrbo v jezuitski skupnosti in cerkvi pomagal velikemu številu ranjencev; izkušnjo opisuje njegova knjižica Neverjetna Japonska. Predstojnik japonske province je bil v letih 1954-1965; na Japonsko je npr. l. 1956 sprejel slovenskega misijonarja p. Vladimirja Kosa in mu 1960 odobril izdajo pesniške zbirke Dober večer, Tokio!
Med 31. generalno kongregacijo je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika (patra generala) DJ, po možganski kapi 1981 pa je 1983 ponudil odstop. Umrl je 5. februarja 1991 v Rimu. Mnogi slovenski jezuiti imajo lepe in navdihujoče spomina nanj, nenazadnje tudi po njegovem obisku l. 1968 v Ljubljani, ko je blagoslovil temeljni kamen novega draveljskega župnišča. Vabljeni, da se mu priporočite v molitvi.
Radio Vatikan in Jesuits.global o začetku postopka beatifikacije
Spletni arhiv pričevanj in slik o p. Pedru Arrupeju
10 dnevne duhovne vaje s postenjem
Nazarje | 29. marec –7. april 2019
Duhovne vaje za starejše zakonce
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 4.–7. april 2019
Postna duhovna obnova: Spoznala sta, da sta naga (1 Mz 3,7)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 12.–14. april 2019
Osebno spremljane duhovne vaje v tišini
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 14.–18. april 2019
Ignacijanske duhovne vaje v tišini: »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1)
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 30. 4. – 5. 5. 2019
Duhovne vaje za notranje ozdravljenje
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 23.–26. maj 2019
Sv. Duh v Škofji loki | 31.05. 2019 – 2.06. 2019
Binkoštni vikend: Z Marijo v molitvi za nove binkošti in novo evangelizacijo
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana | 7.–9. junij 2019
Nekaj izhodišč za vstopanje v skrivnost učlovečenja Božjega Sina
Gospodovo rojstvo je dan, ko je Božji Sin stopil na svet kot pravi Bog in pravi človek. To je storil enkrat za vselej in s tem dejanjem spremenil tok zgodovine in usodo vsakega človeka in vsega človeštva.
To se je zgodilo v dneh, ko je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet (Lk 2,1), torej v zgodovinskem času – Grki so ga imenovali kronos. Mesijevo rojstvo je v ustvarjeni čas vneslo Božjo razsežnost. Bog je stopil v ustvarjeni čas in mu dal novo, večno, božjo razsežnost, ki jo kristjani z grškim izrazom imenujemo kairos – Božji čas, čas, ko se krepi Božje kraljestvo.
Že pred Gospodovim rojstvom sta se Elizabeta in Marija veselili rojstva Janeza Krstnika in Božjega Sina. Njuno srečanje je združevalo veselje in pričakovanje Stare zaveze in rojstvo Odrešenika, Pričakovanega, ki ga je pričakovalo vse človeštvo.
Ob Gospodovem rojstvu so se veselili: angeli, vsa nebeška vojska, vsi pravični, od preprostih pastirjev, Marije in Jožefa pa vse do modrih z vzhoda. In tako je bilo v vseh rodovih vse do danes in bo do konca časov.
Prvinsko hrepenenje po Odrešeniku in pričakovanje Mesije se je v mnogih ljudeh zaradi uničujočih učinkov hudobije v svetu in greha sprevrglo v sovraštvo do Božjega Sina. Med prvimi, ki je iskal Jezusa, da bi ga pogubil, je bil kralj Herod, ki se je zbal za svoj kraljevski prestol. Iz istega ali podobnih razlogov ima Herod mnogo posnemovalcev vse do danes in tako bo ostalo do konca sveta, da se razodenejo misli mnogih src.
Gospodovo rojstvo pa je tudi začetek skrivnostnega procesa v zavesti človeštva in vsakega človeka, ki v vsakem človeku vzbudi željo in odločnost odkrivati celovito vsebino in pomen Gospodovega rojstva. To rojstvo je v zavesti ljudi prebudilo utemeljeno upanje, da je rojstvo Božjega Sina dokončno razodetje Stvarnika vsem ljudem in da je Kristusovo delo odrešenja pravi in dokončen odgovor na vsa ključna vprašanja vsakega človeka in človeštva v celoti.
Gospodovo rojstvo je dogodek, ki meni osebno daje odgovore na moja jasna, zapletena in tudi tista vprašanja, ki jih niti ne morem oziroma ne znam oblikovati, si jih zastaviti.
Gospodovo rojstvo je zgodovinski, otipljiv, stvaren dogodek, ki pa je hkrati neizčrpna skrivnost, ki moj razum tako vsestransko, dan za dnem tako silovito izziva in ga na neki drugi ravni nagovarja do te stopnje, da se več ne morem zadovoljiti s spoznanji, ki temeljijo le na logičnem in izkustvenem spoznanju ter zaključevanju. nasprotno, v tem skrivnostnem rojstvu odkrivam nove danosti, ki naravne sposobnosti mojega uma na nov način nagovarjajo, ga plemenitijo in usposobijo, da ob sprejemanju skrivnostnih razsežnosti tega dogodka z novo lučjo uma prepozna bistvo resnic, ki se mu kažejo kot skrivnosti tega dogodka. Tako skrivnostna vsebina dogodka Gospodovega rojstva za moj um postaja merilo za delovanje moje razumske razsežnosti. Takšno postopno razumevanje skrivnosti Gospodovega rojstva je sv. Avguštin s svojo razsvetljeno genialnostjo izrazil v zelo preprostih stavkih: da namreč ne veruje, ker razume, ampak veruje, da bi razumel.
Gospodovega rojstva so se vsi pravični razveselili. Kako se ga jaz veselim? Katere očitne in skrivnostne vsebine Gospodovega vstopa v zgodovino, tudi v mojo osebno, me najbolj navdihujejo? Najprej to, da je Gospodovo rojstvo za mene zgodovinsko in teološko dejstvo. Ko se je Božji Sin učloveči, je vzel nase tudi vso mojo vključenost v ta svet, z vsemi omejenostmi in ontološkimi odprtostmi za nadnaravno. Kot Božji Sin pa mi daje trdno upanje in novo gotovost, da sem po njegovi ljubezni vključen v Njegovo Božjo naravo do stopnje, kolikor se temu daru zavestno odpiram. Tako dejansko živim v ustvarjenem in božjem času, v kronosu in v kairosu. Sem torej vključen v proces odrešenja, v dogajanje bogu-podobnosti, kot to dogajanje imenuje vzhodna teologija.
Gospodovo rojstvo in moja grešnost? Z Gospodovim rojstvom se je učlovečilo tudi Božje usmiljenje, ki nima le razumevanja za mojo grešnost, ampak ima tudi moč odrešiti me vezi grehov. To pa v logiki učlovečenja pomeni, osvoboditi me za svobodno izvrševanje Božje volje, seveda z Njegovo pomočjo.
Gospodovo rojstvo me stalno spodbuja, da se z vso smelostjo zazrem v Božja obzorja, da pogumno odrinem na globoko, kot je Jezus naročil svojim učencem.
Gospodovo rojstvo je tudi stalno povabilo, da v sebi razvijam čut za skupnost odrešenih, za Cerkev, ki je hkrati grešna in sveta. Grešna, da je kopel prerojenja za svetost. Sveta pa, da pričuje o moči evangelija in Vstalega Gospoda.
Gospodovo rojstvo je, nenazadnje, trajna in praznična zavest, da je Gospod resnično z nami!
p. Janez Sraka DJ