Arhiv oznak: odmiki za moške

Duhovni programi za vse v letu 2017_18


Voditelj: p. dr. Viljem Lovše s sodelavci

»Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9)

KDO SEM: duhovnik, jezuit, voditelj duhovnih vaj, duhovni spremljevalec, spovednik, ljudski misijonar, predavatelj…Več o meni na mojem blogu:
https://jn159.wordpress.com/about/kdo-sem/

Povabljen, povabljena na duhovne programe, da si podariš nekaj dni za več življenja.

Povezava na opise programov  z možnostjo prijave:

http://us16.campaign-archive.com/?e=[UNIQID]&u=4db081d2047802d267a4631bc&id=d7cc3436a9

Prijaviš se lahko tudi na e-naslov p.vili.lovse@gmail.com  ali po telefonu: 041 632 626 ali 041 955 219.

ZGIBANKA:

zgibanka_programi 2017_18

Zelo vam bom hvaležen, če me boste podprli pri oglaševanju in povabili na programe tudi svoje prijatelje in znance, ki bi jim po vašem mnenju programi lahko pomagali.

Blagoslov!

p. Vili

O moški duhovnosti

md_odmiki ZA MOŠKE_2016Ko gre za Boga in duhovne zadeve, moški in fantje običajno ne pokažemo navdušenja. Navdušeni smo nad nogometom, razvnamemo se ob avtomobilih in strojih. Ko pa je govor o Bogu, molitvi, branju SP in krščanskem pričevanju, nam jezik otrpne.

Številne krščanske žene se pritožujejo, da njihovi možje niso duhovni voditelji družine in doma. In kot samo po sebi umevno sprejemamo dejstvo, da krščansko služenje opravljajo večinoma žene. One so tiste, ki molijo, ki dajejo in se žrtvujejo, ki obiskujejo sosede in ljudi v potrebi ter govorijo o svoji veri. V zgodovini širjenja Cerkve so bile pogosto res samske ženske tiste, ki so pogumno nosile evangelij do skrajnih meja zemlje, medtem ko so možje doma varno počivali. Zato nekateri upravičeno pravijo, da so ženske ene od najboljših Božjih mož. Preveč moških še vedno moli takole: »Tukaj sem, Gospod, toda pošlji mojo sestro (ženo, mater, hčer).«

Kako se lahko možje zagovarjamo glede tega pomanjkanja duhovnega zanimanja? Kako lahko spodbudimo drug v drugem večjo odzivnost na Boga, znotraj in zunaj Cerkve? Ali je mogoče težnjo po feminizaciji Cerkve obrniti v drugo smer?

Spodbudno je dejstvo, da je sveto pismo polno zgledov moških, ki so bili resnični moški, hkrati pa so živeli veliko domačnost in osebno povezanost z Bogom. Zdi se, da svoje potrebe po molitvi niso doživljali kakor pomanjkanje moškosti. Niti se jim ni zdelo pomanjkanje moškosti jokati nad svojimi grehi in zlom, ki so ga storili. Ni jih bilo sram častiti Boga in se temu popolnoma prepustiti. Možje kot David, Abraham in Mojzes so bili bojevniki in voditelji, ki so lahko zdržali najtrše razmere, hkrati pa nikdar niso izgubili izpred oči svoje nežne plati. Znali so biti nežni, sočutni in občutljivi. Ti Božji prijatelji seveda še zdaleč niso bili popolni. A v odnosu do Boga so bili s svojim celotnim življenjem popolnoma naravni. S strastjo so izpolnjevali njegovo voljo. Živeli so bogato notranje življenje, ki jih je podpiralo pri težki nalogi življenja sredi stvarno trdega sveta.

Ne smemo pozabiti, da je bil Jezus sam resnični moški, v polnosti Bog in v polnosti človek. V svojem življenju je pokazal vso svojo moško moč: življenje si je služil z delom svojih rok, štirideset dni je bil v puščavi brez hrane, živel je pod pritiskom nenehnih prošenj in zahtev vseh bližnjih v potrebah, pogumno se je soočal s krutim in dvoumnim nasprotovanjem svojih sovražnikov, hkrati pa je vodil in razvijal skupino dvanajstih zelo različnih moških. Tistim, ki želijo biti kakor on, se ni potrebno bati, da bi bili v tem procesu »ukradeni« svoje moškosti.

Ena od pomembnih značilnosti moških se zdi to, da smo bolj nagnjeni k dejavnosti kakor pa k refleksiji in premisleku. Rajši imamo delovanje kakor bivanje. Hočemo delati stvari, da bi zaznamovali zgodovino in dosegli uspeh. Pogosto najdemo možje svojo vrednost v tem, kar delamo, v svojem statusu in imetju. Do določene mere nas je takšne ustvaril Bog in tega ni potrebno zanikati. Ko pa vse te lastnosti zaradi zaprtosti človeka v svojo minljivost uidejo izpod nadzora, zlahka razumemo, zakaj mnogi moški ostanejo duhovno zelo nezreli. Preprosto nimajo časa, da bi hranili tudi svojo dušo in srce, saj morajo slediti svoji karieri in ambicijam, da bi priplezali na vrh piramide. Za mnoge moške je delo na prvem mestu, celo pred ženo, družino in Bogom. Posvečanje časa rasti odnosa z Bogom se zato moškemu zdi izgubljanje časa. Ne prinaša namreč nobenih otipljivih sadov in ne more biti med prednostnimi odločitvami.

Duhovno življenje lahko raste le, če mu namenjamo primerne čas: čas za umirjenost, da se zaustavimo in prisluhnemo Bogu, ki nam govori po vseh stvareh. Vzeti si moramo čas in Bogu dovoliti, da njegovo delo prodre globlje v naše srce in dojemanje. Včasih je preureditev naših prednostnih nalog lahko zelo težka in draga. V SP beremo: »Umiri se in vedi, da sem jaz Bog!« (Ps 46.10). To od nas zahteva upočasnitev ter prostor in čas za Boga in svoje najbližje. Za moške je to – znotraj in zunaj Cerkve – velik izziv.

Moški rajši pristopamo k življenju kot misleci in ne kot tisti, ki čutijo. Na stvari hočemo gledati racionalno in logično in se izogibamo prevelikim čustvom v kakršni koli situaciji. Rajši živimo iz glave, kakor iz srca. Glava je naš kontrolni stolp in tudi jetnišnica. Zato je naš odnos z Bogom bolj utemeljen na dejstvih kakor na izkustvu. Bolj lagodno se počutimo z naukom in abstraktnimi resnicami kakor s stvarmi, ki vplivajo na čustva.

Seveda to ni nujno slabo in napačno, a celostno srečanje z Bogom se dotakne tudi čustev in srca. Ko se Sveti Duh dotakne našega življenja, gre za močno izkustvo, dogodek, ki sprosti naša čustva in se dotakne najglobljih srčnih globin jaza. Sveti Duh nas zlahka spelje na neznana področja, mi pa se bojimo izgubiti nadzor, zato se potegnemo nazaj. To nas neizogibno zavre pri naši duhovni rasti. Ukrade nam notranjo gotovost, ki nam jo Sveti Duh želi dati. Prav tako nas strah oropa tudi strasti za služenje, ki nam jo želi Duh podeliti. Duhovna rast zahteva prehod od glave v srce. Posloviti se moramo od svojih naravnih nezmožnosti in ovir. Izpustiti jih moramo Njemu v naročje. To pa je za razumarskega moškega še dodaten izziv.

Moške nas zveže strah pred ranljivostjo, ki ga vsi nosimo v sebi. Hočemo se zdeti močni, sposobni in učinkoviti. Strah nas je šibkosti in sovražimo prošnjo za pomoč, kajti zdi se nam, da s tem razkrijemo svojo nesposobnost. Obdamo se z vsemogočimi obrambnimi mehanizmi, da se tako lahko izognemo bolečini, ki jo prinaša ranljivost. Skrbno zgradimo obzidja okrog sebe in svojega srca. Drugim ne dovolimo priti blizu. Ko je nekoč na svetovnem prvenstvu nek nogometaš na koncu tekme planil v jok, ga je vsa država pomilovala. Obnašal se je na večini zelo nenavaden način, saj so si ga predstavljali kot popivača in lahkoživega nogometaša. Večina možakarjev se želi takšnim trenutkom »sramote« izogniti. Svojo negotovost zakrijemo in svojo osamljenost zamaskiramo v tisoč preoblek.

Kako bomo prišli do intimnosti z Bogom in ljudmi, če ostajamo oddaljeni, ravnodušni in nedotakljivi?

Naša moška duhovna pot se začne tako, da najprej sebi priznamo svojo potrebo po odpuščanju, kar je sámo po sebi ponižujoče, vendar počasi zraste v globoko zavedanje naše odvisnosti od Boga. Prav to ustvari domačnost z Bogom. Ko smo goli in osramočeni, smo šele pripravljeni za resnične odnose. Ker nas Bog brezpogojno ljubi, si lahko dovolimo biti ranljivi pred Njim – lahko mu povemo in izrazimo svoje strahove, pokažemo svojo nesposobnost, neprimernost ter se pošteno in odprto soočimo s svojimi napakami. Takšna ranljivost je lahko grozeča, vendar je čudovito osvobajajoča. Podari nam svobodo, da postajamo to, kar v resnici smo. Ozdravlja in povezuje naše ranjeno srce.

Pri mnogih moških je potreben boleč padec v nemilost, da nam odpre oči za naše lastne duhovne potrebe.

Kako lahko može spodbujamo, da bi razvijali svojo duhovno razsežnost?

Možje potrebujemo pomoč, da bomo postali bolj reflektivni, da bomo odprli svoja čustva in postali bolj ranljivi. Če hočemo, da se to zgodi, moramo biti v pravem okolju.

Cerkev lahko naredi programe za može. Tak program je Odmik za moške. Ne vem točno zakaj, toda možje, ko smo skupaj sami, boljše odgovarjamo in se lažje odpremo. Seveda je nevarnost moških skupin vedno ta, da začnemo možje med seboj tekmovati (v duhu »kdo ima večjega«). To lahko skupino potopi. Kakor hitro pa to prebrodimo, je takšna skupina varen prostor, v katerem možje lahko pošteno in odprto spregovorimo o skupnih vprašanjih in težavah (pritiski na delovnem mestu, etične dileme, spolne skušnjave, poželenje, pričakovanja v vlogi moža in očeta  itd.) Skupina mož Sv. Jožefa uspešno prebira določene knjige in gradiva, ki se dotikajo pomembnih vprašanj in tem ter ob njih premišljuje svojo izkušnjo. Medsebojna podelitev te izkušnje nas res bogati. Šli smo že tudi skupaj ven in odprti smo za določene skupne dejavnosti. To vse pripomore k moškemu vzajemnemu povezovanju. Značilno za našo psihologijo je, da se dobro borimo z ramo ob rami z ostalimi možmi in fanti. Vsi pa smo usmerjeni v isti cilj.

Obstaja pa še druga pot, po kateri se moški lahko duhovno razvija: tako, da najde svojega duhovnega spremljevalca ali mentorja, ki ga osebno spremlja in vodi. Počasi mnogi izmed mož tudi sami lahko postanejo duhovni voditelji mlajšim možem in fantom. Imeti zaupnega prijatelja, ki zaupa vate in te posluša, je velik privilegij. Odnos spremljanja ali mentorstva je varen prostor, kjer se moški lahko odpre in se pogovori o vseh mogočih vprašanjih, ne da bi se bal obsodbe. Lahko raziskuje, kaj mu Bog želi povedati po življenju in odnosih. Počasi pridemo do stika z svojimi najglobljimi ranami in strahovi. Mentorja morda ni enostavno in lahko najti. Toda če želimo zares duhovno rasti, je dobro prositi Boga, da ti pokaže primernega tovariša. Vztrajaj pri iskanju in se ne vdaj! Med možmi v skupini se takšno mentorstvo dogaja samo od sebe.

Glavno pri vsem tem je, da krščanskim možem pomagamo, da so gotovi glede svojega mesta v Bogu in v svetu. Prevečkrat prehitro zaključimo, da so možakarji že samo zato, ker so kristjani, zares dobro ukoreninjeni v veri in Bogu. A največkrat to ni res. Vedno znova moramo možje drug drugemu osvetljevati, kaj se resnično zgodi pri spreobrnjenju. Razložiti moramo drug drugemu, kako korenito in v polnosti je Bog preko smrti in vstajenja Jezusa Kristusa opravil z našo preteklostjo. Popolno odpuščanje za naše napake in grehe je stvarnost, ki jo moramo vedno znova sprejemati in iz nje zajemati. Kristusova pravičnost je podarjena tudi nam, da bi lahko zaupno in trdno živeli in stali v Njem. Sveti Duh živi v nas in nam daje moč delati to, kar je res prav in dobro. Imamo novo naravo. Naša resnična istovetnost je sedaj v Kristusu.

Te resnice nas moške preobrazijo, da upamo biti dobri. Pomagajo nam stati pokonci in z močjo sredi vseh neviht življenja. Cerkev vpije in kriči po novi generaciji Božjih mož, ki bodo vstali v moči Duha in za Boga delali velike stvari, ki bodo kakor prerok Daniel z močno vero stali pokonci sredi nasprotovanj in preganjanj. Ni treba, da smo možje neučinkoviti in brez duhovne strasti. Lahko hodimo po razburljivi poti vere. V tem je krščansko življenje, ki v vsakem moškem prebudi njegove najboljše moči in darove.

P. Viljem Lovše, DJ

http://moskaduhovnost.si/

Zgibanka _ MD_odmiki 2016_sp

Zgibanka _ MD_odmiki 2016