Skupnosti

Jezuiti prebivamo v skupnostih v lastnih domovih, ki jim pravimo hiše ali rezidence (ne pa recimo samostan). Člani iste skupnosti se praviloma ukvarjajo s podobnim delovanjem, zato imajo hiše ali stanovanja v bližini teh ustanov: župnij, domov duhovnih vaj, srednjih šol in univerz, inštitutov. Ker se te ustanove največkrat nahajajo v večjih mestih (ali tudi na obrobjih v primeru šolske dejavnosti in duhovnih vaj), smo tam tudi jezuiti. V Sloveniji smo v treh skupnostih v Ljubljani ter v dveh v Mariboru. V sosednjih državah so najbližje jezuitske skupnosti v Zagrebu, Trstu, Padovi, Gradcu in Budimpešti. V Opatiji ter Št. Andražu na Koroškem, ki sta manjša kraja, pa sta domova duhovnih vaj.

 V nadaljevanju bo opisano predvsem osebno življenje jezuitov, ki so že opravili “formacijo” (leta vzgoje in izobraževanja). Zanje veljajo najstrožja redovna pravila, ki zahtevajo dolgotrajno vzgojo. Obstajajo pa tudi skupnosti s prilagojeno dinamiko življenja, namreč hiše formacije in skupnosti s primerno oskrbo za onemogle jezuite. Hiše formacije so bodisi noviciati s pripravo na prve zaobljube, bodisi kolegiji (semenišča oz. bogoslovja) v času teološkega in specialističnega študija, bodisi hiše “tretje probacije” s pripravo na zadnje zaobljube. Več o stopnjah formacije, ki za slovenske jezuite v novejšem času poteka v tujini, na podstrani “Člani”.

 Slog osebnega in skupnega življenja jezuitov hkrati s poslanstvom narekujejo tri redovniške zaobljube: čistosti, pokorščine in uboštva. Te zaobljube želijo kot predokus Božjega kraljestva pričevati o možnosti evangeljske povezanosti med ljudmi in osvobajanju od malikov užitkov, oblasti in slave ter denarja. Za začetek redovniškega življenja velja vstop v noviciat, šele po njegovem dveletnem poteku pa opravimo “prve” zaobljube. Že te so večne, kar pomeni, da izražajo voljo zaobljubitve čistosti, pokorščine in uboštva v Družbi Jezusovi do smrti. Po zaključitvi formacije in privolitvi predstojnikov pa to voljo prenovimo s t. i. “zadnjimi” zaobljubami. Bistvena razlika med prvimi in zadnjimi zaobljubami je v zadnji zaobljubi uboštva, ki je združena s posameznikovo odpovedjo premoženju, dediščini in stalnim prihodkom. Oboje obljube so seveda izrečene Bogu, le zadnje pa tudi vrhovnemu predstojniku Družbe, kar posameznika tesneje poveže s sobrati.

 Opis življenja po zaobljubah zahteva od bralca natančnejšo poglobitev. V naslednjih dveh povezavah smo skušali na kratko povzeti redovna pravila. Za dodatno razlago in literaturo pa pocukajte za rokav najbližjega jezuita.

 OSEBNO IN SKUPNO ŽIVLJENJE PO ZAOBLJUBAH ČISTOSTI IN POKORŠČINE …

Z zaobljubo čistosti se posvetimo Gospodu in njegovi službi z nedeljivo ljubeznijo. Zaobljuba vsebuje dolžnost popolne zdržnosti v celibatu (odpoved poročenosti in spolnosti) in prinaša neko čustveno odpoved in določeno samoto srca zaradi odmika zakonski in družinski intimnosti. Namen čistosti pa gre preko tega in vzgaja za rast v zreli ljubezni, kar pomeni zaupljiv odnos z Bogom, podobnost Kristusu, bratstvo s sobrati jezuiti in služenje vsem bližnjim. Čistost se trudimo nenehno gojiti s poglabljanjem zakramentalnega življenja in molitve (tudi v pobožnosti do Device Marije), kulture poštenih odnosov prijateljstva in sodelovanja ter z odgovorno medsebojno podporo sobratom v težavah (posebno v skupnostih).

 Življenje skupnosti v veliki meri zaznamuje poslanstvo njenih članov, zato se delavniki in poti jezuitov med seboj precej razlikujejo. Vsak posameznik si svoj dnevni red prilagodi delu, za katerega je odgovoren, in skupnim trenutkom. Bolj prost pa je pri razporejanju ostalih dveh elementov vsakdanjega življenja, izobraževanja in molitve, ter seveda rekreacije. Dnevni red vključuje uro osebne molitve oziroma meditacije, sveto mašo in eksamen (pregled dneva in spraševanje vesti). Vsaka skupnost si dnevno najde čas za eno skupno molitev in vsaj en skupen obed. Čez teden so med posamezniki dogovorjeni tudi nekateri skupni trenutki dela, molitve in rekreacije. Vsi pa se enkrat tedensko vsi zberemo na družabnem srečanju, ko se pogovorimo tudi o preteklem tednu. Enkrat mesečno si vsaka skupnost vzame čas za duhovno obnovo, pri kateri v osebni in skupni molitvi ter premišljevanju poglobimo svoj odnos z Bogom, med seboj in z našim poslanstvom. Čez leto skupaj praznujemo tudi razne dogodke: praznike zavetnikov skupnosti, važnejše dogodke v pridruženih ustanovah in provincialovo vizitacijo.

Zaobljuba pokorščine nas usposablja za ustreznejše služenje poslanstvu (glej ustrezno podstran). Njeno izpolnjevanje se odraža predvsem v odgovornem posvetovanju jezuita s hišnim predstojnikom in provincialom, pa tudi s sodelavci. V posameznih jezuitskih skupnostih je skrb za skupne zadeve razdeljena na štiri predstojniške vloge: hišni predstojnik je odgovoren za življenje in poslanstvo vsakega člana, “minister” skrbi za red in razdelitev dela v gospodinjstvu, “ekonom” vodi gospodarstvo, “spiritual” pa vzdržuje duhovnost v skupnosti.

… TER PO ZAOBLJUBI UBOŠTVA

Tudi zaobljuba uboštva je v službi poslanstva (oznanjevanja) in mu daje verodostojnost, ker je izraz popolnega zaupanja v Boga in zastonjskosti služenja drugim. Zaobljuba usmerja k slogu življenja in dela (uboštvo posameznikov), k načinu ravnanja s sredstvi (skupno uboštvo jezuitov) in k prednostni usmeritvi delovanja v pomoč ubogim, obrobnim …

Posamezni jezuiti v formaciji lahko obdržijo le takšno osebno premoženje kot je dediščina ali glavnica, z njim pa brez predstojnikovega dovoljenja ne smejo upravljati. Formirani jezuiti so se dediščini in glavnici že odrekli. Vse drugo osebno premoženje pripada Družbi, ki posameznikom preko predstojnikov zagotavlja dovolj sredstev za vsakdanje skupno življenje in delo (hrana, obleka, stanovanje, potovanja, zdravstvena oskrba, delovni pripomočki itd.). Jezuitske skupnosti običajno niso poklicane k posebno strogemu uboštvu, temveč k posnemanju krajevnih duhovnikov in družin v skromnih življenjskih razmerah. Bivalni prostori skupnosti so funkcionalno narave in so karseda ločeni od prostorov ustanov. Vsak posameznik ima svojo sobo, skupne pa so kapela, jedilnica, dnevni (čitalnica in TV-soba) in gospodinjski (kuhinja, pralnica …) prostori. Običajno so nekateri prostori prilagojeni za sprejem gostov: sobe za pogovor, kapela, jedilnica.

Člani Družbe ne smejo zahtevati plačil za oznanjevanje Božje besede ter duhovna in zakramentalna opravila v službi poslanstva, saj ta opravila presegajo ekonomsko povračilo. Zastonjskost vodi k svobodi od koristi in neprimernih obveznosti ter spodbuja druge k posnemanju Kristusove zastonjskosti. Sprejeti prihodki jezuitov pa so miloščina, darovi ter zakoniti prihodki iz avtorskih ipd. honorarjev, osebnih pokojnin in nagrade za določene službe, kot bolniškega duhovnika, učitelja verouka ipd. S prihodki pa ne razpolagajo člani sami, temveč jim provincial določi namen uporabe v skladu s pravili Družbe.

Načela skupnega uboštva Družbe razlikujejo različne jezuitske pravne osebe in določajo njihove dolžnosti pri ravnanju s sredstvi in njihovimi viri. Pri vseh osebah mora biti jasen odnos do stalnih prihodkov in namen porabe sredstev, napravljen letni obračun in poročilo provincialu ter provincijskemu ekonomu oz. višji instanci. Tukaj povzemamo le glavne značilnosti, podrobnejše določbe pa so seveda opisane v sodobnih redovnih pravilih.

Najvažnejše so t. i. apostolske ustanove, ki v skladu s svojim statutom opravljajo institucionalizirano delo na enem od področij poslanstva (npr. šolska ustanova, dom duhovnih vaj, revija, društvo). Lahko imajo stalne dohodke, njihova uporaba pa se mora držati funkcionalnosti ter se izogibati razsipnosti, da bi bila živa znamenja evangeljskega uboštva.

Skupnosti formiranih jezuitov so pogosto pravne ustanoviteljice in upravljavke apostolskih ustanov, vendar morajo imeti lastno računovodstvo strogo ločeno. Skupnosti ne smejo uporabljati sredstev apostolskih ustanov ali dobivati drugih stalnih dohodkov; sprejemajo lahko le v prejšnjem odstavku omenjene prihodke jezuitov, ki spoštujejo načelo zastonjske evangeljske službe. Edine jezuitske skupnosti, ki smejo imeti stalne dohodke, so hiše formacije ter domovi za onemogle.

Jezuitska provinca kot pravna oseba (nevezana na posamezno skupnost) ima lahko štiri tipe fondov s stalnimi prihodki: fonda za jezuite v formaciji in za onemogle ter fonda za ustanavljanje skupnosti in apostolskih ustanov (slednja v obdobjih, ko je v vlogi ustanoviteljice). Pri ustanavljanju apostolskih ustanov svetovnega pomena lahko na podoben način sodeluje tudi Družba kot celota. Posamezniki oz. skupnosti so poklicane k delitvi sredstev, kadar imajo drugih pravne osebe potrebe po pomoči. Delitev sredstev koristijo prednostno apostolske ustanove, nato pa tudi druge skupnosti in province. Skupnosti tako redno delijo svoje letne presežke, občasno pa dajejo tudi izredne prispevke.