Člani

V seznamu na desni so na voljo kratke predstavitve slovenskih jezuitov. Večina predstavitev je zgrajenih kot biografije in v njih srečujemo posebna poimenovanja jezuitskih služb. Nekateri izrazi so razloženi na podstraneh “Poslanstvo, Pridruževanje Kristusu” (razlika med jezuitskimi patri in brati, okrajšano p. in b./br.), “Organiziranost” (provincijske in mednarodne službe) in “Skupnost” (vrste skupnosti in službe v njih: hišni predstojnik, ekonom itd.; tu so razložene tudi prve in zadnje zaobljube). V nadaljevanju pa bodo razložene stopnje formacije (vzgoje in izobraževanja): kandidatura, noviciat, filozofija, magisterij, teologija, pastoralna praksa, specializacija, tretja probacija. Nazadnje bodo omenjeni kraji formacije in prehajanje slovenskih jezuitov v tuje province.

KANDIDATURA IN NOVICIAT

Fantje ali možje, ki želijo postati jezuiti, običajno navežejo osebni stik z jezuiti, da bolje spoznajo svojo željo in jezuite same. V tem prvem obdobju, v katerem kot kandidati nimajo obveznosti, jih preko občasnih srečanj molitve in pogovorov spremlja od province določen delegat za duhovne poklice in formacijo. Obstaja tudi možnost dogovora za nekajtedensko bivanje z eno od skupnosti. Zrelo željo za vstop kandidat izrazi s pisno prošnjo provincialu. Nato opravi s provincialovimi svetovalci pogovore, ki vsebujejo izpraševanje (iz lat. eksamen), določeno z redovnimi pravili. Običajne zahteve so trajno članstvo v Katoliški Cerkvi, primerna starost (med 17 in 50 let), preteklost brez težkih kaznivih dejanj, nevezanost v zakonu ali z redovnimi zaobljubami, prostost dolgov, opravljena matura in stabilno telesno in duševno zdravje.

Novinec (okrajšano n.) je pripravnik, ki je stopil k jezuitom z dovoljenjem provinciala in z namenom, da pri njih ostane. Živi skupaj z drugimi novinci v posebni hiši ali v določenem delu hiše, ki se imenuje noviciat. Njegov predstojnik je magister (lat. učitelj). Ta uvaja novince v krščansko duhovnost in jim razlaga osnove splošno redovniškega in posebej jezuitskega načina življenja. Pod njegovim vodstvom opravijo mesečne duhovne vaje, se poglabljajo v pomen zaobljub, spoznavajo zgodovino Družbe in province, se vadijo v katehetskem, socialnem ali katerem drugem apostolatu, opazujejo jezuite pri njihovem delu, ob vsem pa ugotavljajo, ali bodo sposobni in voljni uresničevati Ignacijev ideal. Novinec, ki se po dveh letih (kolikor traja jezuitski noviciat), želi vključiti v Družbo in se predstojniki s tem strinjajo, napravi “prve” zaobljube: čistosti, pokorščine in uboštva.

ŠTUDIJ ZA DUHOVNIŠTVO IN PRIPRAVNIŠTVO

Tisti, ki so končali noviciat z namenom, da postanejo duhovniki, se sedaj imenujejo sholastiki (iz lat. študentje, kleriki; gre za bogoslovce). Čaka jih študij na univerzitetni ravni. Včasih, posebno če še nimajo univerzitetnih izkušenj in se odpravijo na študij v tujino, za to raven potrebujejo posebno leto priprave (predvsem študij modernih in klasičnih jezikov), ki se imenuje juniorat. Nato začnejo s študijem filozofije, običajno dveletnim, ki je prva stopnja študijev za duhovništvo. Med študijem prebiva v kolegiju (jezuitski skupnosti, podobni bogoslovju), imenovani tudi filozofat, njegov predstojnik pa se imenuje rektor. Pred zaključkom študijev običajno sprejme tudi t. i. manjša kleriška redova, ki sta predstopnja duhovniške službe: lektorat (služba bralca Božje besede) in akolitat (strežba pri oltarju).

Po dveh letih sholastik študije prekine in se odpravi na dve leti t. i. magisterija (prakse, pripravništva) v skupnost formiranih jezuitov. V teh letih preko sodelovanja z izkušenejšimi sobrati preverja svojo predanost služenju in svoje darove za določeno področje poslanstva. Nato ga čaka še druga stopnja študijev za duhovništvo, tj. tri leta teologije. Zopet biva v kolegiju, ki se tokrat imenuje teologat. Po zaključku študijev je posvečen v diakona in duhovnika, iz sholastika pa se preimenuje v (mladega) patra.
Po novi maši, običajno pa že eno leto pred njo kot diakon, gre za par let (dve do štiri) v dušno pastirstvo, na primer za kaplana na župnijo. Tu se bodo pokazale njegove sposobnosti in nagnjenja ter njegova apostolska gorečnost. Med ljudmi bo meril in tehtal sebe, pa tudi ljudje in predstojniki bodo tehtali njega. Svoje preverjene darove pa bo obogatil s študijsko specializacijo (magistrski študij oz. licenca, ali daljši doktorski študij). Torej bo v kolegiju kot pater študiral še dve leti ali več.

Drugačna študijska pot čaka novince, ki se že pred obljubami opredelijo za službo jezuita – redovnega brata. Tudi nje po noviciatu čaka vsaj dvoleten duhovno-filozofsko-teološki študij, ki pa ni isti kot za sholastike. Preostanek formacije bratov je personaliziran (prilagojen osebnim darovom). Prav tako opravljajo nekajletno obdobje magisterija, pa tudi študijsko specializacijo, ki je pogosto praktične narave (ekonomija, tehnična izobrazba ipd.).
ZAKLJUČEK FORMACIJE IN ODNOSI S TUJINO

Formacija patrov in bratov se zaključi s “tretjo probacijo (preizkušnjo)”. Gre za bolj vzgojni kot izobraževalni del formacije, za t. i. “vzgojo srca”. Pod vodstvom izkušenega voditelja jezuiti probacionerji opravijo mesečne duhovne vaje in premeditirajo redovna pravila ter še enkrat izmerijo globino in težo svoje nepreklicne izročitve Bogu. “Uradna” formacija je končana, ko vrhovni predstojnik odobri prihodnjo vlogo formiranega jezuita in ko le- ta izreče “zadnje” zaobljube.

Čas uradne formacije od vstopa v noviciat do zadnjih zaobljub običajno traja 15 ali več let. Lahko je tudi krajši, a ne manj od 10 let. Krajši čas je značilen za patre, ki je vstopili z že opravljenimi bogoslovnimi študijami, ali za jezuitske brate. Tudi po končani formaciji je vsak jezuit poklican, da dan in noč oblikuje svoje življenje po vrhovnem vzoru, čigar ime nič kaj skromno, a s čutom odgovornosti nosi – po Jezusu.

V skladu z idealom razpoložljivosti za poslanstvo mora biti jezuit pripravljen menjavati skupnosti in področja dela, se zanje na novo usposabljati in se kdaj preseliti tudi v tujino. V Evropi, za katero so značilne manjše province in v sodobnem času manjše število vstopov k jezuitom, se deli formacije pogosto opravljajo v tujini. V zadnji četrtini 20. stoletja so slovenski jezuiti opravljali noviciat doma v Mariboru, danes pa v Genovi v Italiji; filozofijo nekoč v Ljubljani ali Dublinu, danes pa v Padovi v Italiji, teologijo v Frankfurtu ali Rimu, danes pa v Rimu, Londonu ali Parizu, specializacijo v vseh naštetih krajih, danes pa tudi v ZDA. Seveda je kdo študiral tudi drugod.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                           

Kljub formaciji ali celo delu v tujini (najpogosteje gre za delo v mednarodnih hišah v Rimu) jezuiti ostanemo člani domače province. Izjema so tisti jezuiti, ki se že med formacijo odločijo za misijonsko delo in zadnji del formacije opravijo ne le v tujini, ampak tudi na drugem kontinentu. Dandanes zaradi pomanjkanja domačih duhovnih poklicev malo jezuitov odhaja iz Slovenije v misijone. Sodobna prometna in komunikacijska sredstva omogočajo tesnejši stik s slovensko provinco, zato vse jezuite Slovence navajamo skupaj, četudi ne pripadajo isti provinci.

Na voljo so tudi predstavitve pokojnih slovenskih jezuitov.