Sveti Janez Berhmans

RedovnikJanez Berhmans (1599 – 1621) pooseblja ideal opravljanja vsakdanjih del z veliko svetniško zavzetostjo. Umrl je še zelo mlad, samo pet let po vstopu v noviciat. Njegova velika želja po duhovništvu pa ga je navdihovala za zgledno redovniško življenje. Rodil se je v verni družini v Diestu v Belgiji. Že zelo zgodaj je začel s študijsko pripravo na duhovništvo. Med študijem je živel v ustanovi župnije Notre Dame. Po treh letih pa mu je oče dejal, da bo moral pustiti šolo in se naučiti trgovati, da bi pomagal družini izboljšati revno finančno stanje. Župnik v diestu, Beguinage je ponudil plačilo stroškov šolanja, če Janez služi v župniji. Leta 1612 je mlad fant prevzel podobno službo v Mechlinu. Tam pa je Janez srečal jezuite in se odločil, da se bo raje pridružil njim, namesto da bi postal škofijski duhovnik. Njegov oče je bil razočaran, ker bi kot škofijski duhovnik lahko finančno pomagal družini, kot jezuit pa ne, vendar mu je kljub temu dal dovoljenje, da uresniči svoj cilj.

Janez BerhmansJanez je vstopil k jezuitom leta 1616 in spolnjeval vse dolžnosti v novicatu z velikim veseljem in zvestobo. Sam sebe je nadzoroval tudi prek pokore. Nekaj mesecev po njegovem vstopu mu je umrla mama, njegov oče pa je opustil čevljarsko delavnico in vstopil v semenišče. V duhovnika je bil posvečen aprila leta 1618, 25. septembra istega leta pa je Janez izrekel redovne zaobljube in nato odšel v Antwerp na študij filozofije. Po samo treh tednih so ga obvestili, da bo šel na študij v Rim. Še preden se je mogel vrniti v Michlin, da se poslovi od očeta, je ta nenadoma umrl.

Mladi jezuit je v Rim prišel 31. decembra in se pridružil skupnosti v Rimskem kolegiju, kjer je bil prav tako zvest svojemu študiju in redovniškemu življenju kot v noviciatu. V študiju je blestel in bil na koncu tretjega leta izbran, da na javni razpravi brani celotno filozofsko snov, ki so jo študirali. Zaradi velikega napora, ki ga je vložil v zaključni izpit, pa je trpelo njegovo zdravje. Ko se je pripravljal na javno razpravo, ki je bila 8. julija, je postajal vse šibkejši. Upal je, da si bo odpočil, ko bo to mimo, a je bil izbran, da zastopa Rimski kolegij na še eni javni razpravi, ki je bila avgusta v Grškem kolegiju. Ta dva dogodka sta njegovo zdravje preveč izčrpala.

7. avgusta je doživel napad griže, nato pa je dobil vročico. Ko je predstojnik opazil, kako bled in slaboten je, ga je poslal v bolniški oddelek. Mlad jezuit je zdravstveno iz dneva v dan bolj bolehal, pljuča so se mu vnela in postajal je vse šibkejši. Ko so ga drugi sholastiki, jezuitski bogoslovci, obiskovali jim je govoril o raju, kot da bo vsak čas tam. Brat bolničar je predlagal, da bi naslednji dan prejel sveto obhajilo, čeprav ni bila nedelja. Jezuitska skupnost se je zbrala s sveto popotnico pri vsem dragem sobratu. Prosil je za svoj križ, rožni venec in redovna pravila. Ves čas je imel obiske, celo vrhovni predstojnik je prišel k njemu. Svojo zadnjo noč je prečul v molitvi in umrl zjutraj 13. avgusta leta 1621.