Sveti Stanislav Kostka

Redovni novinec

Čeprav je bil Stanislav Kostka (1550 – 1568) manj kot eno leto pri jezuitih, ko je že umrl, je zelo poznan po svoji mladostni svetosti in trdni odločenosti, da bo sledil božjemu klicu kljub nasprotovanju domačih. Po rodu poljski plemič (njegov oče je bil graščinski oskrbnik in senator v kraljestvu) je bil namenjen za javno službo. Leta 1564 so starši Stanislava in njegovega starejšega brata Pavla poslali na študij v pravkar odprti jezuitski kolegij na Dunaju. Najprej sta bila mlada plemiča gosta v jezuitski skupnosti ob kolegiju, po sedmih mesecih pa sta se preselila v hišo senatorja Kimberker-ja. Kimberker je bil odločen protestant, ki nebi nikoli dovolil duhovniku priti v njegovo hišo z najsvetejšim. To je postalo problem, ko je sredi decembra 1565 Stanislav zbolel za neznano boleznijo. Stanislav KostkaStanislav je vztrajno prosil za sveto popotnico, a mu njegov brat ni hotel ustreči. Stanislav je molil k sveti Barbari, zavetnici bratovščine, ki ji je pripadal, za posredovanje pri Bogu, da bi mogel prejeti sveto popotnico preden bo umrl. Imel je mistično doživetje obiskanja Marije, ki mu je v roke položila dete Jezusa, kar si je razložil kot namig, naj vstopi v Družbo Jezusovo.

Po svoji nenavadni izkušnji je mladi plemič ozdravel in obiskal jezuitskega provinciala na Dunaju, s prošnjo, da bi vstopil k jezuitom. Provincial mu je bil naklonjen, je pa dejal, da ga ne more sprejeti brez privolitve njegovih staršev. Stanislav je vedel, da starši ne bodo dovolili njegovega vstopa. Odločni mladenič se je posvetoval z nekim drugim jezuitom, ki mu je predlagal, naj obišče še provinciala v Augsburgu v Nemčiji, patra Petra Kanizija, če bi ga ta sprejel. Stanislav se je odločil, da bo poizkusil in se je zjutraj 10. avgusta 1567 izmuznil z Dunaja. Odložil je svojo plemiško obleko in ogrnil preprosta oblačila romarjev, kar mu je pomagalo, da se je prikril jeznemu bratu, ki mu je sledil in ga v tako revni obleki ni prepoznal.

Stanislav je s težavo prepešačil 725 kilometrov dolgo pot do Augsburga in nato še naprej do Dillingen-a, kamor je šel pater Kanizij. Izrazil mu je svojo željo in mu ponudil pismo s priporočilom jezuita z Dunaja. Stanislav KostkaKanizij je v njem prepoznal iskrenega in duhovno bogatega mladeniča in se je odločil, da ga sprejme. Poskrbel je tudi, da je Stanislav lahko spremljal dva mlada jezuita v Rim, ki je mnogo dlje od Poljske kot Nemčija, in tako dovolj daleč, da Stanislava družina nebi mogla ustaviti. Proti koncu septembra so Stanislav in dva mlada jezuita zapustili Nemčijo in 25. oktobra prispeli v Rim. Odšli so v hišo, kjer je bil jezuitski vrhovni predstojnik, pater Frančišek Borgija.

Stanislav je Borgiji predal priporočila Petra Kanizija. Borgija ga je najprej tri mesece zadržal v Gesú-ju, nato pa ga je poslal v Rimski kolegij in pozneje v noviciat San’ Andrea. Stanislav je ostal v noviciatu samo deset mesecev. V začetku avgusta 1568 je zaslutil, da bo kmalu umrl. Zbolel je in imel mrzlico. Ker se ni zdelo, da bi bil resno bolan, brat bolničar njegovi slutnji ni verjel. 14. avgusta je Stanislav povedal bolničarju, da bo naslednji dan umrl, vendar ta tega ni vzel zares. Še isti dan se je Stanislavu stanje poslabšalo in zgubil je vse moči. Prejel je sveto popotnico in molil z novinci in drugimi jezuiti, ki so bil pri njem. Okrog treh zjutraj na praznik Vnebovzete je oznanil, da se mu približuje Marija z angeli, da ga vzamejo v nebesa, kmalu nato je umrl.