Rupert Mayer

Pridigar v Münchenu in neustrašen kritik nacizma

Rupert Mayer se je rodil 23. januarja 1876 v Štutgartu. Tam je obiskoval humanistično gimnazijo in po maturi očetu izrazil svojo željo, da bi postal jezuit. Oče ga je prosil, naj bo najprej posvečen in eno leto duhovnik, potem pa lahko naredi za kar se bo odločil. To željo je spoštoval. Filozofijo in teologijo je študiral v Freiburgu, Münchenu in Tübingenu. Leta 1899 je bil v semenišču v Rottenburgu posvečen v duhovnika. Dobro leto pozneje je v Feldkirchnu v Avstriji vstopil k jezuitom. Od leta 1906 naprej je kot ljudski misijonar deloval v Švici, na Nizozemskem in v Nemčiji. Leta 1912 je prišel v bavarsko prestolnico München, kje je vse svoje moči posvetil delu za meščane. Za tiste, ki so prišli v mesto iskat preživetje in zaslužek je zbiral hrano, obleko, jim iskal delo in stanovanja. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je odšel na fronto kot vojaški kurat. Poznan je bil po svojem pogumu in odločnosti, da je ostal z vojaki tudi na čelu fronte, da jim je lahko pomagal. Decembra leta 1915 je prejel železni križec za hrabrost. Ko je dobro leto pozneje želel enega izmed vojakov zaščitil pred izstrelki je bil sam tako močno ranjen, da so mu morali levo nogo precej nad kolenom amputirati in je lahko hodil samo še s protezo.

Rupert MayerPo koncu prve svetovne vojne je pater Rupert Mayer kot svojo najvažnejšo nalogo videl pomoč ljudem v njihovih duševnih in telesnih stiskah. Hotel je bili z njimi in jim pomagati živeti iz vere. V Münchenu in okolici je imel na mesec do sedemdeset pridig. Na glavni železniški postaji je uvedel nedeljsko sveto mašo za popotnike. Ljudem je želel pomagati kolikor je le mogel.

V začetku tridesetih let se je pričel v Nemčiji pojavljati nacional socializem. Rupert Mayer je takoj zaznal nevarnost in nanjo pričel opozarjati. Od leta 1937 naprej so ga poskušali nacional socialisti utišati. Prepovedali so mu govore v javnosti. Prepovedi se je držal, z izjemo govorov v cerkvi. Tam je še naprej opozarjal na nevarnost v katero vodi nacizem. Zato so ga nacisti 5. junija prvič aretirali in zaprli, a ga po šestih tednih tudi pogojno izpustili iz zapora. Predstojniki so mu po prvem zaporu svetovali naj molči, a so ga kmalu vzpodbudili, da se lahko brani proti lažni propagandi, ki so jo med njegovim molkom širili nacisti. Zaradi “vztrajanja v prestopku” proti tako imenovanem “Kanzelparagrafen” (prižničnem odloku), ker je pridigal, da mora človek bolj poslušati Boga kot pa ljudi, je bil za šest mescev zaprt v zaporu Landsberg.

Po odsluženi kazni je Rupert Mayer neustrašeno nadaljeval s pridiganjem in bil ponovno zaprt. Nacisti so ga leta 1939 odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen. Tam je naglo shujšal in bil v zelo slabem zdravstvenem stanju. Nadzornik taborišča se je bal, da bo umrl. Ker iz priljubljenega duhovnika na noben način niso želeli narediti še mučenca so ga poslali iz taborišča. Pod pretvezo, da so mu predstojniki dali prepoved pridiganja, ga je gestapo izpustil iz koncentracijskega taborišča in ga poslal v zapor v samici v benediktinskem samostanu Ettal v Alpah, kjer je bil od leta 1940 do 1945. Ko se je ponovno vrnil v München je bil telesno popolnoma izčrpan. 1. novembra leta 1945 je po maši v kapeli cerkve svetega Mihaela v Münchenu umrl.

Po njegovi smrti so se nekaj desetletij stotisoči zavzemali za njegovo kanonizacijo. V dokumentaciji, ki so jo poslali kongregaciji za beatifikacijo v Rim je navedenih preko 40 tisoč uslišanj na priprošnjo Ruperta Mayerja. 3. maja 1987 ga je papež Janez Pavel II na Münchenskem olimpijskem štadionu pred več kot 80 tisoč navzočimi razglasil za blaženega.