Sveti Alfonz Rodrigues

Velik mistik in skromen vratar

Alfonz Rodrigues (1533 – 1617) si je prislužil večno slavo velike svetosti s povsem vsakdanjim delom. Bil je vratar jezuitske šole. Rodil se je v Segovia-i v Španiji, kot drugi sin uspešnega in bogatega trgovca z volno in oblekami. Njegova domača hiše je ponudila gostoljubje Petru Fabru, enem od prvih jezuitov, Ignacijevih tovarišev, ko je ta prišel v Segovia-o pridigat. Faber je mlademu Alfonsu pomagal, njegova pot v Družbo Jezusovo pa je bila bolj počasna.

Oče ga je kot dvanajstletnika poslal v Alcalo, v nov jezuitski kolegij, vendar ni študiral zdržema in je ob očetovi smrti študij celo prekinil. Alfonz je pomagal materi voditi trgovino in jo postopoma tudi popolnoma prevzel. Pri 27ih letih se je poročil z Mario Suarez in z njo dobil tri otroke. Družinsko življenje pa se je končalo, ko so mu vsi štirje, otroci in žena, umrli. Nato so davki obremenili njegovo trgovino, ki je počasi propadla. Mladi vdovec se je sam sebi zdel izgubljen.

V svoji stiski pa se je obrnil na jezuite, ki so ravno prišli v Segovio, s prošnjo za duhovno vodstvo. Preko velike žalosti ob smrti žene in otrok je Bog Alfonza vodil k zelo globokemu osebnemu odnosu z njim. Vdovec je nekaj let samote in žalosti preživel v molitvi, v iskanju Božje volje. Bogu se je želel ponuditi kot jezuit, zato je zaprosil za duhovništvo. Njegova starost 35 let, slabo zdravje in pomanjkljiva izobrazba pa so bili razlog, da ni bil sprejet za duhovnika. Leta 1568 je odšel v Valencio, kamor se je preselil njegov duhovni spremljevalec. Tam je dve leti poskušal nadoknaditi študije, da bi lahko postal duhovnik. Če bi se zdelo bolj primerno, pa je izrazil željo, da bi namesto duhovnik, postal jezuitski brat. Jezuit v Valencii, ki je imel nalogo o njem podati mnenje, je tako kot prvi v Segovii podal negativno mnenje. Provincial pa je v Alfonzu prepoznal svetniškega moža in ga sprejel v Družbo Jezusovo.

31. januarja 1571 je pri 37.ih letih vstopil v jezuitski noviciat, vendar je bil že pol teta pozneje poslan v kolegij Montesion v Palmi na Majorki. Tam je končal noviciat, postal slaven po svojem skromnem delu kot vratar in se spoprijateljil s Petrom Klaverjem, apostolom sužnjev, ki je takrat odšel v Kolumbijo.

Leta 1579 je Alfonz postal vratar v kolegiju. Njegova naloga je bila sprejemati goste in poiskati jezuite ali študente, ki so imeli obiske. Odnašati sporočila in naročila, deliti darove beračem in najpomembnejše, tolažiti tiste v stiski, ki niso imeli nikogar več, na kogar bi se lahko obrnili. Delo je bilo enolično in monotono in je zahtevalo veliko ponižnosti. Alfonz je v vsakem, ki je potrkal na vrata videl Kristusa in vsakega pozdravil z nasmehom, s katerim bi pozdravil njega. Študentje so čutili njegov vpliv in so k njemu prihajali po nasvete, vzpodbude in molitve.

Alfonz je imel 72 let, ko je v kolegij prišel Peter Klaver, ves goreč od želje, da bi nekaj storil za Boga, vendar negotov kako in kaj. Postala sta prijatelja in se pogosto pogovarjala o molitvi in svetih rečeh. Alfonz je Petra vzpodbudil, da je odšel v južno Ameriški misijon.

Jezuitskega vratarja v Palmi so vedno cenili zaradi njegove prijaznosti in svetosti. Šele po njegovi smrti pa so njegovi spomini in duhovni dnevnik odkrili kakovost in globino njegovega molitvenega življenja. Bog je skromnega brata obdaroval s presenetljivimi mističnimi milostmi in videnji Gospoda, Božje Matere in svetih.