Blaženi Dominik Collins

Mučenec na Irskem

Dominik Collins (1566-1602) je zapustil vojaško službo, da bi v miru služil Gospodu, vendar je bil nazadnje usmrčen, ko je kot vojaški kaplan spremljal čete v boju za osvoboditev Irske izpod angleške nadoblasti. Rodil se je v dobro stoječi družini v Youghal v County Cork-u okrog leta 1566, ko je bila Elizabeta I kraljica Anglije in Irske. Šest let pozneje je Irski parlament anglikansko vero razglasil za uradno religijo v deželi. V pokrajini Youghal zakon še ni bil v polnosti izvajan, vendar so imeli mladi katoličani zelo malo možnosti za službo in uspeh v življenju. Dominik se je zato odločil, da zapusti Irsko in poišče srečo v Franciji. Uspelo mu je vstopiti v vojsko vojvode iz Mercoeurja, ki se je boril s Hugenoti v Bretaniji. Več kot devet let je uspešno služil v vojski in se vzpenjal na vedno višje položaje. Njegov največji uspeh je bila osvojitev strateškega gradu in je bil zato imenovan za vojaškega guvernerja v pokrajini.

Dominik CollinsS časom pa je Dominik postal vse manj navdušen nad vojaščino, čeprav ga je kralj Filip II upokojil in ga dodelil garniziji v La Coruña na Španski obali. V postu leta 1598 se je srečal s sonarodnjakom iz Irske, jezuitom Thomasom White-om, in mu izrazil željo, da bi rad v svojem življenju naredil še kaj več. Odločil se je, da bo vstopil v Družbo Jezusovo, kjer bi rad kot brat služil Bogu. Predstojniki so sprva pomišljali, če naj ga sprejmejo, saj so si težko predstavljali, da bi se od vojske otopel mož lahko navadil redovniškega življenja. Dominik pa ni prenehal prositi in je bil končno sprejet v novicijat v Santiago de Compostela na severu Španije.

Če je iskal mir in tišino v redovniškem življenju, ju ni našel. Komaj je prišel v Santiago, že je v kolegiju izbruhnila kuga. Sedem jezuitov se je okužilo, mnogi drugi so se umaknili iz strahu, da bi se nalezli bolezni. Dominik pa je ostal in dva meseca skrbel za žrtve. Nekateri od njih so ozdraveli, druge je spremljal in tolažil v njihovih zadnjih urah. S tem je dokazal svojo človeško zrelost in zaključil noviciat. V poročilu o njem, ki ga je predstojnik poslal v Rim, je pisalo, da je mož zdrave presoje in velike fizične moči, da je zrel, razumen in družaben, čeprav nagnjen k ognjevitosti in trdovratnosti.

Na Irskem je bil tisti čas upor. V Ulstru sta se O’Neill in O’Donnell upiral moči Angleške krone in poskušala pridobiti vso Irsko za upor. Leta 1601 se je španski kralj Filip III odločil, da Irskim upornikom pošlje na pomoč svojo vojsko. Med duhovniki, ki so spremljali vojake je bil tudi Irski jezuit pater James Archer, ki je prosil, naj ga spremlja brat Dominik, čeprav tega sam ni nikoli srečal. Odpotovala sta na različnih ladjah, ki ju je pa vihar ločil med sabo. Dominikova se je moral vrniti v La Coruña, preden je končno prispela na Irsko. 1. decembra 1601 je Dominik prišel v Castlehaven, ki je le 30 milj oddaljen od njegovega rojstnega kraja Kinsale. Večina Španske vojske se je že zatekla tja in bila obkoljena od čet angleške vojske pod vodstvom veljaka Mountjoya.

Irske čete so prihajale proti Kinsaleju od severa in juga pod vodstvom Hugh O’Neill, medtem ko so iz zahoda prihajali z voditeljem Red Hugh O’Donnell in O’Sullivan Beare-om. Irska vojska je obkolila angleško, medtem ko so bili Španci znotraj mesta. Irci so napadli ob zori na dan pred Božičem, a so iz nikoli povsem pojasnjenega razloga doživeli ponižujoč poraz in ostali tudi brez pomoči Špancev.

Irci so se razkropili. O’Neill in O’Donnell sta odpeljala ostanke na sever, O’Sullivan Beare pa domov na svoj polotok, spremljal pa ga je tudi Dominik. Tako se je nekaj mesecev pozneje skupaj z 143 vojaki znašel obkoljen v gradu Dunboy. Kot redovnik se ni boril, je pa skrbel za ranjence. Po hudem obleganju in mnogih žrtvah so se branitelji predali. Skoraj vse so usmrtili, jezuita pa so 17. junija zvezanega odpeljali na zaslišanje. Bil je okrutno mučen, obljubljali pa so mu tudi bogate nagrade, če se odpove svoji katoliški veri. Čeprav so ga obiskali tudi njegovi domači in mu prigovarjali, naj se samo pretvarja, da se je odpovedal svoji veri, da si reši življenje, tega ni storil.

31. oktobra 1602 so ga odpeljali v Youghal na usmrtitev. Preden so ga odpeljali na vislice je v irskem in angleškem jeziku spregovoril množici. Povedal je, da z veseljem umira za svojo vero. Bil je tako vesel, da je eden izmed poveljnikov dejal: “V smrt gre s takšnim veseljem, kot bi šel jaz na pojedino!” Dominik ga je slišal in mu dejal: “Ne samo enkrat, tisočkrat sem pripravljen tako umreti!”