Frančišek Borgija

Tretji vrhovni predstojnik Družbe Jezusove

Frančišek Borgija (1510 – 1572) se je odpovedal velikemu bogastvu, moči in privilegijem, ko je kot španski plemič vstopil v Družbo Jezusovo, kjer so ga njegove izkušnje pripeljale do tega, da je postal tretji vrhovni predstojnik mlade Družbe. Najstarejši sin tretjega vojvode Gandije, Frančišek, je bil rojen v družinski palači v Valenciji 28. oktobra 1510. Njegov praded po očetovi strani je bil papež Alexander VI. in po mamini strani kralj Ferdinand katoliški.

Frančišek BorgijaKot drugih mladih plemičev je bila tudi njegova izobrazba usmerjenja v življenje na dvoru. Leta 1522 je bil postavljen za paža svoji sestrični Katarini, sestri cesarja Karla V, ki ga je po Frančiškovem triletnem študiju filozofije povabil nazaj na dvor. Leta 1529 se je poročil z Leonoro de Castro portugalsko, prvo dvorno damo cesarice Izabele. Dvajsetletni Frančišek je bil počaščen od cesarja, ki ga je imenoval za markiza Llombai in ga imenoval za upravitelja cesarjevega domačega premoženja. V naslednjih desetih letih se je Frančišku in Eleonori rodilo osem otrok. Družina je živela v veliki domačnosti s Karlom in Izabelo, ki je leta 1539 umrla.

Njena smrt je pripeljala Frančiška, ki je spremljal njeno krsto, do kraljeve kapele v Granadi, do spreobrnitve. Ko so odprli krsto, ni uzrl lepega obraza 36 letne kraljice, ampak do neprepoznavnosti spremenjen obraz. Ni več želel služiti nekomu, ki bo umrl, zato se je posvetil molitvi in pokori.

Ko se je vrnil iz Granade je bil v juniju leta 1539 imenovan za podkralja Katalonije. Ko pa je štiri leta pozneje umrl njegov oče, je postal še četrti vojvoda Gandije. Vrnil se je v domače kraje upravljat svoje premoženje. Ko pa je marca leta 1546 umrla njegova žena Leonora, se je odločil, da bo ostanek življenja namenil službi Bogu. Poznal je jezuite, saj je v Granadi z njimi ustanovil kolegij, bil pa je tudi osebni prijatelj Petra Fabra. Tega je prosil, da bi obvestil Ignacija Lojolskega o njegovi odločitvi. Ignacij je pozdravil njegovo odločitev, predlagal pa mu je, naj tega ne pove nikomur, dokler ne poskrbi za otroke in konča študija teologije. Medtem pa naj še naprej živi kot plemič. Frančišek je redovne zaobljube izrekel 1. februarja 1548. 20. avgusta 1550 pa je na univerzi, ki jo je sam pomagal ustanoviti doktoriral iz teologije.

Ker je bilo leto 1550 sveto leto, je Frančišek izkoristil priložnost za romanje v Rim, da bi hkrati srečal Ignacija in se dogovoril za svoj javni vstop v Družbo Jezusovo. Dom v Gandiji je za vedno zapustil. Naselil se je v jezuitski hiši skupaj z Ignacijem, namesto da bi sprejel ponudbo papeža Julija III, naj se naseli v stanovanju Borgijev v Vatikanu. Ko je že od konca oktobra 1551 živel kot jezuit, se je februarja leta 1552 vrnil v Španijo, kjer se je v korist svojega sina Karla odrekel svojim naslovom. Takoj ko je prejel cesarjevo pismo, da sprejema njegov odstop, je ogrnil redovno oblačilo. V duhovnika je bil posvečen 23. maja, novo mašo pa je daroval v hišni kapeli družine Lojola.

Nekaj let je deloval kot župnijski duhovnik. Leta 1554 je bil imenovan za vrhovnega komisarja za Španijo, kot nadrejeni provincialom v Španiji in na Portugalskem. Ustanovil je prvi španski jezuitski noviciat v Simancas, in nad dvajset šol. Na prvi generalni kongregacija reda, ki je bila skoraj dve leti po Ignacijevi smrti, ni sodeloval, se je pa leta 1561 na prošnjo papeža Pija IV. vrnil v Rim. Ko se je pater Jakob Lainez, ki je bil izbran za Ignacijevega naslednika, udeležil Tridentinskega koncila, je bil izbran za generalnega vikarja. Po Lainezovi vrnitvi, pa je postal njegov asistent za Španijo in Portugalsko. Leta 1565, po Lainezovi smrti, je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika.

Sedem let je služil kot tretji vrhovni predstojnik jezuitov. Posvetil se je prenovi Družbinih pravil, razširitvi njenih misijonskih dejavnosti v Indijo in obe Ameriki, ter bdenju nad rastjo mlade Družbe.

Njegova zadnja naloga je bila v Španijo spremljati kardinala Bonellija, ki si je prizadeval, da bi zagotovil Špansko pomoč proti Turkom. Junija leta 1571 sta zapustila Rim in prišla v Barcelono konec avgusta. Frančiška je prevzel sprejem ljudi, ki so ga poznali kot plemiča in so pozdravili njegovo odločitev za redovništvo. Decembra je iz Španije odšel v Francijo, da bi nadaljeval svojo diplomatsko nalogo. Toda dobil je vročino in vnetje, zaradi nenavadnega mraza. Med vračanjem v Rim je moral nekaj tednov počivati v Turinu, nato pa preživeti poletje pri sorodnikih v Ferrari. 3. septembra leta 1572 je odpotoval v Rim, toda takoj pri prihodu ostal na bolniški postelji. Po treh dneh bolezni je 3. septembra umrl star 61 let.