Blaženi Jan Beyzym

Na Madagaskarju poznan kot služabnik gobavcev

Jan Beyzym (1850-1912) je utiral pot skrbi za gobavce, ko zanje še ni bilo zdravil in so bili tisti, ki so zboleli, izločeni iz družbe. Jan se je rodil v Bayzymy Wielkie, v pokrajini Volinia, ki je danes v Ukrajini. Prve vzgoje je bil deležen v domačem dvorcu. Toda po politični vstaji leta 1863 so posestvo izgubili.

Jan BeyzymŠtudij je nadaljeval v Kijevu, nato pa je 10. decembra 1872 vstopil v noviciat k jezuitom v Stara Wiés. Med njegovim noviciatom je izbruhnila epidemija kolere. Jan in nekaj drugih novincev so dobili dovoljenje, da so spremljali patre, ki so obiskovali bolnike po bližnjih vaseh. Filozofijo in teologijo je končal v Krakovu, leta 1881 pa je bil posvečen v duhovnika. Njegovo prvo delo je bilo poučevanje francoščine in ruščine v šolah tarnopol in Chyrów. Tam je bil odgovoren tudi za šolsko ambulanto.

Že leta 1879 je zaprosil, da bi lahko delal med gobavci. V letih študija se je želja samo še okrepila. Po dopisovanju s patrom generalom Luis-om Martin-om, je 40 letni jezuit končno dobil odobreno tako dolgo željeno delo. Leta 1898 je namesto v Indijo odšel na Madagaskar, saj je govoril francosko in bi tam lahko pomagal francoskemu jezuitu, ki je že delal med gobavci.

Jan BeyzymPater Jan je bil dodeljen gobavski naselbini Ambahivuraka na zapuščenem in puščavskem obrobju Tananarive. Sto petdeset bolnikov je živelo v skrajni materialni in duhovni revščini. Med njimi so razsajale bolezni in lakota, ker niso imeli niti najbolj osnovne medicinske pomoči. Umirali so tako pogosto kot od bolezni tudi od lakote. Prvi pomemben korak, ki ga je naredil Jan je bil, da je začel živeti z gobavci, kar doslej še ni nihče storil. Njegova izkušnja v ambulanti mu je koristila, saj je pričel s prvo najnujneško zdravniško oskrbo gobavih vnetij. Trudil se je, da jim je izboljšal bivališča, preskrbel in pripravil hrano in pitno vodo. Vladna porcija riža je bila premajhna, zato je hodil v mesto beračiti za več hrane za gobavce.

Čeprav je že sam lahko naredil nekaj, se je zavedal, da gobavci še kako potrebujejo pravo bolnišnico, zdravnike in medicinske sestre. Načrt je bil prevelik za možnosti misijona, a se Jan kljub temu ni vdal. Priporočil se je Mariji iz Čenstahove in začel s zbiranjem denarja pri katoliškim misijonskih organizacijah in časopisih na Poljskem. Njegova pisma so bila zgovorna in učinkovita. Ljudje so začeli darovati in projekt se je začel uresničevati. Jan je za bolnišnico izbral kraj Marana, blizu Fianarantosa. Tam je bila dobra zaloga pitna vode in dobra rodovitna zemlja za pridelke. Nadzoroval je gradnjo in celo sam oblikoval okrasje kapele v bolnišnici. Bolnišnica je bila odprta 16. avgusta leta 1916, vanjo pa so prišle sestre sv. Jožefa iz Klunija. Bolniki so prišli na otvoritev 180 milj daleč, da bi na ta način Janu izkazali hvaležnost za njegovo skrb zanje.

Bolnišnica je še danes velik dokaz Janove zavzetosti za gobavce. Res je utiral pot skrbi za gobavce, saj še ni bilo zdravil in so bili bolniki izločeni iz družbe. Prizadeval si je, da bi spremenil odnos ljudi do bolnikov, spodbujal je k radodarnosti do najbolj ubogih in celo gradil bolnišnice zanje, kjer bi skrbeli zanje in jim predvsem povrnili občutek dostojanstva in upanja.

Jan je 2 oktobra leta 1912 umrl. Tako v osebnem življenju kot v apostolskem delu si je vedno prizadeval uresničiti cilj, ki ga sveti Ignacij predlaga članom Družbe Jezusove: vse v večjo slavo Božjo in pomoč bližnjim. Jan je zapisal: „Domovina je tam, kjer lahko storim več v Božjo slavo in pomoč bližnjim. Ni važno kje živiš, na ekvatorju ali južnem polu. Pomembno je samo, da umreš v službi Bogu kot član naše Družbe. To milost prosim tako zase kot za vso našo provinco.“