Blaženi Nicholas Cordier

Mučenic na zaporniški ladji v Rochefort-u

John Nicholas Cordier (1710-1794) je sicer preživel francosko revolucijo, a je postal žrtev nasilja strahovlade. Po rodu je bil iz kraja Souilly v vojvodini Lorraine. Leta 1728 je vstopil v jezuitski noviciat in študiral filozofijo. Poučeval je več kolegijih v krajih Dijon, Auxerre in Autun. Po študiju teologije je doktoriral, v Strasbourg poučeval filozofijo, nato pa v Pont-à-Mousson teologijo. Pozneje je delal še kot študijski prefekt in predstojnik jezuitske skupnosti v Saint-Mihiel, kjer je ostal tudi po razpustu Družbe in delal kot duhovnik v samostanu sester.

Leta 1790 je vlada razpustila vse redovne ustanove v Franciji. Nicholas se je zatekel v Verdun. Kljub njegovi starosti pa so ga 28 oktobra 1793 aretirali in ga namenili za deportacijo. Šest mesecev je čakal v zaporu, preden so ga v konvoju z drugimi duhovniki napotili priti Afriki. 19. junija je tudi ostareli duhovnik Nicholas prišel na ladjo Washingto, ki je bila prej ladja za sužnje. Vendar niso nikoli izpljuli, saj so Angleži blokirali celo Francosko obalo.

Zaporniki so trpeli zaradi neznosnih razmer pod palubo ladje, bila je velika gneča in nobene higiene. Čez dan so jim dovolili iti na palubo, a je bilo tako malo prostora, da še stati niso imeli kje. Ves dan so dobili en sam obrok kuhanega fižola s plesnivim kruhom in žarkim maslom. To pa je bilo premalo, da nebi izbruhnile bolezni dihal, skorbut in tifus. Vsako noč je umrlo več duhovnikov, a so tudi vsak dan pripeljali nove, tako da je število še naraščalo. Končno so ladje premaknili po reki navzdol in na otoku vzpostavili zasilno bolnišnico. Ko je Nicholas zbolel so ga premestili v bolnišnico, kjer so bile razmere boljše kot na ladji. Na otoku je tudi umrl, kot eden izmed 154 žrtev, ki so jih tam tudi zažgali in pokopali v pesek.