Sv. Robert Bellarmino

Spominska plošča na rojstni hiši Roberta Bellarmina (1542 -1621) v mestecu Montepulciano na Toskanskem nosi napis: »V tej palači se je 4. oktobra 1542 rodil kot sin plemiča Vincencija ter Cintije, sestre papeža Marcela II – Robert Frančišek Bellarmino – slava Cerkve, Italije in rodnega mesta – zaradi svetega življenja in velike učenosti.«

Robert BellarminoGloboko versko vzgojo je prejel od matere. Šolal se je v jezuitskem kolegiju rojstnega mesta in osemnajstleten vstopil k jezuitom. Še preden je hil posvečen v mašnika, je bil zaželen latinski pridigar v Firencah. Mantovi in Padovi. Sedem let je v Louvainu v Belgiji pridigal profesorjem in študentom teologije.

Leta 1576 so mu v Rimskem kolegiju (današnji Gregorijani) poverili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Enajst let je imel ta predavanja, ki jih je potem izdal v treh debelih zvezkih. Še po tristo letih se je o njih izrazil škof von Hefele: »To je najpopolnejša obramba katoliške vere, kar jih je izšlo do danes« (leta 1883). V 30 letih so Bellarminove »kontroverze« doživele 20 izdaj.

Zaradi slabega zdravja se je Bellarmino moral ločiti od profesure in je postal spiritual v Rimskem kolegiju. Tu je duhovno vzgajal mlade jezuite, med njimi tudi svetniškega Alojzija Gonzaga. Ker ga je dobro poznal, se je zelo zavzemal za njegovo beatifikacijo. Poljski pisatelj jezuit Lančicki je pisal o Bellarminovih ekshortah (duhovnih nagovorih): »Poleg milosti božje mi ni nobena reč tako vžigala želje po večji popolnosti kakor Bellarminove ekshorte«.

Po štirih letih spiritualske službe je bil imenovan za rektorja kolegija in dve leti nato za provinciala neapeljske province DJ. Ko je tri leta zatem umrl papeški teolog kardinal Toledo, je papež Klemen VIII. poklical na to mesto Bellarmina. Bil je član komisije za reformo brevirja in za kritično izdajo Svetega pisma. Leta 1599 je bil imenovan za kardinala s pripombo Klementa VIII.: »Izbrali smo tega moža, ker mu glede učenosti ni enakega v katoliški Cerkvi.«

Kot kardinal je v rimski kuriji veljal za »očeta revežev«. Njegov oskrbnik je bil večkrat v zadregi, ker je revežem toliko razdal. Klement VIII. ga je zaprosil, naj mu v posebnem »Memoriale« z vso svobodo in resnicoljubnostjo opiše dolžnosti papeža. Bellarmin je omenil šest virov zlorab na papeškem dvoru. Posledica tega Memoriala je bila, da je biI imenovan za nadškofa v Kapui in s tem odstranjen s papeškega dvora. Tri leta je z vso vnemo vodil škofijo in se zavzel za obnovo duhovništva. Čudili so se mu, kako je tak učenjak znal otroke poučevati katekizem.

Leta 1605 je umrl Klement VIII. Papež Pavel V. je hotel imeti Bellarmina pri sebi. Postal je član mnogih papeških kongregacij, nazadnje je bil prefekt kar štirih kongregacij, med njimi tudi najvišje: kongregacije sv. Oficija.

Ob koncu življenja je vsako leto opravil 30 dnevne duhovne vaje. Tačas je napisal šest knjižic o duhovnem življenju. Med njimi je najbolj zaslovela: »De ascensione mentis in Deum« (Dviganje duha k Bogu). V teh knjižicah je Bellarmino razodel bistvo svoje duhovnosti. Označujejo ga kot mistika služenja Bogu. Kot krono njegovega življenja mu pripisujejo obrambo sv. Cerkve in skrb, kako bi posamezniku pripomogel do posvečenja. Moža, ki je z naravno preprostostjo in srčno dobroto znal združevati tako globoko duhovno življenje, je papež Pij XI. leta 1930 razglasil za svetnika in leto za tem za cerkvenega učitelja.