Blaženi Frančišek Pacheco

Mučenec na JaponskemFrančišek Pacheco (1566-1626) je bil provincijski predstojnik in eden izmed najbolj izkušenih jezutskih misijonarjev na Japonskem. Njegova smrt je bila huda izguba za krščansko skupnost, ki se je borila za preživetje v velikem preganjanju.
Na Japonsko se je vrnil že eno leto po prepovedi in izgonu tujih misijonarjev leta 1614. Mnogim je pomagal v stiski preganjanja ohranjati zaupanje in pogum. Ko ga je izdal nekdo, ki ga je povabil k sebi na dom, so z njim vred aretirali še dva druga jezuita in dva ketihista.

Frančišek PachecoFrančišek se je rodil na Portugalskem. Že kot otrok je rad sanjaril, kako posnema misijonarje na Japonskem, o katerih je slišal pripovedovati. Tudi na jezuitski šoli v Lizboni, kjer je študiral, je lahko opazoval jezuite, ki so se odpravljali v misijone. Decembra 1585 je vstopil k jezuitom in tudi sam odpotoval v Goo v Indiji že leta 1592. Tam je nadaljeval s svojim študijem, pa jih je zaključil že v Macao, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Nekaj časa je v Macao poučeval teologijo, leta 1604 pa je končno odšel na Japonsko. Prva štiri leta je deloval v Osaka in Miyako, ki je bil takrat glavno mesto in se danes imenuje Kyoto. Leta 1608 se je moral vrniti v Macao, kjer je postal rektor jezuitskega kolegija. Štiri leta pozneje pa je zopet lahko odšel na Japonsko, kjer ga je škof Luís de Cerquiera imenovan za svojega generalnega vikarja. To službo je opravljal vse do izgona leta 1614, ko je šogun Iyemitsu pod smrtno kaznijo prepovedal vse tuje misijonarje.

Junija 1615 se je Frančišek skrivaj vrnil na Japonsko preoblečen v trgovca. Deloval je v Takaku in na otokih Amakusa in Kani. Veliko kristjanov se je uklonilo pritisku preganjanja in so zapustili krščansko vero. Na stotine pa jih je raje umrlo, kot da bi se odpovedali svoji veri. Frančišek je po škofovi smrti postal apostolski administrator škofije in leta 1621 še jezuitski provincial. Preselil se je v obmorsko pristanišče Kuchinotsu, od koder je lažje potoval in obiskoval druge jezuite.

Pritisk na jezuitske misijonarje se je povečal leta 1625, ko je šogun povečal število vohunov. Frančiška pa ni izdal vohun, ampak nekdanji prijatelj. Odpadli kristjan je guvernerju razkril kraj, kjer je bil Frančišek, in ta je 18. decembra 1625 nadenj poslal 200 vojakov, ki so obkolili hišo, kjer je bil. Z njim so zajeli dva katehista, Pavla Xinsuke in Petra Rinscei. V sosednji hiši so aretirali še brata Gašperja Sadamatsu in enega katehista, Janeza Kisaku, skupaj z celo družino, kjer so bili v gosteh. Skupino ujetnikov so odvedli v Shimabara, kjer so jih zaprli v mrzlo in vlažno klet. Nekaj dni pozneje so se jim tam pridružili še pater Giambattista Zola in njegov katehist Vincencij Caun.

Celo zimo so zaporniki tudi v ječi živeli kot v redovni skupnosti, z dnevnim redom, ki je vključeval molitev in post. Želeli so se duhovno pripraviti na smrt, ki so vedeli, da jih čaka. V teh mesecih zapora so bili v Družbo Jezusovo sprejeti tudi katehisti. Niso pa imeli možnosti obhajati maše, moliti brevirja ali kaj podobnega, saj so jim pobrali prav vse, kar so imeli. Guverner se je vrnil z obiska pri šoguni in prinesel ukaz, naj ujetnike usmrtijo. Ujetnike v Shimabara in dva druga, ki sta bila zaprta v Omuri, jezuitski pater Baltazar de Torres in njegov katehist Mihael Tozó, so 20. junija odpeljali na grič mučencev zunaj Nagasakija. Jezuiti so se razveselili, ko so se ponovno srečali.

Guverner je devet jezuitov zvezal h kolom in naročil naj naložijo veliko količino kuriva okrog vsakega od njih, da bodo hitro umrli. To je bilo v nasprotju z ustaljeno navado usmrtitve s počasnim ognjem. Guverner je menil, da je tak način primeren za kriminalce, ne pa za ljudi, ki umirajo zaradi svoje vere. Vsi jezuiti so umrli prej kot v petnajst minutah. Guverner je zahteval od ostalih ujetnikov laikov, da so prisostvovali usmrtitvi, da bi si zaradi strahu premislili. Vendar se niso. Odpeljali so jih nazaj v zapor in 12. junija usmrtili tudi nje.