Blaženi Thomas Whitbread

Mučenec v Angliji
Pet jezuitov je bilo s Tomažem Whitbreadom (1618–1679) vred lažno obtoženih, da so načrtovali atentat na kralja Karla III. in da želijo vreči vlado. Bili so žrtve maščevalnega načrta zloglasnega Titusa Oatesa, ki ga pred tem provincial jezuitov ni sprejel v Družbo Jezusovo. Noben jezuit ni načrtoval ničesar proti kralju, načrt proti jezuitom pa je bil zelo uspešen.

Thomas je bil doma iz Essexa. Obiskoval je jezuitski kolegij v Saint-Omerju v Flandriji. K jezuitom je vstopil leta 1635 in bil leta 1645 posvečen v duhovnika. Dve leti pozneje se je vrnil v Anglijo in tam več kot trideset let uspešno apostolsko deloval. Leta 1678 je pater Tomaž Whitebread v prvem letu svojega službovanja kot predstojnik jezuitov v Angliji obiskal skupnosti na celini, kjer so študirali tisti, ki so se pripravljali za delo v Angliji. V Saint-Omerju je srečal Titusa Oatesa, študenta tamkajšnjega kolegija, ki je provinciala zaprosil, da bi ga sprejel k jezuitom. Oates je bil pred tem anglikanski duhovnik, a je bil zaradi slabega vedenja odpuščen. Za tem je kot katoličan študiral v English Collegeu v Valladolidu v Španiji, a je bil tudi tam odpuščen. Whitebread, ki ni zaupal Oatesovemu značaju in njegovi motivaciji, ga ni hotel sprejeti v noviciat in je tudi ukazal, naj ga zaradi neprimernega obnašanja odpustijo iz Satin-Omerja.

Oates se je vrnil v London, kjer se je pridružil Izraelu Tongeu, ki je začel širiti govorice o jezuitskem načrtu, da bi ubili kralja. Tonge in Oates sta si izmislila zgodbo o načrtu jezuitov, da bi ubili kralja, zrušili vlado in vzpostavili katoliško nadvlado. Sredi avgusta 1678 sta zarotnika imela priložnost, da sta zgodbo predstavila kralju, ki pa jima ni verjel. Zato si je Oates izmislil še več podrobnosti in predelano zgodbo predstavil kraljevemu privatnemu svetu 27. septembra istega leta. Takrat se je začela vrsta dogodkov, ki so mnogo nedolžnih pripeljali v smrt.

Že 28. septembra se je začela zarota uresničevati. Aretirali so dva jezuita, Janeza Fenwicka in Viljema Irelanda. Oates je sam vodil oborožene sile parlamentarne vojske, da bi sredi noči ujeli omenjena dva jezuita. Še pred jutrom so ujeli tudi Tomaža Whitbreada in Edvarda Mico. Ta dva jezuita sta na potovanju v Antwerp zbolela in ju zaradi hude vročine niso mogli odvesti naprej; bila sta tudi pod varstvom španskega veleposlanika, v čigar rezidenci sta živela. Do decembra se je Tomaževo zdravje toliko izboljšalo, da so ga lahko odpeljali v zapor Newgate Prison, kjer sta že bila Fenwick in Ireland. Pater Mico je medtem zaradi slabega ravnanja že umrl.

Medtem so se Oatesove izmišljene zgodbe in obtožbe zelo razširile. Govorilo se je, da se irski in francoski katoličani skrivajo v kleteh in da samo čakajo pravo priložnost, da bi planili na ulice in porezali vratove dobrih protestantskih kraljevih služabnikov. Med ljudmi se je začel širiti strah in histerija. Zaradi splošnega ogorčenja in zaslepljenosti je bilo, preden sta se polegla, po nedolžnem usmrčenih kakih 35 ljudi, nekaj sto pa jih je umrlo v zaporih, nekateri zaradi bolezni.

Trije jezuiti so pred sodišče privedli 17. decembra 1678 v Old Bayleju. Oates je pričal, da je tri osumljence videl v neki gostilni, kako so načrtovali umor kralja, državni udar in vzpostavitev katoliške vere. Trije možje so res imeli srečanje od 24. do 26. aprila v palači St. James, kjer je bil jezuit Klavdij La Colombiere kaplan pri yorški kneginji. Zbrali pa so se samo zato, da bi določili jezuita, ki bi šel v Rim in odnesel vrhovnemu predstojniku redno triletno poročilo o njihovem delu.

Oates je o srečanju verjetno slišal, ko je bil v Saint-Omerju, vendar gotovo ni bil prisoten v palači St. James. Pričanje druge priče tožilstva se ni skladalo z njegovim pričanjem, kar je pomenilo, da sodišče ni imelo dovolj dokazov, da bi jezuite spoznalo za krive. Sodni svet je kljub temu presenetljivo odložil sodbo na poznejši datum, čeprav so bile vse priče že zaslišane. Jezuite so zato poslali nazaj v zapor.

Leta 1679 so bili na podlagi lažnega pričevanja Stephena Dugdaleja, strastnega goljufa, zaprti še trije jezuiti. Pater Viljem Harocourt, Janez Gavan in Anton Turner so bili vključeni v obtožbo, da so načrtovali atentat na kralja. Oates je spet pričal, da je bil navzoč na njihovem srečanju v White Horse Tavern. Pater Janez Gavan, ki je bil glavni zagovornik jezuitov, je s svojimi govorom pokazal na nevzdržnost očitkov. V bran jezuitom je nastopilo 16 prič, ki so potrdile, da je bil Oates tisti dan v kolegiju. Kljub jasnim dokazom obrambe so imeli sodniki navodila, naj raje verjamejo tožnikom in ne obrambi. Pet jezuitov je bilo zato obsojenih na smrt zaradi izdaje.

Usmrčeni so bili v petek, 20. junija 1679, v Tyburnu. Pater Tomaž je poudaril svojo nedolžnost in nedolžnost drugih ter hkrati izrazil odpuščanje tistim, ki so krivo pričali in tako povzročili smrtno obsodbo. Drugi jezuiti so tudi spregovorili zadnje besede in nato v tišini čakali z vrvjo okoli vratu, da jim spodmaknejo tla pod nogami. Nenadoma je pridrvel jezdec na kraj dogodka in kričal “pomilostitev, pomilostitev”. Šerifu je dal dokument, na katerem je bilo napisano, da jih bo kralj pomilostil, če bodo priznali krivdo. Mučenci so se zahvalili kralju, a tudi jasno povedali, da ne morejo priznati krivde za nekaj, česar niso nikoli storili. Ne morejo sprejeti pomilostitve, če bi to pomenilo, da morajo lagati. Nekaj časa so še so stali v tihi molitvi, nakar so jim spodmaknili tla pod nogami. Njihova telesa so sneli in jih še razčetverili. Prijateljem jezuitov je njihove ostanke pokopati na pokopališču St. Giles-in-the-fields.