Zgodovina po letu 1773

Ukinitev jezuitov ostaja nenavaden dogodek v cerkveni zgodovini. Nenavadno je to, da je bil ukinjen red, ki je bil razširjen po vsem svetu. Dalje, da je bila odstranitev jezuitov sprožena s strani oblastnikov, ki so jih vse do zadnjega prištevali med svoje zaupnike in svetovalce. Končno preseneča, da so v nekatoliških deželah jezuitom dovolili obstanek, kar je pripomoglo, da je že v naslednji generaciji red lahko oživil delovanje po vsem svetu.

Leto 1773 predstavlja globok rez v zgodovini jezuitov. Trideset let so smeli živeti in delovati le v Rusiji pod Katarino II. in v Prusiji pod Fridrikom II., ki papeževega dekreta nista razglasila. Papež Pij VII. je 7. avgusta 1814  ponovno vzpostavil red. Medtem se je svet temeljito spremenil. To se je pokazalo najprej v manjši finančni podpori ponovno rastočemu redu. Dejavnosti, ki so bile nekoč razpoznavni znak jezuitov, na primer misijoni in šolstvo, so medtem prevzeli drugi. Spet druge, kot so duhovne vaje, ljudski misijoni, poučevanje v verskih vprašanjih, so postale splošna dejavnost Cerkve . Področja delovanja jezuitov v Cerkvi so bila za jezuite v 19. stoletju manj izrazita in spektakularna kot v 17. in 18. stoletju.

Zgodovina Družbe Jezusove je v 19. stoletju tudi veriga trpljenja in preganjanja. Mednarodni značaj jezuitov je bil v nasprotju z rastočo narodno samozavestjo. Ponovna vzpostavitev jezuitov je postala sumljiva tudi liberalnim in socialističnim krogom. Kljub velikim preganjam je red v prvi polovici 19. stoletja doživel močno notranjo in zunanjo rast. Število jezuitov se je podvojilo, naraščalo je tudi število šol in kolegijev, misijonska dejavnost je ponovno vzcvetela. Notranja trdnost reda se je okrepila s prenovo formacije jezuitov, ki se je prilagodila spremenjenim razmeram in se na novo zasidrala v ignacijanskih duhovnih vajah.

Največjo rast je Družba Jezusova doživela v prvi polovici 20. stoletja, ko je štela približno 36 tisoč članov. Jezuiti so vodili gimnazije, visoke šole in univerze, vzgajali mladino, vodili ljudske misijone, upravljali župnije in bili prek svojih revij in znanstvenih publikacij dejavni v duhovnih, kulturnih in znanstvenih krogih.

Z novo nastalimi ideologijami 20. stoletja so jezuiti postali po eni strani občudovani zaradi svojih mednarodnih povezav, po drugi strani pa tudi obravnavani kot možni sovražniki in nasprotniki tako zaradi mednarodnega značaja reda kot tudi visoke izobrazbe. Pod Hitlerjevim nacističnim režimom v Nemčiji je gestapo že aprila 1935 izdal tajni ukaz za prisluškovanje in posebno kritičnost do pridig in predavanj jezuitov. Najbolj znana nasprotnika režima sta pater Alfred Delp, ki je bil usmrčen kot sodelavec v zaroti proti Hitlerju, in blaženi Rupert Meyer, ki je večino nacističnih let preživel v hišnem priporu. Podobno stališče do jezuitov so zavzeli tudi v deželah, kjer je zmagala komunistična revolucija. Pod vplivom takšnih državnih ideologij je izraz jezuit postal sinonim za hinavca, lažnivca in vohuna, kar je prišlo celo v nekatere uradne slovarje.

Kot v mnogih redovih se je tudi v Družbi Jezusovi število članov precej zmanjšalo po Drugem vatikanskem koncilu (1962–1965). V zadnjih desetletjih je delovanje jezuitov po vsem svetu zaznamovano s poudarkom na neločljivi povezanosti vere in pravičnosti. To so, zbrani leta 1995 na 34. generalni kongregaciji, izrazili z naslednjimi besedami:

Danes jasno spoznavamo:

Ni službe veri
brez dela za pravičnost,
brez vstopa v kulture,
brez odpiranja drugim verskim izkustvom.

Ni dela za pravičnost
brez priobčevanja vere,
brez preobrazbe kultur,
brez sodelovanja z drugimi izročili.

Ni inkulturacije
brez priobčevanja vere drugim,
brez dialoga z drugimi izročili,
brez zavzemanja za pravičnost.

Ni verskega dialoga
brez stikov z drugimi verami,
brez vrednotenja kultur,
brez skrbi za pravičnost.