Sveti Jožef Marija Rubio

Patra Jožefa Marijo (José Maria) Rubio (1864–1929) pogosto imenujejo apostola Madrida, kar ni samo ime za kraj, kjer je dolgo deloval, ampak nakazuje predvsem globljo razsežnost njegovega apostolskega dela. Rodil se je v Daliasu v Andaluziji. V Granadi in Madridu je študiral filozofijo, teologijo in kanonsko pravo. V duhovnika je bil posvečen v Madridu leta 1887. Deloval je v različnih krajih madridske škofije, pa tudi v tamkajšnjem semenišču, kjer je več let poučeval.

Že vse od časa, ko je bil še v semenišču, si je želel, da bi postal jezuit, kar pa mu sprva ni bilo omogočeno, zato se je moral zadovoljiti, da je ostal »prijatelj jezuitov«, kot se je rad sam označil. Šele leta 1906 mu je bilo omogočeno, da je vstopil v noviciat v Granadi. Na romanju v Sveto deželo, ki ga je opravil po vstopu v noviciat, je bil deležen močnih duhovnih izkušenj. Od leta 1911 naprej je živel v jezuitski hiši v Madridu, tik pred smrtjo leta 1929 pa je bil premeščen v noviciat svoje province.

Vsi, ki so se spominjali njegovega življenja in dela, so enoglasni v tem, da so ga ljudje že za časa njegovega življenja imeli za svetnika. Na dan njegovi smrti je veliko ljudi pripotovalo v Aranjuez, da bi ga še zadnjič videli. Eden od državnih časopisov je objavil novico: »V osemnajstih leti bivanja v Madridu si je pridobil vsesplošno naklonjenost. Uspelo mu je postati priljubljen, ponižen in skromen duhovnik, da je bila že samo njegova prisotnost, privlačna in dobrodušna obenem, znamenje svetosti«.

Prek Duhovnih vaj Ignacija Lojoloskega je živel kot tisti, ki je poslan od Kristusa, ki ga je poklical, da bi delal in živel z njim in tako kot on. Njegova neutrudna zagnanost kljub slabemu zdravju je izvirala iz globoke izkušnje dolgih in zaupnih srečanja z Gospodom v kapeli. Jožefovo ljubeče apostolsko delo se je porajalo v globokem duhovnem življenju in se hranilo v kontemplaciji ubogega in ponižnega Kristusa. Njegova velika pobožnost do Jezusovega srca ga je gnala, da je več ur preživljal v spovednici, kjer je sprejemal izgubljene, ki so si želeli objema Očeta, ali pa v potrpežljivem poslušanju mnogih, ki so k njemu prihajali po nasvet.

Jožef je živel izredno povezanost med apostolskim in kontemplativnim življenjem in tako predstavlja pristen zgled ignacijanskega načina življenja in delovanja v velikem mestu. Njegove pridige so bile preproste, brez vsakršnih retoričnih dodatkov, samo izraz tega, kar je doživljal v svojem srcu. Pri spovedovanju je Jožef jasno kazal na usmiljenje in očitno Božjo dobroto, ki se kaže v Jezusu Kristusu. Spovedancem je imel navado reči: »Prepustite to Božjemu usmiljenju!«

V ubogih je videl tiste, ki jih ima Gospod posebej rad. Zato je tudi sam njim posvečal svoje moči, čas in predvsem ljubezen in skrb. Z veseljem je poskrbel za najbolj nujno, obenem pa se je posvetil tudi prihodnosti mladih, za katere je ustanovil šolo in pripravil učitelje, da so skrbeli zanje. Po ulicah in trgih je oznanjal veselo novico tudi na ljudskih misijonih. Gradil je kapele in se trudil za navzočnost Cerkve tudi v najbolj revnih predelih. Po njegovi razlagi je združeval služenje, vero in prizadevanje za pravičnost v eno samo nerazdružljivo poslanstvo.

Posvetil se je vsakemu, ki se mu je približal. Sprejemal je tako revne kot bogate, delavce in delodajalce, plemstvo in preproste ljudi. V vsakem je videl Božjega sina ali hčer, ki potrebuje odpuščanje, hrano, nekoga, da mu prisluhne, ali da mu svetuje. Pogosto so ljudje po prvem stiku zaprosili za duhovno spremstvo, iz njega pa je kot naslednja stopnja zraslo povabilo za služenje najpotrebnejšim. Tako so se okrog njega zbirali možje in žene, ki so postali sodelavci v njegovih mnogih pobudah za pomoč potrebnim.

Ena od Jožefovih značilnosti ignacijanske duhovniške službe je bila razpoložljivost. Vedno je bil pripravljen začeti ali opustiti neko delo ali projekt, na katerem je delal, da bi tako sledil predstojnikovim željam. V takšnih primerih je imel navado reči: »Stori, kar želi Bog, in želi to, kar dela Bog.«