Sveti Peter Kanizij

Apostol Nemčije med protireformacijo Peter Kanizij (1521–1597), znan po svojih katekizmih, se je rodil v Nijmegenu na Nizozemskem, ki je takrat pripadal nemškemu cesarstvu. Njegov oče je bil devetkrat zaporedoma izvoljen za župana svojega rodnega mesta. Mati je zgodaj umrla in Peter je v svojih Izpovedih zapisal o njej, kako je pred smrtjo rotila moža, naj se ne vda novi veri, ki se je tedaj širila v njegovi domovini. Oče se je tega res držal in Peter je rastel v trdni katoliški družini.

Oče je sanjal o imenitni službi, ki jo bo priskrbel bistroumnemu sinu, toda Peter je odšel v Köln študirati teologijo. Leta 1543 je vstopil v Družbo Jezusovo, potem ko je mesec dni poprej opravil duhovne vaje pod vodstvom patra Petra Fabra.

V Kölnu so se okrog Petra Kanizija zbrali najuglednejši katoliški duhovniki, zlasti ker je nadškof Herman Wied v škofiji hotel vpeljati novo vero. Leta 1545 je Peter dvakrat predložiI nemškemu cesarju Ferdinandu pritožbe proti nadškofu zaradi nove vere in potem še enkrat Karlu V.

Že na državnem zboru v Wormsu je augsburški kardinal Oton Truchses opazil zgovornega teologa Petra in ga poklical kot svojega osebnega teologa na cerkveni zbor v Trident. Preden je odšel na koncil, je bil poleti leta 1546 v Kölnu posvečen v mašnika. Kmalu po njegovem prihodu v Trident je bil koncil premeščen v Bologno. Tudi tja je šel do poletnega oddiha leta 1547, ko ga je vrhovni predstojnik reda sv. Ignacij Lojolski sprejel v Rimu v noviciat. Peter ga je opravil pod njegovim vodstvom. Naslednje leto ga je Ignacij poslal v Messino za učitelja latinščine v novo ustanovljeni kolegij. Leto za tem pa je dobil poziv, naj gre na prošnjo vojvoda Viljema IV. na visoko bogoslovno šolo v Ingolstadt na Bavarskem. Med kratkim postankom v Rimu je Peter napravil slovesne zaobljube.

Papež Pavel III. mu je dva dni pred zaobljubami podelil blagoslov za novo poslanstvo v Nemčiji. V svoj dnevnik je zapisal, kako je molil in se priporočal prvakom apostolov: »Moja želja je bila, da bi živel in umrl za Nemčijo. Moral bom, da tako rečem, sodelovati z angelom Nemčije, tj. nadangel Mihael, na čigar god sem bil rojen.«

Zgodaj zjutraj, preden je opravil zaobljube, je odhitel v cerkev sv. Petra in imel pred oltarjem presvetega zakramenta vizijo Jezusovega Srca. O tem je zapisal v dnevnik: »Moj Odrešenik, odprl si svoje Srce in zdelo se mi je, da sem ga videl prav blizu sebe. Povabil si me in ukazal, naj pijem iz tega vrelca. V tem trenutku sem imel globoko željo, da bi iz njega tekli potoki vere, upanja in ljubezni v mojo dušo. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini in prosil sem, naj me do čistega umije, obleče in okrasi. Ko sem se nato drznil približati Tvojemu Srcu, da bi pogasil žejo, si mi Ti obljubil obleko, ki bo tkana iz miru, ljubezni in vztrajnosti. Ko sem imel na sebi to oblačilo milosti in radosti, sem dobil spet zaupanje, da mi ne bo ničesar manjkalo in se bo vse obrnilo v Tvojo slavo.«

Okrepljen s temi milostmi je tri desetletja odločilno vplival na obnovo nemške Cerkve, ki jo je pretresala verska razdvojenost.

Po službeni dolžnosti se je Peter mudil na Dunaju, v Innsbrucku, Augsburgu, Münchnu, Pragi, Krakovu, Münstru, vmes pa tudi v Rimu. Deloval je kot učitelj in pridigar. Čedalje bolj je vplival na cerkvene razmere in zbudil novo zavest med nemškimi katoličani.

Leta 1556 ga je Ignacij imenoval za prvega provinciala na novo ustanovljene južnonemške province. Z dokončno organizacijo reda v Nemčiji je postavil trdne temelje katoliške obnove na tem ozemlju. Dokončal je tri kolegije in vzpostavil šest novih.

Istočasno je bil zaupni svetovalec katoliških knezov, med njimi predvsem cesarja Ferdinanda I. Na njegovo željo je leto dni upravljal dunajsko nadškofijo. Bil je svetovalec bavarskih vojvod, papežev Pija IV., Pija V. in Gregorja XIII. Hkrati je bil svetovalec papeških nuncijev v Nemčiji in se je udeleževal verskih razprav s protestanti. Od papežev je dobival posebne naloge, kakor npr. leta 1565, naj nemški škofje začno izvajati odloke tridentinskega cerkvenega zbora. Delal je za večjo povezavo nemške Cerkve z Rimom, zato so ustanovili nove nunciature ter razširili nemški kolegij v Rimu.

Pisateljsko delo sv. Kanizija ni bila majhno. Predvsem so tu trije njegovi katekizmi. Na osebno cesarjevo pobudo so izšli v treh različnih izdajah. Prvi katekizem (Summa doctrinae christianae) je izšel leta 1555 na Dunaju. Ima 230 vprašanj in odgovorov in je zamišljen kot priročnik za zadnji letnik kolegijev in univerz. Mali katekizem je izšel kot dodatek latinski slovnici v nemškem jeziku v letih 1556 in 1557 v Ingolstadtu. Ima le 59 vprašanj in odgovorov in je namenjen za prvi pouk otrokom. Tretja izdaja katekizma je naslovljena Mali katekizem katoličanov. Ima 124 vprašanj in kratkih odgovorov; namenjen je bil za pouk na srednjih in višjih šolah.

Ti katekizmi so tako zasloveli, da so jih uporabljali pa vsej Evropi in v misijonskih pokrajinah. Še za življenja Petra Kanizija so jih tiskali več kot dvestokrat. Prevedeni so bili v mnoge jezike. Mali katekizem je izšel tudi v slovenščini. Prevedel oziroma priredil ga je jezuit p. Janez Čandek.

Ti katekizmi so od 17. do 19. stoletja doživeli na stotine izdaj. Niso pisani polemično. Gradijo, ne podirajo. Kanizij se je ogibal prepirov s protestanti. Pij XI. je ob kanonizaciji pokazal na katekizme kot na najbolj upoštevana literarna dela sv. Petra Kanizija.

Poleg številnih drugih teoloških del sta splošno cenjena dva obsežna spisa o Janezu Krstniku (o opravičenju) in o Materi Božji, ki ju je Peter izdal po nalogu papeža Pija V. kot odgovor na spise protestantov iz Magdeburga.

Ko je bil premeščen v Fribourg v Švico, je moral dograditi na novo ustanovljeni kolegij Družbe Jezusove, kjer je ostal do smrti leta 1597.

Naš svetnik je imel neomajno zaupanje v Boga, da se bo Cerkev obnovila. Nikoli ni bil obupan, vedno je znal vlivati poguma drugim. »Strah mnogih,« je pisal v dnevniku, »je večji, kot je potrebno. Preveč iščemo človeško, premalo Božjo pomoč.« Dobro je poznal težak položaj Cerkve in je v dnevnik napisal: »Peter spi. Juda bedi.«

Kanizij ni bil fanatik. Njegova govorica je bila zelo blaga – po vzoru Petra Fabra. Dobro je razlikoval hoteni odpad od katoliške vere od nehotenega. Za večino protestantov se ni moglo reči, da so hote odpadli.

Njegova pobožnost je temeljila na obširnem znanju Svetega pisma in cerkvenih očetov. V svojih hišnih spodbudah je priporočal češčenje Srca Jezusovega. Papež Pij IX. ga je leta 1864 razglasil za blaženega, Pij XI. pa leta 1925 za svetnika in obenem za cerkvenega učitelja. Njegovo truplo počiva v Fribourgu v Švici v cerkvi sv. Mihaela.

Spodnje besedilo je leta 1926 izšlo v majhni knjižici ob proslavi kanonizacije Petra Kanizija. Delo je založila cerkev sv. Jožefa v Ljubljani.

I. Življenje

Peter Kanizij se je rodil na Nizozemskem v mestecu Nijmegen 8. maja 1521. Njegov oče, Jakob Kanizij, je bil ugleden in bogat mestni župan. Mati mu je umrla kmalu po njegovem rojstvu.

Ko mu je bilo 15 let, so ga poslali v slavno mesto Köln, da se tam uči bogoslovja in državnega prava. Tu je ostal štiri leta, do leta 1540. Študiral je zelo zagnano, tako da je dobil že z devetnajstimi leti časten naslov magister artium. Med tem časom ga je duhovno spremljal učeni in pobožni duhovnik Nikolaj van Esche. V Kölnu je sklenil prijateljstvo s karmeličani, kartuzijanci in raznimi cerkvenimi dostojanstveniki.

Oče ga je nagovarjal, naj si izbere nevesto. Peter pa je 25. februarja 1540 Bogu obljubil večno devištvo. Tri leta pozneje je kot 22-letni mladenič opravil duhovne vaje pod vodstvom bl. Petra Fabra. V duhovnih vajah je spoznal svoj poklic. Sklenil je vstopiti v Družbo Jezusovo in je ta svoj sklep takoj tudi izvršil v Mainzu leta 1543. Leta 1546 postane duhovnik. Čeprav še zelo mlad je pri raznih cerkvenih dostojanstvenikih užival velik ugled. Ko je Herman Wied, nadškof v Kölnu, prestopil k protestantizmu, so mestni zastopniki izbrali Petra Kanizija za težko in kočljivo nalogo, da je šel k cesarju Karlu V. prosit pomoči proti nadškofu odpadniku. Naslednje leto, 1547, je začel zborovati veliki tridentinski cerkveni zbor. Kanizij je imel tedaj komaj 26 let. Kardinal Truchses, augsburški škof, ga pošlje v Trident, da ga nadomešča kot njegov poslanec (legat) na cerkvenem zboru. Pri zborovanjih je imel dva govora. Z njima je vzbudil vsestransko pozornost.

Iz Tridenta so ga poklicali v Rim. Tu se je mudil nekaj mesecev. Ta kratka doba, ki jo je preživel pod vodstvom sv. Ignacija, je napravila na mladega redovnika Kanizija neizbrisen pečat za vse življenje. Sv. Ignacij ga pošlje v novoustanovljeni kolegij v Messino v južni Italiji. Tam začne živahno delovati kot profesor in kot pridigar v latinskem in italijanskem jeziku. Ostane pa le malo časa. Bavarski vojvoda Viljem IV. je namreč ustanovil novo vseučilišče v Ingolstadtu. Prosil je papeža Pavla III. za nekaj profesorjev iz Družbe Jezusove. Sv. Ignacij je bil v zadregi, ker je imel premalo ljudi za vse potrebne službe. Ker pa ni mogel zavrniti izrecne želje svetega očeta, je določil za to pomembno delo med drugimi tudi Petra Kanizija.

Kanizij je 7. septembra 1549 pred sv. Ignacijem napravil slovesne redovne zaobljube. Pred odhodom v Nemčijo se je v cerkvi sv. apostola Petra goreče priporočil Zveličarju. Zatopljen v molitev je videl prikazen presvetega Srca: Prosil je Jezusa, svojega kralja, naj ga izbere za apostola opustošene Nemčije.

Na poti na sever se ustavi v Bologni, kjer postane doktor bogoslovja. Potem hiti naprej in 13. novembra 1549 prispe v Ingolstadt. V Ingolstadtu se takoj loti dela: na vseučilišču je predaval bogoslovje, razen tega je še pridigal in razlagal katekizem. Že naslednje leto ga izberejo za rektorja univerze.

Dve leti nato, leta 1552, ga sveti Ignacij pošlje na Dunaj v novoustanovljeni kolegij, da bi bil tam na vseučilišču profesor teologije, obenem pa tudi pridigar v stolnici sv. Štefana in na dvoru Ferdinanda I. Poleg tega je spovedoval po bolnišnicah in jetnišnicah.

V postnem času naslednjega leta (1553) obide okrog 200 zapuščenih župnij po deželi Nižje Avstrije, kjer znova obudi katoliško zavest. Njegova posebna zasluga je bila, da je odstranil z dvora nekega odpadlega duhovnika Thausena, ki ga je Maksimilijan, najstarejši cesarjev sin in poznejši naslednik na prestolu, imenoval za pridigarja. Tega Maksimilijan vse svoje življenje ni mogel oprostiti Kaniziju.

Cesar Ferdinand I. kmalu uvidi velike sposobnosti Kanizija. Sklene tudi uporabiti svoj vpliv in Kanizija imenovati za nadškofa na Dunaju. Trikrat poskuša to doseči. Peter Kanizij vsakokrat odločno odbije ponudbo. Šele na zahtevo samega papeža Julija III. leta 1557 sprejme upravo dunajske nadškofije kot generalni vikar, toda že v enem letu se Kanizij spet reši te visoke službe.

Kanizij je pripadal dunajskemu jezuitskemu kolegiju, a njegovo delovanje se je raztezalo daleč prek meja mesta in škofije. Njegov velik prijatelj je bil ljubljanski škof Urban Tekstor (1543–1558). Večkrat sta se shajala na Dunaju in sta skupno snovala načrte. Med drugim sta se zedinila v tem, naj se po vseh deželah ustanovijo dobre šole z vzgojnimi zavodi, da se mladina, zlasti plemiška in viteška, vzgoji v katoliški veri. Temelj takemu jezuitskemu vzgojnemu zavodu v Ljubljani pa je bil položen šele leta 1597 pod škofom Janezom Tavčarjem, ker je škof Urban Tekstor prerano umrl.

V tej dobi cesar Ferdinand pokliče Petra Kanizija k sebi, da bi z njim posvetoval na državnem zboru v Augsburgu. Kanizij je prišel tudi v Prago, da pridiga in osnuje jezuitski kolegij. Leta 1556 ga sv. Ignacij imenuje za vrhovnega predstojnika južnonemške jezuitske province. Pozimi 1556–1557 ga najdemo spet kot cesarjevega svetovalca na zborovanju v Regensburgu. Katoliški knezi in sam papež ga določijo, da sodeluje pri znanih verskih razpravah v Wormsu. Tam nastopi večkrat v imenu katoličanov proti Melanchtonu. Dosegel je zlasti to, da so se protestanti v Wormsu razdvojili in tako oslabili svoje pogubne napade. Iz Wormsa se poda v adventu v Alzacijo, da se pri škofu v Strassburgu sporazume glede ustanovitve kolegija Družbe Jezusove v tem mestu. Po svoji navadi začne takoj pridigati v stolnici in tako potrdi v veri katoličane iz Alzacije in Freiburga. Tam se sreča s cesarjem Ferdinandom, ki je šel v Frankfurt na cesarsko kronanje. Cesar mu razodene svojo dušo in nato odpotuje dalje v Frankfurt.

Kanizij krene na jug. Pozvali so ga namreč v Rim na prvo generalno kongregacijo Družbe Jezusove. Še pred koncem te kongregacije ga pošlje papež Pavel IV. na Poljsko z nuncijem Mentuatijem na državni zbor v Pietrkow. Tako je Peter Kanizij razširil svoje delovanje tudi na Poljsko, a le za kratek čas, kajti že leta 1559 ga cesar spet pokliče v Augsburg.

Na splošno željo in na prošnjo kapitlja prevzame mesto stolnega pridigarja. To mu je pozneje prizadejalo veliko neprijetnosti v njegovem apostolskem delovanju. Kakor dokazujejo njegovi ohranjeni rokopisi se je vsakokrat za pridigo marljivo pripravljal. Razlagal je nedeljske evangelije, obravnaval božje zapovedi in Jonove prerokbe. Pri tem je znal uporabiti in upoštevati vse, kar je bilo primerno časovnim razmeram. Včasih je javno in zelo ostro šibal pohujšanje duhovnikov. Okrog njegove spovednice je bila neprestano velika množica vernikov, ki so iskali pri njem tolažbe v svojih dušnih stiskah. To in pa okoliščina, da so mu ljudje prinašali darove, ki jih je Kanizij porabil za cerkvene potrebe, je vzbudilo pri njegovih nasprotnikih odpor, da so mu celo prepovedali spovedovati v stolnici.

Leta 1562 najdemo Petra Kanizija zopet na prekinjenem tridentinskem cerkvenem zboru kot papeževega teologa. Pa tam ni dolgo ostal. V Nemčiji so ga preveč nujno potrebovali. Skoraj polna štiri leta (1563–1567) je bil Kanizij na potovanju. Obiskal je Innsbruck, Dillingen, Worms, Mainz, Speyer itd. Leta 1567 se je vrnil v Dillingen, kjer je spoznal angelsko čistega poljskega plemiča Stanislava Kostko, ki je bil pozneje tudi prištet med svetnike. Stanislav ga je naprosil, naj ga sprejme v Družbo Jezusovo. Peter Kanizij ga pošlje v Rim k sv. Frančišku Borgiju, vrhovnemu jezuitskemu predstojniku. Tako so bili v stiku trije veliki svetniki tedanje dobe.

Kmalu nato je tudi sam potoval v Rim. Kot predstojnik redovne province je moral na glavno zborovanje zastopnikov vseh provinc. Čas v Rimu, kjer ni ostal dolgo, je porabil obenem za nabiranje gradiva za veliko pisateljsko delo. Že spomladi pa je spet pridigal v Augsburgu v cerkvi svetega Mavra. Trinajsto leto je bil že provincial. Redovni predpisi zahtevajo, da bi se provincial menjal na vsaka štiri leta. Peter Kanizij je tudi sam željno prosil, da bi mu odvzeli to breme. Šele po trinajstem letu ga je sv. Franc Borgija uslišal.

Čakala so ga še velika dela v Božjo čast. Leta 1570 je moral prevzeti službo dvornega spovednika v Innsbrucku pri nadvojvodu Ferdinandu II. Leta 1575 ga je papež Gregor XIII. poklical v Rim, da mu poroča o stanju Cerkve v Nemčiji. Papež je ob tej priložnosti izkazal Kaniziju posebne časti. Ta se je nato spet vrnil v Nemčijo in deloval po raznih mestih, dokler ga ni nuncij Bonhomini zaprosil za ustanovitev jezuitske skupnosti v Fribourgu v Švici. Sam sveti oče je to želel in tako je leta 1580 odšel Kanizij v Fribourg, da položi temeljni kamen novemu kolegiju.

V mestu takoj začne svoje apostolsko delovanje. Do tedaj so bile Marijine kongregacije dovoljene samo za moške. V Fribourgu je takoj ustanovil in vodil Marijino družbo za meščane in dijake, pozneje je dobil dovoljenje za prvo žensko kongregacijo. V Fribourgu je Kanizij ostal do svoje smrti. Večkrat so ga sicer njegovi predstojniki zaradi njegovih izrednih sposobnosti hoteli uporabiti še na raznih drugih mestih, a vedno je nastal kak zadržek. Kanizij je sam rekel, da mu je sv. Nikolaj, zavetnik Fribourga, razodel, da bo stalno ostal v Fribourgu. Nuncij in mestno zastopstvo so skrbno pazili, da ga jim nihče ne odvzame. Tako je Kanizij v Fribourgu preživel svoja zadnja leta. Preživel jih je v molitvi, v poučevanju konvertitov in v pisateljevanju, dokler ga ni Gospod poklical k sebi 21. decembra 1597.

Kanizija so imeli vsi, ki so ga poznali, za svetnika. Zato so fribourški mestni očetje zahtevali, da naj se ga pokoplje v glavni mestni cerkvi sv. Nikolaja. Vendar so pozneje, leta 1625, njegove ostanke prenesli v jezuitsko cerkev sv. MihaeIa.

II. Kanizijeva dela – apostol tiska

Zasluge sv. Petra Kanizija za sveto Cerkev so neprecenljive. On je najprej spoznal vrednost dobrega tiska. Videl je, da je treba braniti sveto vero prav tako s peresom kakor z govori. Zato je že na cerkvenem zboru in pozneje na papeževem dvoru spodbujal sposobne bogoslovce, naj pišejo knjige v obrambo katoliške Cerkve. Od papeža Pija V. je izprosil podporo za katoliške tiskarne v Nemčiji. V Fribourgu je pridobil mestno upravo, da je ustanovila tiskarno. Pri Svetem sedežu je dosegel posebne predpravice za svoja tiskarska podjetja. Kjer je le mogel, je pomagal, da je mogla iziti kaka dobra knjiga. Četudi je bil vedno silno zaposlen s pomembnimi službami, je vendar vedno našel toliko časa, da je še drugim pregledoval rokopise, preden so šli v tisk. Tudi sam je napisal izredno veliko del. Knjižni seznam jezuitskega reda ima 38 strani naslovov Kanizijevih del in novih izdaj.

Glavno Kanizijevo delo je svetovno znani Katekizem, ki je prvič izšel leta 1555 na Dunaju. Še za njegovega življenja je izšel v več kot 200 izdajah v najmanj trinajstih jezikih. Ta knjiga je celo po sodbi protestantskih zgodovinarjev mojstrsko delo posebne vrste. Odlikuje se zlasti s tem, da kratko, jasno in pregledno razloži ves katoliški verski nauk in obenem krepko in temeljito zavrne zmote krivovercev.

Že leta 1554 je cesar Ferdinand izdal uredbo, da se lahko na Goriškem uporablja samo Kanizijev katekizem. Duhovniki in izobraženci svetnega stanu v naših krajih so dobili v roke latinske Kanizijeve katekizme in iz njih poučevali naše ljudstvo v svetih resnicah. Popolni slovenski prevod Kanizijevega katekizma je izšel leta 1615 v Augsburgu. Za prevod je poskrbel jezuit pater Janez Čandik. V Gradcu, Celovcu in Ljubljani so izšli slovenski katekizmi Petra Kanizija za duhovnike in učitelje, starše in otroke in za ude bratovščine krščanskega nauka. V času od leta 1758 do 1777 poznamo devet slovenskih izdaj tega katekizma: pet ljubljanskih, enega celovškega in tri graške. V mnogih izdajah so tudi dodane slovenske pesmi, molitve, kratki abecedniki in druga navodila. Ljudstvo se je teh molitev naučilo in jih je glasno molilo pri bogoslužju, vmes pa pelo svete pesmi. Slovenski mladeniči so prejeli iz teh knjig trdno podlago za življenje. Slovenski narod je bil ravno zaradi temeljitega pouka v katekizmu močno zavarovan pred mrzlo sapo janzenizma in jožefinizma. Nobena knjiga se v slovenščini ni tolikokrat natisnila kot katekizmi in v dveh, treh stoletjih ni bilo Slovenca, ki bi se ne bil učil resnic svete vere po navodilih svetega Petra Kanizija.

Pij V. je izročil Kaniziju še drugo težko nalogo, naj zavrne zgodovinske knjige magdeburških centuriatorjev, tj. protestantskih pisateljev, ki so iz posameznih stoletij cerkvene zgodovine nabrali zglede za napade proti Cerkvi, zlasti proti Marijinemu češčenju. Kanizij je dokazal, kako nepošteno so centuriatorji obdelovali zgodovino. V zgodovini je našel toliko dokazov za češčenje božje Matere in za nauke svete Cerkve, da so ti pisatelji popolnoma opustili nadaljevanje svojih knjig. Napisal je še posebej prekrasno delo o češčenju božje Matere. Naslovil ga je Pet knjig o nepopisno lepi Devici in presveti božji Materi Mariji. V tem delu je zbral iz svetih očetov in cerkvenih očetov najlepše misli o Mariji. Ko je kardinal Hosius to knjigo prebral, je rekel, da bi ne mogel imenovati človeka na vsem svetu, ki bi bolj proslavil Marijo kot Kanizij.

III. Kanizijeva osebnost

Kanizij je bil plemenit po značaju. Kruger, protestantski profesor teologije pravi: »Peter Kanizij je bil plemenit jezuit brez sence in brez madeža na svojem značaju.« Glavna poteza v značaju sv. Petra je bila goreča ljubezen do božjega Zveličarja. Ta ga je vseskozi prevzemala. Iz te ljubezni je zajemal moči za tako neumorno delovanje v obrambo in razširjenje Kristusove Cerkve. Od tod tudi izvira njegova zvesta, otroška vdanost do svetega apostolskega sedeža. Po sodbi treznih zgodovinarjev je sv. Peter Kanizij ena največjih osebnosti 16. stoletja. Kanizijeva zasluga je predvsem, da sta južna Nemčija in Avstrija ostali zvesti katoliški veri in nista prestopili k protestantizmu. Zato ga po vsej pravici imenujejo apostola teh krajev.

Kanizij je bil tudi zgleden član svojega reda. Dan, ko je bil sprejet v Družbo Jezusovo, je slavil kot svoj rojstni dan. Pokorščina mu je bila sveta. Bil je skrben vodja svojim podrejenim. Malo pred svojo smrtjo je povedal, da mu ni bilo nikoli žal, da je postal jezuit.

V svojem življenju je moral prestati mnogo težav in krivičnih napadov s strani svojih nasprotnikov. Proti njemu so razširili govorico, da je postal protestant, tako da se je na veliko noč leta 1568 moral v Würzburgu v stolnici celo zagovarjati in to govorico zavrniti. Toda Kanizij se ni dal nikoli prestrašiti, vedno in povsod je odločno in brez strahu nastopil in branil resnico.