Blaženi Frančišek Page

Angleški mučenec Frančišek Page (neznan datum rojstva–1602) je postal katoličan, da bi se tako lahko poročil z dekletom, ki si ga je želel. Toda ob tem, ko je spoznal nekaj več o katoliški veri, je začutil klic, da postane duhovnik. Zaprt je bil, še preden je vstopil v jezuitski noviciat, a je tik pred usmrtitvijo izrekel redovne zaobljube.

Rodil se je v Antwerpnu premožnim angleškim staršem. Frančišek se je v Anglijo vrnil, da bi študiral pravo. Zaljubil se je v hčer katoliškega odvetnika, pri katerem je delal kot pomočnik, a ga je zavrnila, ker ni bil katoličan. Bolj ko se je poglobil v katoliško vero, močneje je čutil klic, da postane duhovnik, kar pa je jezilo njegovo izbranko. Mladi študent se je odpravil k patru Janezu (John) Gerardu, ki je poučeval religijo. Ko je bil Gerard priprt in zaprt v Tower, je Frančišek dan za dnem prihajal pred zapor. Zaradi tega so ga za kratko zaprli, nakar se je odločil, da sledi klicu in odide čez kanal v Reims v Franciji, da bi tam vstopil v angleški kolegij.

Po vrnitvi v Anglijo, kamor je prišel po posvečenju leta 1600, je eno leto opravljal svoje poslanstvo. Enkrat se je komaj izognil priprtju, ko je ravno nameraval pričeti s sveto mašo. Ravno mu je še uspelo sleči mašna oblačila in se vsesti med množico, kot da tudi on čaka duhovnika. Žena Anne Line, ki je v svojem domu gostila ljudi, da bi obhajali evharistično daritev, mu je pomagala pri pobegu. Toda potem so njo priprli in jo usmrtili, ker je ščitila duhovnika. Leta 1970 je bila tudi ona razglašena za sveto.

Štirinajst mesecev pozneje Frančišek ni imel takšne sreče. Prepoznala ga je žena, ki si je zadala nalogo, da bo izdajala duhovnike in si s tem prislužila razpisane nagrade. Zatekel se je v neko gostilno, toda zagnala je takšen vik in krik, dokler ni gostilničar zadržal jezuita, in je prišla policija. Njegovo sojenje 19. aprila 1602 se je končalo z obsodbo na smrt zaradi veleizdaje. Frančišek je že zaprosil za vstop k jezuitom, a mu še ni uspelo oditi na celino, da bi tam opravil noviciat. Ponoči pred usmrtitvijo so mu dovolili obisk jezuita, ki je bil zaprt v sosednji celici. Pred njim je izrekel redovne zaobljube, kar je s ponosom razglasil naslednji dan, ko je stal pod vislicami, tik preden so ga obesili in potem še razčetverili.