Sveti Henri Walpole

Henri Walpole (1558–1595) se je navdihnil nad pogumom jezuitskega mučenca Edmunda Campiona in tudi sam postal duhovnik, da bi delal v rodni Angliji. Toda skoraj v trenutku, ko je prišel nazaj v Anlijo, je že bil priprt. Mučen je bil dlje časa, kot so nekateri jezuiti uspeli delovati v Angliji. Po rodu je bil katoličan, a je bil nekaj časa neodločen, kam naj se obrne, ob vsej verski zmedi, ki je zajela Anglijo. Spremljal je razgovore, ki jih je imel pater Campion z anglikanci. Navzoč je bil tudi pri Edmundovi usmrtitvi. Kaplja Campionove krvi je iz razčetverjenega telesa padla na njegovo obleko. To je imel za znamenje, da Bog tudi njega kliče da mu sledi po njegovih stopinjah. Napisal je tudi pesem, v kateri slavi umrlega jezuita.

Henri je študiral v Cambridgeu, nato pa odšel v London, da bi tam študiral pravo. Toda študij je spremenil in se odločil, da postane duhovnik. Julija 1582 je vstopil v angleški kolegij v Reimsu v Franciji, devet mesecev pozneje pa je odšel v Rim. 4. februarja 1584 je vstopil v Družbo Jezusovo in študij končal v škotskem kolegiju v Pont-à-Moussonu v Franciji. Po posvečenju v Parizu je bil določen za kaplansko službo angleških katoliških beguncev, ki so služili v španski vojski.

Leta 1589 so ga zajeli kalvinisti, nakar je leto preživel v zaporu. Po zaporu je deloval v angleškem semenišču v Valladolidu v Španiji, vse dokler ni bil leta 1593 pozvan, naj se vrne nazaj v Anglijo. On, njegov brat in še en vojak so odšli s francosko ladjo, ki je bila namenjena na Škotsko, saj je bila južna obala Anglije zaprta zaradi kuge. 4. decembra so tri potnike ločeno odložili na obalo blizu Flamborough Heada v Yorkshireu. Pater Henri je počival v gostilni kakšnih deset milj v notranjosti dežele, ko so ga že priprli, ker je bil duhovnik. Izdal ga je eden izmed potnikov z ladje, ki je z izdajo želel zaslužiti denar in sam priti iz zapora.

Po eni noči svobode v Angliji je sledilo 16 mesecev zapora. Henri je že na prvem zaslišanju priznal, da je jezuit in duhovnik in da je prišel v Anglijo, da bi spreobračal ljudi nazaj v katoliško vero. Premestili so ga v York Castle, kjer je ostal tri mesece. Dovolili so mu, da je lahko zapustil zapor in se udeležil teoloških razprav s protestantskimi obiskovalci. Konec februarja 1594 so ga premestili v Tower v Londonu, da bi tam razvpiti mučitelj duhovnikov Richard Topcliffe iz njega lahko izvlekel kakšne informacije. Henrija so surovo mučili na natezalnici in ga po več ur obešali za zapestja. Topcliffe je mučenje raztegnil na več kot eno leto in pazil, da bi se ne končalo z nenadno smrtjo.

Mučili so ga kar štirinajstkrat, preden so ga leta 1595 poslali v York, da bi ga tam sodili po zakonu, ki je določal veleizdajstvo za tiste, ki so se drznili vrniti v Anglijo, potem ko so bili v tujini posvečeni. Mož, ki je nekoč sam nameraval postati odvetnik, se je zagovarjal, da zakon zadeva samo tiste, ki se po vrnitvi v treh ne predajo oblastem. On pa je bil priprt prej kot v enem dnevu po vrnitvi v Anglijo in tako ni prekršil zakona. Sodnik je nato od njega zahteval, da izreče prisego suverenosti, s katero bi priznal kraljičino popolno avtoriteto na verskem področju. Zavrnil je in bil zato obsojen veleizdaje.

Henrija so 7. aprila odgnali iz Yorka, da bi ga usmrtili skupaj s še enim duhovnikom, ki je bil ubit pred njim. Ko je jezuit stopil pod vislice, je zaprosil navzoče, da z njim molijo. Ko je končal Oče naš in še preden je začel Zdravo Marijo, ga je rabelj potisnil z lestve in ga odgnal z vislic, da bi ga razkosali. Tako so jezuiti v Angliji izgubili obetavnega mladega duhovnika, za katerega so upali, da bo prevzel mesto patra Southwella. Toda dobili so še en zgovoren zgled zvestobe in poguma.