Sveti Nikolaj Owen

Angleški mučenec Nikolaj (Nicholas) Owen (datum rojstva nepoznan–1606) je bil jezuitski brat, ki je s svojo spretnostjo zidarja in tesarja pomagal mnogim duhovnikom pri skrivališčih v domovih katoličanov in tako omogočal patrom, da so se kljub temeljitim preiskavam izogibali priprtju. Bil je sin tesarja in brat dveh duhovnikov. Delal je kot pomočnik patra Edmunda Campiona. Za kratek čas je bil zaprt leta 1582, ko je pričal za Campionovo nedolžnost. Po zaporu je delal za patra Henryja Garneta, predstojnika misijona.

Nikolaj je dokazal veliko spretnost pri izdelavi skrivališč za duhovnike. Svoje delo je zakrival tako, da je podnevi delal kot tesar, skrivališča pa je izdeloval samo ponoči. Hišni služabniki niso vedeli za njegovo delo, zanj so vedeli samo lastniki hiš. Tako so samo on in lastniki vedeli, kje v steni ali zemlji je skrivališče. Nekatera so bila dovolj velika za od šest do deset ljudi, druga so bila skrita znotraj že skritih prostorov, da bi tako zavedla preiskovalce. Delo je bilo za enega samega zelo naporno, pogosto se je pri delu poškodoval. Ko so ga leta 1594 skupaj s patrom Janezom (John) Gerardom zajeli, je nekaj časa preživel v zaporu. Toda policija ni posumila, da imajo zajetega snovalca tolikih skrivališč, in so ga izpustili. Takoj se je vrnil k svojemu delu.

Pater Garnet je leta 1588 napisal pismo, v katerem je izrazil upanje, da bo njegov tesar nekega dne vstopil k jezuitom. V pismu ni uporabljenega nobenega imena, zato ni gotovo, da je imel v mislih Nikolaja, ki dejansko ni nikoli uradno opravil noviciata. Njegovi zadnji trenutki pa so dobro poznani. Spremljal je patra Garneta v Hinlip Hall blizu Worcestra, ker se je tja hotel zateči pred preganjanjem po obtožbah, da so jezuiti nameravali razstreliti parlament. Obtoženi so bili kljub temu, da so prave načrtovalce zajeli.

Nikolaj in pater Garnet sta se srečala s patrom Edvardom Oldcornom in bratom Ralfom Ashleyem. Vsi štirje so odšli v skrivališče v Hilip Hall, patra skupaj, brata skupaj. Policija je več dni preiskovala hišo, kjer je bilo skrivališče, vse dokler brata nista bila prisiljena zapustiti skrivališča zaradi pomanjkanja hrane in pijače. Pretvarjala sta se, da sta duhovnika, da bi zavarovala patra, a jima ni uspelo. Preiskovalci so, preden so prišli do duhovnikov, odkrili ducat drugih skrivališč.

Jezuite so odpeljali v London. Nikolaja so najprej dali v zapor Marshalsea, nato pa so ga poslali v Tower na mučenje. Kraljevi možje so ugotovili, da imajo edinega človeka, ki pozna vse kraje skrivališč in prebivališč duhovnikov po vsem kraljestvu. Hoteli so ga prisiliti, da bi jim razkril katoliška podtalna skrivališča, a je bil on še bolj odločen, da ne bo izdal tistih, ki jih je tako dolgo ščitil. Več dni so ga po štiri ure na dan mučili na natezalnici, a se ni vdal. V obupu so mučitelji dodajali uteži na njegove noge in šli predaleč. Prvega marca se mu je odprl trebuh in drobovje mu je padlo ven. Cel dan je še preživel v hudih bolečinah, 2. marca pa je umrl. Upravnik natezalnice je skušal zakriti, da so šli celo za takratne razmere predaleč, z govoricami, da je jezuit naredil samomor.

Nikolaj je ostal trden tudi v svojem umiranju, tako kot je bil spreten in delaven vse svoje življenje.