Blaženi Diogo Carvalho

Japonski mučenec Diogo Carvalho (1578–1624) se vrnil na Japonsko po izgonu misijonarjev leta 1614. Oskrboval je katoličane rudarje na mrzlem otoku Hoddiado na skrajnem severu Japonske. Po rodu je bil Diogo iz Coimbre na Portugalskem. Leta 1594 je vstopil k jezuitom in študiral v Goi in Macau, kjer je bil leta 1608 tudi posvečen v duhovnika. Naslednje leto je odšel na Japonsko. Prvo leto se je učil jezika, nato pa je štiri leta brez težav oznanjal evangelij, vse dokler ni šogun Ijejasu izdal dekret o izgonu vseh misijonarjev. Skupaj z okoli 100 jezuiti so Dioga odpeljali v Macao. Njegovo srce pa je ostalo na Japonskem, kamor se je vrnil leta 1616. Pozneje se je preselil na sever, da bi pomagal beguncem, ki so tja bežali zaradi preganjanja.

Deloval je predvsem med delavci v rudniku srebra v okrožjih Ošu in Deva. Življenjske razmere so bile zelo težke, imel pa je lep uspeh pri delu. Decembra 1623 je delal v Mivakeju, ko je tudi krajevni princ pričel preganjati kristjane in ukazal vojakom, naj usmrtijo vsakogar, ki se ne bo hotel odpovedati krščanstvu. Ko je guverner iz Sendaija izvedel za patra Carvalho, ga je pričel iskati. Jezuit pa je s skupino šestdesetih krisjanov pobegnil v samotno dolino. Na žalost so njihove sledi v snegu pripeljale za njimi tudi vojake. Diogo se je predal, da bi s tem omogočil rešitev drugim kristjanom. Tako mu je uspelo rešiti vse druge, razen dvanajstih spremljevalcev. Sedem dni so morali pešačiti po mrzli pokrajini Sendai. Dva, ki sta omagala, so na mestu usmrtili. Ostalim so po prihodu v mesto dali komaj dovolj hrane za preživetje en mesec dni dolgega zapora.

Mučeništvo so prestajali zaradi mraza. Reka Hirose je tekla mimo trdnjave, kjer so bili zaprti. Na obrežju so vojaki izkopali luknjo in jo napolnili z ledeno mrzlo vodo. Zapornike so prisili najprej gole sedeti v mrzli vodi, nato pa stati na vetru. Obljubljali so jim, da bodo prenehali z mučenjem, če se odpovejo krščanstvu. Nobeden se ni, zato pa sta mraz in veter počasi končala njihova življenja. Diogo je umrl kot zadnji. Prestajal je trpljenje še pozno v noč, ko je tudi on umrl. Imena njegovih spremljevalcev so ostala neznana. Zato jih tudi niso mogli skupaj z njim razglasiti za blažene.