Sveti Klavdij de la Colombière

Apostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.

Med tretjo probacijo (letom obnove) se je s posebno obljubo zavezal, da bo točno izpolnjeval vsa pravila in odredbe reda. S tem je izrazil popolno izročitev Bogu brez kakršnega koli pridržka. Tako ga je Gospod pripravljal na veliko poslanstvo, ki mu ga je pozneje zaupal. Po trejti probaciji je bil Klavdij imenovan za prestojnika v jezuitski hiši v Paray-Ie-Monialu in hkrati za izrednega spovednika sester Marijinega obiskanja. V tem sestrskem samostanu je sestra Marjeta Marija Alacoque imela razodetje Srca Jezusovega, a je nihče ni razumel, zato je veliko trpela.

Pri prvem nagovoru je Jezus dal razumeti sestri Marjeti, da je pater Klavdij tisti, kateremu se mora povsem zaupati. Odkril ji je svoje srce kot žareče ognjišče in še drugi dve srci, potopljeni v to ognjišče, in dodal: »Takole združuje moja čista ljubezen ta tri srca.«

Klavdij je veliko poslanstvo za širjenje češčenja presvetega Srca Jezusovega prejel prav po sveti Marjeti Alacoque 16. junija 1675. On naj bi širil to češčenje in se zlasti zavzel za poseben praznik v čast božjemu Srcu, ki naj bi ga obhajali po osmini praznika sv. Rešnjega telesa. Klavdij je prvi slavil praznik Jezusovega Srca in se trudil, da bi se čim bolj poglobil v to češčenje. Z dobrim vodstvom in spisi je še druge pridobival zanj.

Proti protestantom, ki so pritiskali na ljudstvo, je v Paray-Le-Monialu ustanovil kongregacijo plemičev in profesionistov. Tako se je vpliv katoličanov spet povečal. V času hudega preganjanja katoličanov na Angleškem so predstojniki leta 1676 poslali Klavdija v London za pridigarja yorški vojvodinji, ženi bodočega kralja Jakoba II. Klavdij je stanoval v palači sv. Jakoba. Ne samo zasebno, tudi javno je s svojimi pridigami bodril k zadoščevanju Srcu Jezusovemu in češčenju sv. evharistije.

Mnoge žene iz najbolj odbrane londonske družbe so odhajale preko morja v Francijo in tam vstopale v ženske redove. Klavdij pa je v Londonu ustanovil pravo žensko redovniško skupnost. Neki odpadli duhovnik je Klavdija ovadil s krivimi obtožbami, češ da je izzival angleške odpadle duhovnike, naj prekličejo prisego protestantski vladi. Takoj so ga zaprli. Ječa je bila vlažna in mrzla, hrana pa preslaba. Vse to je načelo njegovo zdravje, tako da so sodniki odredili njegov izgon iz Anglije. Po kratkem bivanju po raznih hišah v Parizu je bil premeščen v Paray-le-Monial, kjer je po Marjeti Alacoque zvedel, da ne bo ozdravel. Umrl je 15. februarja 1682, star 41 let.

Klavdij je bil zvest božji ljubezni in je v praksi duhovnih vaj in pravil pokazal velike darove duha in srca in jih razvil do herojskih kreposti. Za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1929, za svetnika pa Janez Pavel II. 31. maja 1992.