Sveti Jakob Kisai in bl. Karel Spinola in tovariši

Evangelizacija Japonske se je pričela s prihodom sv. Frančiška Ksaverija leta 1549 in se je v naslednjih letih lepo razvijala. Svoje središče je krščanska skupnost imela v Nagasakiju. Leta 1587 je štela že 205 000 kristjanov. Iz neznanih vzrokov je prav to leto Tajkosama (Tojotomi Hidejoši) izdal odlok o izgonu jezuitov, ki so bili takrat edini katoliški red na Japonskem. Odlok so le deloma izpolnili. Večina jezuitov je ostala in delovala na skrivnem.

Leta 1593 so se na Japonskem izkrcali drugi redovniki, ki so prišli s Filipinov. V prevelikem navdušenju so javno in pogumno oznanjali Kristusa. Politični zapleti med Španci in Japonci so priklicali reakcijo pri cesarju, ki je izdal dekret o priprtju šestih frančiškanov, sedemnajstih japonskih tretjerednikov in treh jezuitskih mučencev. Razen dveh Japoncev so vse odpeljali v Mijako (današnji Kjoto), vsakemu v posmeh odrezali del levega ušesa in jih takšne odpeljali v Nagasaki. Med potjo so jih sramotili pa tudi vabili k odpadu. Vsi so vztrajali v krščanski veri. V Nagasakiju so jih na griču, ki so ga pozneje imenovali sveti grič, križali in vsakemu prebodli srce z dvema sulicama. Med temi šestindvajsetimi mučenci so trije jezuiti: Pavel Miki, Janez Soan de Goto in Jakob Kisai.

Japonski mučenec Jakob Kisai se je rodil leta 1533 v poganski družini. Vsaj do 16. leta ga je vzgajal neki bonze. Pozneje se je dal krstiti, se poročil z novokrščenko, s katero je imel sina Janeza. Ker pa se je žena hotela vrniti k budizmu, se je Jakob skupaj s sinom ločil od nje. Pri dobrih vernikih je poskrbel za sina, da so ga vzgojili v krščanski veri, sam pa se je umaknil v jezuitsko hišo v Osaki. Jezuiti so pri Jakobu kmalu uvideli dobro versko znanje in ga uporabili za katehista. Bil je pobožen in je vztrajno premišljeval Gospodovo trpljenje.

Ko je Tajkosama 8. decembra 1596 izdal dekret o priprtju frančiškanov in njihovih japonskih prijateljev, je bil prijet tudi on skupaj s katehistoma Pavlom Mikijem in Janezom Soanom. Odpeljan je bil v Mijako (današnji Kjoto) s skupino, ki je bila določena za mučeništvo. Na dan pred usmrtitvijo se je Jakobu izpolnila goreča želja, da se je smel z zaobljubami pridružiti Družbi Jezusovi. V trenutku, ko so jim biriči s sulicami začeli prebadati srca, so jetniki pričeli peti pesem Tebe Boga hvalimo. Vseh 26 japonskih mučencev, med njimi tudi tri jezuite, je prištel med svetnike Pij IX. leta 1862.

Bl. Karel Spinola in tovariši 

Karel Spinola

Blaženi Karel Spinola

Karel Spinola (1564-1622) se je navdušil, da bi postal misijonar ob junaškem zgledu Rudolfa Acquavive, mučenca v Indiji. Preden pa je sam lahko postal misijonar in končno mučenec na Japonskem, je preteklo veliko let in se odvilo veliko zapletenih dogodkov. Skupaj z njim je umrl Sebastjan Kimura, ki je bili kot prvi Japonec posvečen v duhovnika in sedem drugih Japoncev, večina katehistov, ki pa so v zaporu vstopili v Družbo Jezusovo in izrekli redovne zaobljube tik preden so bili ubiti.

SpinolaKarel se je verjetno rodil v Pragi. K jezuitom je vstopil v mestu Naples, noviciat pa je opravil v Leoce. Zaradi slabega zdravja je moral v Milan, kjer je končal filozofijo in bil tudi posvečen v duhovnika. Čeprav si je želel v misijone, je bil najprej določen, da ostane v Italiji in vodi misijone po župnijah. Dve leti po posvečenju pa je bil tudi on izbran za misijon na Japonsko. Potrbnih pa je bilo šest let, osem ladij in veliko njegove vztrajnosti in potrpljenja, preden je prišel v Magasaki na Japonskem. Brodolom, pirati in druge ovire pa ga niso ustavile.

Prvič je odpotoval iz Genove, a je ladja zadela v čeri in se je morala vrniti. Prišel je v Barcelono, nato pa prehodil vso Španijo, da je prišel v Lizbono, kjer se je ponovno vkrcal. V viharju pa se je ladji polomilo krmilo. Zaneslo jih je v Brazilijo, kjer so zaman iskali popravilo. Vendar jim je nekako uspelo priti nazaj v Lizbono. Tretji poskus so prekinili angleški pirati, ki so zajeli ladjo, s katero je potoval in jih odpeljali v Anglijo. Po dveh letih mu je uspelo priti nazaj v Lizbono. Marca 1599 mu je ponovno uspelo odpotovati, julija leta 1600 pa je misijonar končno prispel v Malacca v Malaya.

Leta 1602 je prišel na Japonsko, kjer je pričel s študijem Japonščine. Pozneje se je preselil v takratno glavno mesto Miyako (današnji Kyoto), kjer je skrbel za jezuitsko hišo in poučeval matematiko in astronomijo. Sedem let pozneje se je preselil v Nagasaki, kjer je skrbel za finance Japonske jezuitske province. Čas mirnih odnosov s šogunom Iyeyasu je trajal do leta 1614, ko je ta krščanstvo prepovedal, ker bilo na Japonskem več kot 2 milijona kristjanov. Ne-krščanski veljaki v deželi so namreč v tako velikem številu kristjanov videli nevarnost za državo in prepričali šoguna, da misijonarji pripravljajo špansko zavzetje Japonske. Nizozemski in angleški trgovci, ki so se hoteli znebeti španske konkurence, so te govorice podprli.

Šogunov je ukazal izgon vseh tujih misijonarjev in prepoved japonskim kristjanom, da sprejmejo na dom duhovnika ali živijo verske življenje. Okrog 100 jezuitov je zapustilo Japonsko, nekateri pa so ostali. Med temi je bil tudi Karel Spinola, ki se je lovcem duhovnikov izmikal štiri leta. Ker se kot evropejec ni mogel prikriti, je hodil ven samo ponoči. V noči 13. decembra 1618 pa so ga, skupaj z bratom Alfonzom Fernandes in katehistom Janezom Chogoku, zajeli. Štiri leta so jih imeli zaprte v kletki iz lesa, ki je bila zelo podobna ptičjim kletkam in kjer niso bili nič zaščiteni pred vremenom.

Brat Fernardes je po 13 mesecih ujetništva umrl. Karlu pa je uspelo dobiti vse potrebno, da je lahko vsak dan maševal. Za sedem zaprtih katehistov je pričel voditi noviciat, s čimer so postali jezuiti. Ko je septembra leta 1622 izvedel, da jih bodo odpeljali v Nagasaki, je bil prepričan, da jih bodo tam usmrtili. Zato je sedem novincev izreklo redovne zaobljube. Oblečene v duhovniško obleko, ki so jo pretihotapili v zapor, so odvedli na grič mučencev zunaj Nagasakija in jih privezali h kolom, da bi jih s počasnim ognjem usmrtili. Oslabljen od štiriletnega zapora je Karel umrl med prvimi, že eno uro in pol po tem, ko so prižgali ogenj. Ko je bil privezan h kolu je pričel peti psalm: Slavite Gospoda, vsi rodovi in s tem spodbudil še druge mučence, da so se s pesmijo zahvali Bogu, da so smeli biti njegove priče vse do smrti.

Skupaj z njim je bilo tisti dan sežganih 22 kristjanov in 30 obglavljenih. Pepel patra Spinole so raztresli v morje. Papež Pij IX. je 1. 1867 vse mučence razglasil za blažene.