Molitev

Brati, premišljevati in moliti z Božjo Besedo

»Razlaga tvojih besed razsvetljuje, uči neizkušene.« (Ps 119, 130)

Za dozorevanje ljubezni med možem in ženo je potrebno mnogo let. Včasih govorimo o ljubezni na prvi pogled, ki pa je v resnici ni. Na prvi pogled dva lahko doživljata le privlačnost. Ta jima obeta, da bo njun odnos drugačen od vseh dosedanjih. Resnična ljubezen pa zahteva čas in spoznavanje. Ne moremo ljubiti nekoga, ki ga ne poznamo. Zato želi fant izvedeti čimveč o dekletu. Če dekle odgovori, se vrstijo dolge ure in dnevi pogovorov o preteklosti, o doživljanju, o upanju, o okusih in podbno. Skupaj preživljata veliko časa. Ko se poslovita, se včasih še po telefonu dalj časa pogovarjata o vsem, kar se je zgodilo, potem ko sta se pred pol ure razšla. Staršem in zunanjim opazovalcem se vse skupaj dozdeva neumno in predrago. Vendar ni tako neumno. Vzljubimo in ljubimo lahko le to, kar poznamo. Zato se fant in dekle želita medsebojno spoznavati. Prva to utemeljuje in omogoča dozorevanje njune ljubezni.

Enako velja za naše molitveno razmerje z ljubečim Bogom. Tudi pristna ljubezen do Boga gre skozi zaročniško obdobje. Tudi Boga lahko ljubim le, če ga spoznavam. Obstaja pa pomembna razlika: Bog nas je poznal že v materinem telesu (Jer 1, 5). Našo najglobljo notranjost pozna bolje od nas. Mi pa njega ne poznamo. Če hočemo na njegovo ljubezen vedno polneje odgovarjati, ga moramo spoznavati.

Prva stopnja duhovnega življenja je torej učenje spoznavanja Gospoda. Tega se učimo predvsem iz Svetega pisma. Sveto pismo je napisano zato, da bi mi, ki Jezusa nismo telesno poznali, lahko spoznali in verovali vanj. Kristjani verujemo, da je Sveto pismo On sam, ki se nam po svojem Duhu podarja in nas poučuje o skrivnosti bivanja.

Z branjem, premišljevanjem in kontemplacijo odlomkov Svetega pisma prejemamo Božjega Duha, v moči katerega ga vedno bolj spoznavamo, ljubimo in mu sledimo. Tisti, ki molijo, odkrijejo, da se vsi trije omenjeni načini med seboj prepletajo in bogatijo. Nekaterim pomaga, če vedo, da radi molijo ali vsaj začno moliti na enega od teh treh načinov molitve.

Branje

Če posvečamo malo več časa kateremu koli odlomku Svetega pisma, bomo počasi začeli moliti. Ukvarjamo se namreč z besedami, za katere Bog zagotavlja, da so njegove.

Najbolj preprost in naraven način molitve s Svetim pismom je pozorno in pobožno branje. Prav to delamo, ko pri nedeljski maši spoštljivo vstanemo za poslušanje Božje besede. V starih časih so se menihi vsak dan zbrali v skupni hiši in poslušali poglavje Svetega pisma. Brali in brali so ga na glas vse dotlej, dokler niso pripravljeni za premišljevanje tega, kar so slišali, začeli počasi odhajati.

Za molitev s Svetim pismom si najprej določi, katere strani boš bral in koliko časa (najmanj 20 minut). Poišči si miren kotiček, kjer boš lahko pozorno bral in spoštljivo sprejemal navzočnost Božje besede. Odlomek lahko počasi bereš na glas ali polglasno. Na ta način bo branje Božje besede drugačno od množice drugih stvari, ki jih moraš prebrati. Lahko podčrtuješ besede, lahko se učiš na pamet ali pa prepisuješ. Če čutiš potrebo, naredi premor, ponovno preberi ali pa znova in znova ponavljaj besede ali stavke. To, kar bereš, si lahko tudi predstavljaš, hrepeniš po tej veliki Resnici, slaviš in se zahvaljuješ Njemu, ki ti daje čutiti. Gospoda lahko kaj vprašaš ali pa mu poveš to, kar se poraja v tvojem srcu. Ko končaš, vstani in zmoli Oče naš.

Ta način je koristil že mnogim. Čutijo, da jih Duh uči poslušati Božjo besedo, v kateri si odpočijejo ali oddahnejo.

Premišljevanje ali meditacija

Klasični duhovni priročniki običajno priporočajo daljno in bližnjo pripravo na premišljevanje.

Če bomo premišljevali zjutraj, kar je običajno najboljši čas za molitev, že zvečer preberimo svetopisemski odlomek in tudi vse opombe. Če imamo kakšen komentar, si lahko z njim veliko pomagamo. Omogoča nam razumeti temeljno okolje in sporočilo odlomka. Skupaj s to pripravo naj bi zvečer opravljali tudi duhovno branje, ki naše srce mehča, da je občutljivejše za Božje stvari. Brez daljne priprave se bomo Bogu in njegovi besedi veliko teže odprli.

V neposredni pripravi tik pred molitvijo se zavedajmo, da smo v Bogu. Priklonimo se mu in ga pozdravimo. Prosimo ga za Svetega Duha, da bi ga bolj spoznali in vzljubili. Cilj te priprave je, da pozorno in s spoštovanjem stopimo pred Gospoda. Obe pripravi sta še posebej za začetnike zelo pomembni.

Tretji del pa je sam čas molitve oziroma premišljevanje. V tem času najprej prosimo to, kar želimo v času molitve. Nato začnemo premišljevati ob odlomku. Iščemo vzroke, logično povezujemo osebe in njihova dejanja.

Za primer vzemimo odlomek o Samarijanki iz četrtega poglavja Janezovega evangelija. Jezus je šel skozi Samarijo, pokrajino med Galilejo in Judejo. Pri Jakobovem vodnjaku se je želel odpočiti. Učenci so šli v bližnje mesto kupit hrano. Jezus ostane sam. K vodnjaku pride zajemat neka žena, ki jo Jezus prosi, naj mu da vode. Ženska je presenečena, ker spregovori z njo, saj po judovskem običaju tega ne bi smel storiti. Ženska izrazi začudenost, Jezus pa ji omeni boljšo vodo, ki bi ji jo lahko dal piti. Pogovarjata se o vodi večnega življenja. Na koncu se Samarijanka spreobrne.

Odlomek pokaže ženino preprostost in Jezusovo toplino. Premišljevati ob odlomku pomeni razmišljati o Jezusovem obnašanju v teh konkretnih razmerah. Da bi bolje doumeli Božji način ravnanja s človekom, moramo pretehtati tudi Jezusove besede.

Zakaj govori z neznanko, ki je na slabem glasu? Kaj nam to pove o načinu, po katerem Bog presoja ljudi? Kako presojamo ljudje? Kako naj bi se jaz vedel do ljudi, če želim resnično hoditi za Kristusom? Kaj misli Jezus, ko spregovori o živi vodi? Ženska ga ne razume. Jezus jo pouči o vodi Duha. Kako globoko si želim vode, ki bi mi dala življenje? Kaj v mojem življenju ustreza petim možem? Kaj me ovira, da se ne morem srečati s Kristusom? Kako Gospod uporablja te ovire, da bi me dosegel? Ko smo slabotni, smo običajno še bolj nezaupljivi do Boga. Takrat smo še bolj gluhi za Božji glas. Kaj je posebnega v drži Samarijanke, da postane njena krivda vir srečanja z Jezusom? Lahko poiščemo tudi druge odlomke o živi vodi ali o molitvi in podobno. Lahko preberemo tudi vsa vzporedna mesta drugod v Svetem pismu.

Pri premišljevanju skušamo ob Jezusu odkriti, kdo je Bog in kakšen je do nas. Hkrati pa odkrivamo tudi, kako se Bog danes razodeva v našem vsakdanjem osebnem življenju.

Zrenje ali kontemplacija

Pri premišljevanju uporabljamo predvsem sposobnost razmišljanja. Drugi način spoznavanja Boga poteka bolj s pomočjo domišljije in ga imenujemo zrenje ali kontemplacija. Le-ta je plodovitejša za tiste, ki teže razmišljajo in si laže predstavljajo. Kako bi kontemplirali Samarijanko? Pri kontemplaciji smo v domišljiji navzoči pri dogodku in sodelujemo v dogajanju. Za otroke televizije je ta način molitve verjetno lažji. Zakaj ob lepem filmu jočemo? Ali zato, ker se kos plastičnega traku vrti skozi projektor? Ne. Ampak zato, ker smo v domišljiji deležni dogajanja in ga podoživljamo. Glavni junaki na nek način postanejo del našega življenja. Nekaj podobnega je kontemplacija, v kateri želimo oživiti v sebi prizore iz Jezusovega življenja. Navzoči smo ob vodnjaku, ko se Jezus sreča s Samarijanko. Morda sedimo zraven ali pa smo oddaljeni. Gledamo Jezusov obraz in žensko. Ženska, ki je imela pet mož, je morda utrujena in naveličana vsak dan hoditi zajemat vodo. Začutimo vročino izraelske peščene zemlje in dragocenost vode. Oglejmo si obliko tisočletnega vodnjaka, potipajmo ga. Jezus spregovori. Kakšen je ton njegovega glasu? Kaj se pojavi na ženinem obličju? Poslušamo, gledamo, se dotikamo in vohamo. Kaj bi storil, če bil na Samarijankinem mestu? Bi bil tudi začuden, zmeden? Ali bi morda Gospoda povprašal o večnem življenju? Kaj je ženi v resnici rekel, da je tako osvobojena oznanila ljudem, da ji je povedal vse, kar je storila? Ali bi jo vprašal? Kaj pomeni srečati nekoga, ki ti pove vse, kar si storil? Lahko smo preprosto z Jezusom ob vodnjaku, ko gre žena v mesto pripovedovat ljudem, in se sami pogovorimo z njim.

To je kontemplacija. Na ta način lahko zremo zato, ker so vse stvari navzoče v Bogu, ki ga čas ne omejuje. Ko vstopimo v Boga in se spominjamo dogodkov iz Jezusovega življenja, smo hkrati s temi dogodki navzoči v Bogu tudi sami. Ni potrebno veliko napora, če damo svobodo naši domišljiji.

Na koncu premišljevanja in tudi kontemplacije je zelo dobro, če se zahvalimo in pogovorimo z Marijo, Jezusom, Očetom ali kakšnim svetnikom. Še posebej pomembno pa je, da premislimo in si morda celo zapišemo, kako smo molili. Kaj mi je Gospod želel dati in kako sem sodeloval? Zapišemo glavne misli in čustva, ki so se mi med molitvijo porajala.

Kakor premišljevanje tako tudi kontemplacija ni zgolj čisto domišljijsko podoživljanje preteklosti. Ko podoživimo dogodke iz Jezusovega življenja, počasi odkrivamo, kako On danes živi in deluje v našem življenju. Tudi sami ga srečamo ob vodnjaku. Predstavljanje nam počasi omogoči, da se srečamo z Gospodom. Prav osebno srečanje in izkušnja ločita premišljevanje in kontemplacijo od teologije in zgodovine, ki tudi preučujeta odlomke Božje besede. Osebno spoznavanje Boga po Jezusu Kristusu v življenju svetopisemskih oseb je molitev zato, ker v njej ljubečega Boga osebno srečamo. Ko bomo na ta način Gospoda bolj spoznali in vzljubili, bo v nas zrasla želja, da bi bili vedno bolj z njim.

Branje, premišljevanje in kontemplacija Božje besede torej niso cilj, ampak začetek dobrega molitvenega življenja, so sredstva za dosego edinega cilja: bolje spoznati Gospoda, da ga tako lahko bolj ljubimo, ne le v besedah, ampak z dejanji. Ker so sredstva, ne bodo trajala celotno molitveno življenje, tako kot zaročništvo ne traja ves čas zakona. Spoznavanje Boga počasi ne bo imelo več glavne vloge. Tudi v molitvenem življenju je razvoj.

Božji Sin, ki so se ga učenci naučili ljubiti, je bil zelo drugačen od Boga, ki so ga hoteli ljubiti. Tako je tudi za nas. Je pa res tudi to, da Gospoda ne slišimo z ušesi in ne vidimo z očmi. Zato sta premišljevanje in zrenje za začetnike kar težko delo. V duhovnih vajah pridejo začetniki skozi odlomek v desetih minutah, potem se dolgočasijo. Zato nekateri za popolne začetnike priporočajo ponavljanje, branje in učenje Božje besede na pamet. Srce se počasi ogreje in s tem tudi ena ura molitve postane kratka.

Lahkotnost in veselje v premišljevalni in kontemplativni molitvi sta običajno sad večletnega rednega in vztrajnega prizadevanja. Počasi postajamo domači z Gospodom. Zdelo se nam bo, da smo se res naučili moliti. Res pa je, da »kar v oko ni prišlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9). Res je, da šele odkrivamo, kaj nas želi Duh naučiti o Bogu. Vendar smo odlično začeli.

Cilj duhovnega življenja in naše molitve ob Božji besedi je namreč pogumno in zastonjsko ljubiti Boga in njegovo voljo v nebesih in na zmelji. Ljubezen do Boga ni v različnih duhovnih doživetjih, ampak v tem, da smo trdno določeni, da mu v vsem ustrežemo in da ga v ničemer ne žalimo. Sveti Pavel opisuje prav ta cilj, ko našteva sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladovanje (Gal 5, 22–23). Če rastemo v teh darovih, smo na pravi poti.

Dragi bralci, naj vam naš Gospod po priprošnji matere Marije podari veliko poguma in veselja za najpomembnejšo in najlepšo življenjsko avanturo molitve, v kateri smo že sedaj deležni predokusa gledanja iz obličja v obličje.

P. dr. Viljem Lovše