Postopek razglasitve

Beatifikacija (razglasitev za blaženega) in kanonizacija (razglasitev za svetnika) sta uradna postopka v katoliški Cerkvi, ki ju Cerkev uporablja, da prizna posameznikom posebno zgledno življenje v veri. Cerkev takšne ljudi s tem, da jih razglasi za blažene ali svete postavlja za zgled vsem kristjanom, da bi v njihovem življenju našli navdih in spodbudo za svoje življenje iz vere.

Postopek razglasitve sproži lokalna cerkvena skupnost ali red, če gre za redovnika. Zato se tudi postopek deli na dva dela, škofijski oziroma lokalni del in apostolski del. Prvi poteka v kraju delovanja kandidata. Ko je zbrano dovolj dokaznega gradiva, pa je to poslano v Vatikan, kjer poteka apostolski del postopka, preverjanje, papeževa odobritev in končno razglasitev. Obstajata dve vrsti postopkov, taki za nedavno umrle, kjer še živijo priče, ljudje, ki so kandidata poznali in tisti postopki, kjer takšnih prič ni več, zato postopek poteka samo s preučevanjem dokumentov, zapisov, zgodovinskih dejstev … V obeh primerih pa mora vodja postopka Svetemu sedežu predložiti dokaze o tako imenovanem življenju na glasu svetosti kandidata.

Za uspešen zaključek postopka je navadno potrebno več let, saj je (kadar ne gre za mučenca) potreben čudež na priprošnjo svetniškega kandidata. Ko so tako zbrani vsi zahtevani dokumenti in je potrjen tudi čudež – sprejeti so le nadnaravni dogodki, kot na primer nenadno in stalno ozdravljanje neozdravljive bolezni – se primer preda kongregaciji za svetnike v Vatikanu, da dobi še zadnjo papeževo potrditev, nato pa sledi slovesna razglasitev za blaženega ali za svetnika.

Razlika med blaženim in svetim je v tem, da je blaženi razglašen in čaščen samo v lokalni Cerkvi ali več lokalnih Cerkvah (navadno škofijah ali deželah), svetnik pa po vsem svetu.