Sveti Henri Morse

Angleški mučenec Henri (Henry) Morse (1595–1645) je bil kar petkrat zaprt zato, ker je bil katoličan. Štirikrat je bil izpuščen ali pa mu je uspelo pobegniti. Ker mu je uspelo večkrat priti iz zapora, je svoje delo opravljal precej dlje kot drugi jezuiti na Angleškem.

Študiral je najprej v Cambridgeu, nato pa pravo na Barnard’s Inn v Londonu. V tem času je postajal vse bolj nezadovoljen z uradno religijo in vse bolj prepričan o pravilnosti katoliške vere. V katoliško Cerkev je bil sprejet v angleškem kolegiju v Dowaaiju v Flandriji, nakar se je vrnil na Angleško, da bi se pripravil in jeseni vstopil v semenišče. Pristaniške oblasti v Angliji so od njega zahtevale prisego vdanosti, ki je kralja priznavala za najvišjo avtoriteto tudi v stvareh vere. Henrik je to zavrnil in bil prvič aretiran. Štiri leta je ostal v zaporu, leta 1618 pa je kralj izpustil nekaj sto verskih zapornikov in jih izgnal v Francijo. Henrik je najprej odšel v Dowaai, vendar je imel angleški kolegij tam preveč študentov, zato je odšel v Rim, kjer je študiral teologijo in bil leta 1623 posvečen v duhovnika.

Preden je Henrik zapustil Rim, se je srečal z jezuitskim vrhovnim predstojnikom in ga zaprosil, da bi bil sprejet k jezuitom. Ta mu je dejal, da bo sprejet takoj, ko se bo vrnil v Anglijo. Tako je vstopil domnevno leta 1624 in preživel svoj noviciat ob pastoralnem delovanju na področju Newcastlea na severu Anglije. Po osemnajstih mesecih potovanja iz kraja v kraj je prišel čas, ko naj bi opravil mesečne duhovne vaje in z njimi zaključil noviciat. To naj bi bilo v kraju Watten v Flandriji. Ladja, na kateri se je želel odpeljati tja, pa je ostala v ustju reke Tyne, da bi jo vojaki lahko preiskali, ali so na njej duhovniki, morda preoblečeni v tuje trgovce. Namesto teh pa so odkrili patra Henrika, čeprav je imel pri sebi samo rožni venec. Drugič je bil aretiran in odpeljan v zapor v Newcastle. Kmalu nato je bil aretiran še en jezuit, pater John Robinson, ki je bil Henrikov sošolec v Rimu in naj bi ga nadomestil na Angleškem. Oba so poslali v grad York, kjer je Robinson spremljal Henrika pri opravljanju duhovnih vaj, s čimer je kar v zaporu končal noviciat. V zaporu je tokrat ostal tri leta, nakar so ga izpustili in izgnali iz dežele. Mladi jezuit je ostal v Flandriji in opravljal službo vojaškega kaplana za angleške vojake v španski vojski v Flandriji. Delo pa je moral prekiniti zaradi zdravstvenih težav. Nato pa je postal pomočnik učitelja novincev.

Leta 1633 je bil spet poslan v Anglijo, kjer naj bi delal na župniji St. Giles v revnem predelu na obrobju Londona. Medtem ko je bil tam, je mesto opustošila kuga. Mnogi osamljeni primeri so bili odkriti že konec leta 1635. Naslednjega aprila pa je bolezen izbruhnila tako v mestu kot v predmestjih Londona. Henrik je zavzeto skrbel za bolne. Zbiral je zdravila, nosil sveto popotnico umirajočim in pripravljal mrtve za pokop. Nagrada za njegovo požrtvovalno delo pa je bila tretja aretacija. Neki lovec na duhovnike ga je prepoznal in odvedel v zapor Newgate. Sodili so mu 22. aprila. Spretno se je branil, a bil kljub temu obsojen, le sodba ni bila izvršena. Po posredovanju kraljice Henriette Marie je bil 17. junija zaradi svojega služenja žrtvam kuge izpuščen. Za nekaj časa se je vrnil k pastoralnemu delu, a se ni mogel več varno gibati po deželi, zato se vrnil na celino, kjer je spet prevzel službo vojaškega kaplana.

Leta 1643 so ga znova določili za delo v Angliji, poslan pa je bil v Cumberland, kjer ni bil znan. To se je obneslo leto in pol, dokler ni nekega večera srečal skupine vojakov. Ti so posumili, da je morda duhovnik, ker je potoval brez spremstva. Aretirali so ga in ga za čez noč zaprli v hiši tamkajšnjega uradnika. Žena uradnika pa je bila katoličanka in je jezuitu pomagala pri pobegu. Šest tednov je še ostal na svobodi, nato pa je imel smolo, ko se je izgubil in spraševal za pot. Potrkal je na neka vrata, odprl pa mu je eden izmed vojakov, ki so ga pred nedavnim aretirali, in ga prepoznal.

Petič se mu ni več uspelo rešiti. Iz lokalnega zapora so ga januarja 1645 premestili v londonski Newgate. Sodili so mu na Old Baileyju. Zaradi njegovih prejšnjih obsodb so ga obdolžili, da se je vrnil, čeprav je bil izgnan. Hitro so ga spoznali za krivega in ga obsodili na smrt. Zgodaj zjutraj na njegov zadnji dan zemeljskega življenja je obhajal sveto mašo. Nato so ga odpeljali v Tyburn na izvršitev sodbe. Postavili so ga na voz pod vislicami, na katerih je obvisel, ko so voz premaknili naprej. Ko je umrl, so mu razparali telo, izrezali srce in sežgali črevesje. Njegovo glavo so izobesili na londonskem mostu, razčetverjeno truplo pa izpostavili na štirih mestnih vratih.