Bečan, s. Rok

Sholastik (bogoslovec) Rok Bečan se trenutno pripravlja na duhovništvo s triletnim študijem teologije (2013-2016) na Papeški univerzi Gregoriani. Prebiva v Mednarodnem kolegiju (jezuitskem semenišču) Gesu v skupnosti 50 mladih jezuitov, ki prihajajo iz vsega sveta na študij teologije v Rim.

Rok prihaja iz Lovrenca na Pohorju. Po maturi na Drugi gimnaziji v Mariboru je študiral na Filozorski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenščine in zgodovine. Leta 2007 je vstopil k jezuitom in opravil noviciat v Genovi v Italiji. Bakalavreat iz filozofije je opravil na jezuitskem inštitutu Aloisianum v Padovi, Italija (2009-2011). 2011-2013 je bil na bogoslovski praksi v Ljubljani, kot član Skupnosti sv. Jožefa in ekipe Ignacijevega doma duhovnosti. Ob študiju v Italiji in Sloveniji je deloval kot spremljevalec duhovnih vaj, mladinskih in socialnih programov različnih vsebin (AGEVO, DVŽ, program mednarodnega skupinskega prostovoljstva POTA na MIC-u, skupina Iskalci, MEG, Pietre vive itd.).

 

Kako Rok razmišlja o veri:

Vera mi pomeni tako veliko, da o njej na kratko skoraj ne znam kaj povedati. Lahko bi rekel, da mi vera pomeni vse. To pa zato, ker je pozitivnost ali luč, ki razsvetljuje moje življenje in življenje drugih.

V osebnem pogledu mi vera najprej pomeni notranjo držo. Gre za poslušanje in presojanje vzgibov, kaj naj storim ali ne. Gre za blagoslavljanje stvari, za opuščanje, za hvaležnost. Tudi za odločanje pri delu in besedah, za oblikovanje odnosov do ljudi. Neka zavestnost je pri tem, vzgoja duhovnih zmožnosti kot so svoboda, razum, spomin, volja. Preko njih vera prehaja v izpoved in v dejanja. Takšna osebna drža vere je posledica osebnih praks, kot so npr. molitev pred jedjo ali po njej ali pri delu, ali za odnose. Ali npr. na jutranja molitev ali izpraševanje vesti konec dneva. Moja vera je žal tudi slaba, kadar jeza preraste v kakšno kletvico, kadar sem trmast, koga grdo pogledam ali česa ne naredim. Seveda mi verovati ne uspe vedno gladko, lahko bi govoril o duhovnem boju. Hodim po poti vere, ki se odziva glede na poti življenja. Ta pot je vedno odprta.

Na poti nisem sam. Vero, in z njo verske prakse, dobivam od soljudi. Sam sem jo kot otrok dobival od staršev, učiteljev, sošolcev. Tudi kot najstnik, ko so mi veliko dali sestra in brat, župnik, skavti in duhovne pesmi, sem sprejemal kar vse po vrsti, tudi iz knjig in filmov. Od študentskih let dalje pa sprejemam stvari bolj pozorno, npr. po duhovnih vajah in katoliških verskih priročnikih. Za tem stoji sedaj vedno bolj moja osebna odgovornost. Do tistih duhovnih mater in očetov, ki mi pomagajo do poglobljene vere, sem zelo hvaležen.

Moram reči, da svoje vere ne izpovedujem zlahka. Odrastel sem z občutjem, da je v javnem prostoru potrebno vero skrivati. Če sem jo kdaj izpovedal v šoli, na fakulteti ali pri kosilu v restavraciji, sem kot mlad človek zardel. Kjer pa je bilo skupno in odkrito izražanje verskih praks sprejeto, sem občutil olajšanje, ki ga sedaj privoščim tudi drugim. Skupna verska srečanja (maša, slovesnosti in pobožnosti, duh. obnove) mi vedno znova pomagajo razumeti, kako je vera res nekaj življenjskega za vse ljudi. Sveža popestritev moje vere je poslušanje verskih izkustev drugih, njihovih pripovedi. Vse te delitve intimnih verskih iskanj z drugimi mi pomagajo, da premagujem sram in strah do javnega izpovedovanja vere.

Ko v veri doživljam preizkušnje, se mi vera, presenetljivo, okrepi. Zanimivo je, da preko preizkušenj prihajam bližje ljudem, tudi nepoznanim. Npr., vsak moj egoizem in hudobnost do drugih ljudi je udarec za mojo vero. Vsak greh, bi lahko rekel. Ko pa si o tem vzamem čas za premislek, opravičilo in pogovor (npr. pri spovedi), je bolje. Ne nosim se več tako visoko in druge ljudi imam rad tudi, ko delajo napake. To je važno, saj je zapoved ljubezni do ljudi in Boga bistvo vere.

Težko sprejemam svojo majhnost, kadar recimo verski razmislek ne more razložiti zla ali kadar spoznam grešnost Cerkve in marginalnost katoličanov v družbi. Težko sprejmem svoje lastne stalne napake, osebne meje ali bolezni. Takrat sem lahko Bogu zelo blizu in pred njim stokam in se jezim. Do modrih ljudi sem se naučil, da se Bogu za človeške napake celo zahvaljujem. S tem me vera vodi do drže, ko nisem najpomembnejši več jaz, moje sposobnosti in delo, ampak tudi drugi in naša skupna pot naprej. Z delom in preobremenjenostjo včasih naravnost dušim vero, ko nimam časa in moči za gojitev hvaležnosti in prazničnega veselja za lepe stvari. Tu mi pomagajo osebna molitev (redno vsak dan, ali pa enkrat letno DV v tišini) in gojitev nedelj in praznikov (ali pa npr. izleta v naravo).

Verujem v katoliško vero, kot jo oblikuje Duh v Cerkvi, spoznavam pa jo tudi po izročilu, tj. po osebah in zapiskih. Poglobljena verska praksa me vodi od učenja veroizpovedi do vsakdanjega dela in odnosov. Moje meje in padci v veri, pozitivni in negativni vplivi ljudi me nihajo med trdnostjo in negotovim raziskovanjem skrivnosti. Ne gre za eno modrostno tehniko življenja. Kadar vero želim podrediti svojim načrtom, me Bog usmeri nazaj k iskanju zaupanja. Vera me vodi k Bogu samemu. Božja oseba, ki mi je najbližje, je Jezus Kristus. Želim si, da bi mi Jezus postal vse.