Izvor duhovnih vaj

Februarja leta 1522 je Íñigo López de Loyola odšel iz domače vasi v Baskiji na severu Španije na romanje. Napotil se je proti vzhodu, namenjen v Sveto deželo. Danes ga poznamo kot Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitov. Zgodba o njegovem romanju navdihuje člane jezuitskega reda, ki ga je ustanovil, pa tudi mnoge druge romarje na poti skozi življenje. Njegov ključni prispevek Cerkvi je drobna knjižica, v kateri je opisal metodo vodenja ljudi skozi molitev in refleksijo. Metodo danes poznamo pod imenom ignacijanske duhovne vaje. Razvil jo je na podlagi svoje izkušnje Boga in pogovorov z ljudmi, ki jih je srečeval, ter to združil v skrbno izdelan način odkrivanja Božjega načrta v življenju vsakega posameznika.

Zapiske o svojih izkušnjah je pričel zbirati v letu, ki ga je preživel v Manresi, majhnem kraju v bližini romarskega svetišča na gori Montserrat. Ti zapiski so prvi osnutek knjižice z naslovom Duhovne vaje. Od leta 1522 do leta 1548, ko je knjižica prvič izšla, je Ignacij metodo izpopolnjeval in potrjeval. V veliki meri je bila vsebina knjižice dodelana že leta 1528, ko je prišel študirat v Pariz.

Duhovne vaje tako niso zgrajene samo na Ignacijevi izkušnji, ampak na izkušnjah mnogih, ki so odkrivali svoj odnos z Bogom in svoj odziv na to izkušnjo.

Nekaj povezav:
– kratek življenjepis svetega Ignacija,
– Romarjeva pripoved – Ignacijeva avtobiografija (v tretjem poglavju opisuje svoje bivanje v Manresi),
– Pristan Duha – dnevna molitev po metodi svetega Ignacija (navodila najdete na vsakem koraku, v tretjem z naslovom Zavedanje je opisana tudi posebna molitev, ki jo imenuje eksamen),
– spraševanje vesti – vzorec za spraševanje vesti (eksamen).