10. Pridružen Kristusu (1536–1538)

92
V Benetkah je bil takrat zaposlen z dajanjem duhovnih vaj in z drugimi duhovnimi pogovori. Najbolj ugledne osebe, ki jim je dajal duhovne vaje, so bili magister Pietro Contarini in magister Gasparro de Doctis ter neki Španec, po imenu Rozas. Tam je bil še drugi Španec, ki se je imenoval bakalaver Hoces in je veliko občeval z romarjem in s chietskim škofom. Dasi je imel do neke mere željo, da bi opravil duhovne vaje, se jih vendar ni lotil. Končno se je odločil, da bo šel in jih opravil. Ko je imel za sabo že tri ali štiri dni, je izpovedal romarju svojo dušo in mu rekel, da se je bal, da ga ne bi v duhovnih vajah učil kakega slabega nauka, in to zaradi stvari, ki mu jih je bil nekdo pravil. Zaradi tega je prinesel s seboj tudi knjige, da bi se jih poslužil, če bi ga morda hotel v čem zavesti. Vidno si je opomogel z duhovnimi vajami in se na koncu odločil, da izbere romarjevo življenjsko pot. On je bil tudi prvi, ki je v Družbi umrl.

93
V Benetkah je romar doživel tudi drugo preganjanje, zato ker je veliko ljudi trdilo, da so ga v Španiji in Parizu sežgali »in effigie«. Stvar je šla tako daleč, da so napravili proces in je bila izrečena sodba, romarju v prid.
Njegovih devet tovarišev je prišlo v Benetke v začetku leta 1537. Tam so se razdelili in šli služit po različnih zavetiščih.
Čez dva ali tri mesece so se vsi odpravili v Rim, da bi dobili blagoslov za potovanje v Jeruzalem. Romar ni šel zaradi doktorja Ortiza in tudi zaradi novega teatinskega kardinala.
Tovariši so prišli iz Rima z denarnimi nakazili kakih dvesto ali tristo dukatov, ki so jim bili dani kot miloščina za prevoz v Jeruzalem, niso jih namreč hoteli vzeti drugače kot v nakazilih. Ker potem niso mogli iti v Jeruzalem, so jih vrnili tistim, ki so jim jih dali.
Tovariši so se vrnili v Benetke, tako kot so odšli, to je peš in z beračenjem. Bili so razdeljeni v tri skupine, in sicer tako, da so bili skupaj vedno tovariši različnih narodnosti.
V Benetkah so se dali posvetiti v mašnike tisti, ki še niso bili posvečeni. Dovoljenje za to jim je dal nuncij, kasnejši kardinal Verallo, ki je bil tedaj v Benetkah. Posvečeni so bili na temelju zaobljube uboštva, potem ko so vsi napravili zaobljubo čistosti in uboštva.

94
Tisto leto niso odhajale ladje v Levanto, ker so Benečani razdrli mir s Turki. Ko so videli, da se oddaljuje upanje na odhod, so se razšli po beneški pokrajini z namenom, da počakajo eno leto, ki so se zanj odločili, da bodo v primeru, če leto dni ne bo prevoza, odšli v Rim.

Romarja je doletelo, da je šel s Favrom in Lainezom v Vicenzo. Tam so našli hišo zunaj mesta, ki ni imela ne oken ne vrat. V njej so spali na malo slame, ki so si jo prinesli. Dva izmed njih sta vedno hodila iskat miloščino v mesto, dvakrat na dan. Prinesla sta tako malo, da se skoraj niso mogli prehraniti. Navadno so jedli malo kuhanega kruha, če so ga imeli. Skuhal ga je tisti, ki je ostal doma. Na ta način so prebili štirideset dni in se posvečali samo molitvi.

95
Ko je minilo štirideset dni, je prišel magister Jean Codure. Odločili so se, da vsi štirje začno pridigati. Šli so torej vsi štirje, vsak na svoj trg in začeli s svojo pridigo istega dne in ob isti uri, in sicer so najprej na glas vpili in mahali s klobuki, da so sklicali ljudi.
Po pridigah je nastalo veliko govorjenja v mestu in veliko oseb je začelo pobožno živeti. Sredstev za telesno vzdrževanje so imeli zdaj v večjem obilju.
Tiste čase, ko je bil v Benetkah, je imel veliko duhovnih videnj in številne, skoraj redne tolažbe – čisto drugače kot takrat, ko je bil v Parizu – največ pa, ko se je začel pripravljati na to, da bo maševal.
Na vseh onih potovanjih je imel veliko nadnaravnih obiskovanj, takih, kot jih je imel navadno v Manresi.
Ko je bil še v Benetkah, je zvedel, da je bil nekdo izmed tovarišev, ki se je mudil v Bassanu, bolan na smrt, a tudi on je takrat zbolel za mrzlico. Kljub temu se je podal na pot in je stopal tako hitro, da ga Faver, njegov tovariš, ni mogel dohajati. Na poti je dobil od Boga gotovost, kar je povedal Favru, da namreč tovariš ne bo umrl zaradi tiste bolezni. Njegov prihod v Bassano je bolnika zelo potolažil in kmalu je ozdravel.
Potem so se vsi vrnili v Vicenzo in tam se jih je nekaj časa vseh deset mudilo. Nekateri so hodili iskat miloščino po vaseh okrog Vicenze.

96
Ko je bilo leto pri kraju in niso dobili prevoza, so se odločili, da bodo šli v Rim. Tudi romar, ker sta se onadva, zaradi katerih je imel pomisleke, takrat ko so šli le tovariši, izkazala kot zelo dobrohotna.
V Rim so šli razdeljeni v tri ali štiri skupine, romar s Favrom in Lainezom. Na poti je bil čisto posebno obiskan od Boga.
Odločil se je, da potem ko postane duhovnik, še eno leto ne bo imel maše. Medtem se bo pripravljal in prosil Marijo, naj ga pridruži svojemu Sinu.
Nekega dne, bilo je nekaj milj pred prihodom v Rim, se je mudil v neki cerkvi. Medtem ko je opravljal molitve, je začutil v svoji duši tak preobrat in tako jasno je videl, da ga je Bog Oče pridružil Kristusu, svojemu Sinu, da se ne bi upal dvomiti o tem, da ga je Bog Oče res pridružil svojemu Sinu.
Jaz, ki pišem te stvari, sem rekel romarju, ko mi je to pripovedoval, da je Lainez, kolikor vem, pripovedoval o tem še z drugimi podrobnostmi. Rekel mi je, da je vse tisto, kar je povedal Lainez, res, ker se on sam več ne spominja podrobnosti. Da pa zdaj, ko to pripoveduje, gotovo ve, da je povedal samo resnico. Isto je dejal tudi glede nekaterih drugih stvari.

97
Ko je prišel v Rim, je rekel tovarišem, da vidi okna zaprta. Hotel je reči, da bodo morali doživeti veliko nasprotovanja. Rekel je tudi: »Biti moramo zelo oprezni glede sebe in se z ženskami, ki niso odličnega stanu, ne smemo spuščati v pogovor«
Kasneje v Rimu – ko že o tem govorimo – je magister Frančišek spovedoval neko žensko in jo nekajkrat obiskal, da bi z njo govoril o duhovnih rečeh. Potem se je izkazalo, da je noseča. Vendar je Gospod hotel, da so odkrili tistega, ki je to zagrešil. Nekaj podobnega se je zgodilo Jeanu Coduru z neko njegovo duhovno hčerjo, ki so jo zasačili z nekim moškim.