9. Poslednjič v Španiji (1535)

87
Ko je to opravil, je zajahal majhnega konja, ki so mu ga kupili tovariši, in odšel proti domačemu kraju. Na poti se je mnogo bolje počutil. Ko je prišel do province, je zapustil navadno cesto in si izbral gorsko pot, ki je bila bolj samotna. Ko še ni dolgo potoval po njej, je naletel na dva oborožena moža, ki sta mu prihajala naproti. (Tista cesta je nekoliko na slabem glasu zaradi razbojnikov.) Ko sta ga že za kos poti prehitela, sta se obrnila nazaj in zelo hitro šla za njim. Bilo ga je malo strah. Kljub temu ju je ogovoril in zvedel, da sta služabnika njegovega brata, ki ju je poslal njemu naproti. Verjetno je iz Bayonne v Franciji, kjer so romarja prepoznali, dobil novico o njegovem prihodu. Zdaj sta šla moža naprej, on pa je šel počasi za njima. Malo preden je prispel domov, je opazil, da mu moža spet prihajata naproti. Zelo sta ga silila, da bi ga odvedla na bratov dom, vendar ga nista mogla prisiliti. Odšel je v zavetišče in šel potem ob primerni uri iskat miloščine po mestu.

88
V zavetišču se je začel z mnogimi, ki so ga prišli obiskat, pogovarjati o božjih stvareh in z božjo milostjo je to dalo precej sadu. Ko je prišel, je takoj na začetku sklenil, da bo vsak dan učil otroke krščanski nauk. Njegov brat se je temu upiral in trdil, da nikogar ne bo. Odgovoril mu je, da bo že eden dovolj. Potem pa, ko je začel, jih je mnogo stalno prihajalo in ga poslušalo, med njimi tudi njegov brat.
Poleg krščanskega nauka je ob nedeljah in praznikih tudi pridigal. Koristil in pomagal je dušam tistih, ki so ga prihajali poslušat tudi več milj daleč. Trudil se je tudi, da bi pregnal nekatere zlorabe in z božjo pomočjo se je marsikaj uredilo.
Glede igranja na karte je na primer dosegel, da so ga pod kaznijo prepovedali, ko je o tem prepričal upravnika pravosodja.

89
Obstajala je še neka druga zloraba: Dekleta v tistem kraju hodijo vedno z razkrito glavo. Pokrijejo se šele, ko se poročijo. Vendar jih je veliko, ki postanejo konkubine duhovnikov ali drugih moških in so jim zveste, kot bi bile njihove žene. To je tako običajno, da se konkubine niti najmanj ne sramujejo reči, da so si pokrile glavo zaradi koga od njih in jih imajo tudi vsi za njihove. Iz te navade se rodi veliko zla. Romar je prepričal upravnika, da je izdal zakon, naj bodo vse, ki si pokrivajo glavo zaradi kakega moškega, pa niso njihove žene, sodno kaznovane. Na ta način se je začela ta zloraba odpravljati.
Izposloval je tudi odredbo za reveže, da bodo dobivali javno in stalno pomoč. Dalje, da se trikrat zvoni k Avemariji, to je zjutraj, opoldne in zvečer, ko naj bi ljudje opravili molitev kakor v Rimu.
Čeprav se je v začetku dobro počutil, je potem težko zbolel. Ko je ozdravel, se je odločil, da bo odpotoval in uredil zadeve, ki so mu jih naložili tovariši. Odpotovati je hotel brez denarja, zaradi česar se je njegov brat zelo razburil. Sram ga je bilo, da je hotel oditi peš. Zvečer je bil romar voljan popustiti toliko, da bo do konca province potoval na konju skupaj s svojim bratom in svojimi sorodniki.

90
Ko je prišel iz province, je razjahal. Peš in ne da bi karkoli vzel s seboj, je odšel proti Pamploni. Dalje je šel v Almazan, domovino patra Laineza; potem v Siguenzo in v Toledo ter iz Toleda v Benetke. V vseh teh domačih krajih njegovih tovarišev ni hotel ničesar vzeti, četudi so mu ponujali prav velike darove in bili še tako vztrajni.
V Valenciji je govoril s Castrom, ki je bil kartuzijanski menih. Ko se je hotel vkrcati, da bi odšel v Genovo, so ga vdani prijatelji iz Valencije prosili, naj tega nikar ne stori, ker je baje na morju Barbarossa s številnimi galejami in tako dalje. Četudi so mu pravili še toliko stvari, dovolj, da bi ga spravile v strah, ga vendarle nobena stvar ni omajala.

91
Vkrcal se je na veliko ladjo in prestal vihar, ki je bil že omenjen, ko je bilo rečeno, da se je trikrat nahajal v smrtni nevarnosti.
Ko je prišel v Genovo, se je napotil po cesti proti Bologni. Na njej je veliko pretrpel, posebno nekoč, ko je izgubil pot. Krenil je blizu reke, ki je bila spodaj, po poti navzgor. Čim dlje je hodil, tem ožja je postajala. Tako se je zožila, da ni mogel več ne naprej ne nazaj. Začel je hoditi po vseh štirih in je prehodil dobršen del v velikem strahu, ker se mu je vsakokrat, ko se je premaknil, zdelo, da bo padel v reko. To je bil največji trud in telesni napor, ki ga je kdaj prestal, vendar se je na koncu le rešil.
Ko je hotel stopiti v Bologno in bi moral iti preko lesenega mostiča, je padel z mostu. Ko se je pobral, ves blaten in premočen, je spravil v smeh vse ljudi, ki so bili navzoči.
Ko je prišel v Bologno, je začel prositi miloščine, a ni dobil niti kvatrina, čeprav je obšel vse mesto.
Nekaj časa je bil v Bologni bolan. Potem je odšel v Benetke, spet na isti način.