8. V Parizu (1528–1535)

73
Tako je sam in peš odpotoval v Pariz. V Pariz je prispel meseca februarja ali približno takrat. Po mojem izračunu je bilo to leta 1528 ali 1527.
Ko je bil v Alcali zaprt, se je rodil španski prestolonaslednik. Tako se da izračunati vse tudi za nazaj.
Nastanil se je v neki hiši skupaj s še nekaterimi Španci in se lotil humanističnega študija na Montaiguju. Vzrok je bil ta, da je čutil, kako zelo pomanjkljive temelje ima, ker so ga pustili, da je prehitro napredoval s študijem. Zdaj je študiral z otroki in napredoval v skladu s pariškim redom in načinom šolanja.
Takoj ko je prišel v Pariz, mu je dal neki trgovec na temelju potrdila iz Barcelone 25 skudov. Dal jih je shraniti nekemu Špancu v oni hiši. Ta jih je v kratkem času zapravil in ni imel ničesar več, s čimer bi poravnal dolg. Tako ni romarju ob koncu posta ostalo nič več denarja, ker ga je porabil in pa iz prej navedenega razloga. Prisiljen je bil, da je šel prosjačit in da je zapustil hišo, v kateri je stanoval.

74
Bil je sprejet v zavetišče sv. Jakoba onstran cerkve nedolžnih otrok. Imelo je za študij zelo neugodno lego. Zavetišče je bilo od kolegija Montaiguja dokaj oddaljeno in da bi dobil vrata odprta, je moral priti ob zvonjenju avemarije, oditi pa ob svitu. Tako ni mogel kaj dobro slediti pouku. Še druga zapreka je bilo prosjačenje miloščine za vzdrževanje.
Skoraj pet let je že minilo, odkar ni več imel želodčnih bolečin. Tako se je začel spet več pokoriti in postiti.
Ko je že nekaj časa na ta način živel v zavetišču in prosjačil, je videl, da le malo napreduje v izobrazbi. Začel je razmišljati o tem, kaj naj stori. Videl je, da je bilo nekaj takih, ki so v kolegiju služili kakemu profesorju in imeli še čas za študij. Odločil se je, da si bo poiskal gospodarja.

75
Sam pri sebi je o tem premišljeval in delal načrte, ki so ga navdajali s tolažbo. Predstavljal si je, da je učitelj Kristus, enemu od učencev bo dal ime sv. Peter, drugemu sv. Janez in tako naprej, vsakemu po eno apostolovo ime. »Ko mi bo torej učitelj kaj zapovedal, bom mislil, da mi zapoveduje Kristus, in če mi bo zapovedoval kdo drug, bom mislil, da mi zapoveduje sv. Peter.«
Zelo si je prizadeval, da bi našel gospodarja. Priporočil se je na eni strani bakalavru Castru, potem nekemu kartuzijanskemu bratu, ki je poznal mnogo učiteljev, in še drugim, vendar nikakor ni uspelo, da bi mu našli gospodarja.

76
Ko nazadnje ni našel nobene pomoči, mu je dejal neki španski menih, da bi bilo bolje, če bi šel vsako leto v Flandrijo in izgubil dva meseca ali celo manj, nazaj pa prinesel toliko, da bi lahko od tega študiral celo leto. Ta način se mu je, potem ko ga je priporočil Bogu, zazdel še najboljši. Izkoristil je nasvet in vsako leto prinesel iz Flandrije toliko, da je lahko nekako shajal. Enkrat je šel celo v Anglijo in od tam prinesel več miloščine, kot jo je navadno dobil druga leta.

77
Ko se je prvikrat vrnil iz Flandrije, se je začel močneje kot prej ukvarjati z duhovnimi pogovori. Skoraj istočasno je dajal duhovne vaje trem, to je Peralti, bakalavru Castru, ki je bil na Sorboni in nekemu Basku po imenu Amador, ki je bil pri sv. Barbari. Napravili so velik preobrat in kmalu vse, kar so imeli, celo knjige, razdelili ter začeli prositi miloščine po Parizu. Hodili so spat v zavetišče sv. Jakoba, kjer je poprej stanoval romar, a je iz prej omenjenih razlogov že odšel.
To je povzročilo na univerzi velik nemir, ker sta bila prva dva ugledni in zelo znani osebi. Španci so začeli oba magistra takoj napadati, vendar ju kljub mnogim razlogom in prepričevanju niso mogli pregovoriti, da bi se vrnila na univerzo. Zato so nekega dne trumoma prišli z orožjem v roki in ju odpeljali iz zavetišča.

78
Odpeljali so ju na univerzo in dosegli sporazum, da bosta najprej dokončala svoj študij, potem pa naprej uresničevala svoje sklepe.
Bakalaver Castro se je nato vrnil v Španijo, nekaj časa pridigal v Burgosu in postal kartuzijanski menih v Valenciji.
Peralta se je kot romar peš odpravil v Jeruzalem. Pri tem ga je v Italiji srečal neki vojaški poveljnik, njegov sorodnik. Imel je zveze, po katerih ga je privedel k papežu in dosegel, da mu je ukazal, naj se vrne v Španijo.
Te stvari se niso zgodile takoj, ampak nekaj let zatem.
V Parizu se je predvsem med Španci dvignilo strašno negodovanje proti romarju. »Naš magister« de Gouveia je izjavil, da je Amadorja, ki je bil v njegovem kolegiju, spravil ob pamet. Zato je sklenil in razglasil, da ga bo dal prvič, ko bo prišel k sv. Barbari, javno bičati kot zvodnika študentov.

79
Španec, ki je v začetku živel v njegovi družbi, in ki je zapravil njegov denar, ne da bi mu ga vrnil, je odšel po poti skozi Rouen v Španijo. V Rouenu je čakal na prevoz in zbolel. Ko je bil bolan, je romar o tem iz njegovega pisma zvedel in obšle so ga želje, da bi ga šel obiskat in mu pomagal. Mislil je tudi, da bi ga v teh okoliščinah lahko pridobil za to, da bi zapustil svet in se čisto posvetil božji službi.
Da bi lahko to dosegel, ga je navdala želja, da bi tistih osemindvajset milj, kolikor jih je od Pariza do Rouena, prehodil peš in bos, ne da bi kaj jedel ali pil. Ko je opravil molitev v ta namen, je začutil velik strah. Na koncu je odšel k sv. Dominiku in se tam odločil, da bo potoval na omenjeni način, saj ga je oni veliki strah, ki ga je imel, da skuša Boga, že minil.
Drugi dan zjutraj, ko naj bi se odpravil na pot, je zgodaj vstal in se začel oblačiti. Tedaj ga je obšel tak strah, da se mu je zdelo, da se skoraj ne more obleči. Kljub odporu je odšel iz hiše in tudi iz mesta, še preden se je čisto zdanilo. Vendar je njegov strah še vedno trajal in ga spremljal vse do Argenteuila, majhnega mesta, ki je tri milje oddaljeno od Pariza proti Rouenu, kjer se baje nahaja obleka našega Gospoda.
Ko je šel s tem duševnim naporom skozi mestece in se dvignil na neko vzpetino, ga je stvar začela zapuščati in obšla ga je velika tolažba in duhovna moč s takim veseljem, da je začel vzklikati po poljih, se pogovarjati z Bogom in tako naprej.
Tisti večer je dobil prenočišče z nekim revnim beračem v zavetišču, potem ko je čez dan prehodil štirinajst milj. Drugi dan je šel prenočit pod kup slame, tretji dan je prišel v Rouen. Ves čas ni ne jedel ne pil in je bil bos, kakor je sklenil. V Rouenu je potolažil bolnika in ga pomagal spraviti na ladjo, da je šel dalje v Španijo. Dal mu je tudi priporočilno pismo in ga napotil k tovarišem, ki so bili v Salamanci, to je Calixtu, Caceresu in Arteagi.

80
Da ne bi dalje govorili o teh tovariših. Njihova življenjska pot je bila taka.
Ko je bil romar v Parizu, jim je, kakor so se dogovorili, pogosto pisal o majhnih možnostih, ki jih je imel, da bi jih spravil študirat v Pariz. Vendar se je potrudil in pisal doni Leonori de Mascarenhas, naj pomaga Calixtu s priporočilnim pismom za dvor portugalskega kralja, da bi lahko dobil eno od prostih mest, ki jih je portugalski kralj podeljeval v Parizu. Dona Leonora je dala Calixtu priporočilno pismo, mulo za ježo in denar za stroške. Calixto je odšel na portugalski kraljevi dvor, vendar potem ni prišel v Pariz, ampak se je vrnil v Španijo in z neko pobožno damo odšel v Cesarsko Indijo. Po povratku v Španijo se je še enkrat odpravil v Indijo in se končno vrnil v Španijo kot bogataš ter spravil v začudenje vse, ki so ga v Salamanci prej poznali.
Caceres se je vrnil v Segovijo, ki je bila njegova domovina, in začel živeti tako, da se je zdelo, kot da je čisto pozabil na svojo prejšnjo odločitev.
Arteaga je postal komendator. Ko je že obstajala Družba v Rimu, so mu dali škofovsko službo v Indiji. Pisal je romarju, da bi jo dali komu iz Družbe. Ko mu je odgovoril odklonilno, je kot škof odšel v Cesarsko Indijo in tam po čudnem naključju umrl. Ko je bil bolan, sta bili ob njem dve steklenički z vodo za osvežitev. Ena z vodo, ki mu jo je bil odredil zdravnik, druga s strupeno sulejmanovo vodo. Po pomoti so mu dali drugo, ki ga je pokončala.

81
Romar se je vrnil iz Rouena v Pariz. Spoznal je, da je zaradi stvari, ki sta jih prestala Castro in Peralta, nastalo o njem veliko govorjenja in da ga je inkvizitor že iskal. Ker ni hotel več čakati, je odšel k inkvizitorju in mu povedal, češ da je slišal, da ga je iskal, in da je pripravljen na vse, kar želi od njega – ta inkvizitor se je imenoval »naš magister« Ory, menih dominikanec – vendar ga prosi, naj hitro opravi, ker je sklenil, da bo na dan sv. Remigija začel študij filozofije. Zato želi, da bi se najprej opravile te stvari, da se bo lahko potem mirneje posvetil svojemu študiju. Toda inkvizitor ga ni več poklical. Rekel mu je samo, da je res, da so mu pravili o njegovih dejanjih in tako dalje.

82
Kmalu potem je prišel dan sv. Remigija, to je prvi dan v oktobru. Vstopil je, da bi prisostvoval tečaju filozofije pri učitelju, ki se je imenoval Janez Pena. Vstopil je odločen, da bo ohranil tiste, ki so sklenili, da bodo služili Gospodu, da pa ne bo šel dalje in iskal drugih, da bi lahko mirneje študiral.
Ko je začel obiskovati šolska predavanja, so mu spet začele prihajati enake skušnjave, kot so mu prihajale, ko je v Barceloni študiral gramatiko. Kadar je poslušal predavanja, se zaradi številnih duhovnih misli, ki so ga obletavale, ni mogel zbrati. Ko je opazil, da na ta način le malo napreduje v znanosti, je odšel k svojemu učitelju in mu obljubil, da ne bo nikoli manjkal pri predavanjih njegovega kurza, dokler bo le lahko dobil kruha in vode, da se preživi. Ko je napravil to obljubo, so ga vse pobožnosti, ki so mu prihajale ob nepravem času, zapustile in mirno je nadaljeval s svojim študijem. V tem času je občeval z magistrom Petrom Favrom in z magistrom Frančiškom Ksaverjem, ki ju je kasneje s pomočjo duhovnih vaj pridobil za božjo službo.
V času tečaja ga niso preganjali kakor prej. S tem v zvezi mu je nekoč rekel doktor Frago, da se čudi, kako gre vse mirno in ne da bi mu kdo delal težave. On pa mu je odgovoril: »Razlog je v tem, da nikomur ne govorim o božjih rečeh. Ko bo tečaj minil, pa se bomo spet vrnili k običajnemu.«

83
Ko sta se še med seboj pogovarjala, je prišel neki menih, da bi prosil doktorja Fraga, če bi mu hotel najti kako hišo, ker so v tisti, kjer je imel sobo, številni umrli, in sicer po njegovem mnenju zaradi kuge. V Parizu se je namreč tedaj začela širiti kuga. Doktor Frago je hotel iti skupaj z romarjem pogledat hišo. Privedli so ženo, ki se je na to precej razumela. Ko je le-ta stopila noter, je potrdila, da je to kuga. Tudi romar je hotel vstopiti. Ko je prišel do nekega bolnika, ga je tolažil in se z roko dotaknil bolnega mesta. Ko ga je nekoliko potolažil in spodbudil, je odšel. Začela ga je boleti roka, tako da je mislil, da ima kugo. Ta predstava je bila tako močna, da je ni mogel premagati, dokler ni z velikim odporom položil svoje roke v usta in jo znotraj večkrat pošteno obrnil z besedami: »Če že imaš kugo na roki, jo imej še v ustih.« Ko je to napravil, sta izginili tako njegova domišljija kot tudi bolečina na roki.

84
Ko pa se je vrnil v kolegij sv. Barbare, kjer je imel tedaj sobo in je poslušal predavanja, so tisti iz kolegija, ki so vedeli, da je stopil v kužno hišo, bežali od njega in ga niso hoteli pustiti noter. Tako je bil primoran, da je nekaj dni ostal zunaj.
V Parizu je navada, da tisti, ki študirajo filozofijo v tretjem letu, preden postanejo bakalavri, »jemljejo kamen«, kot sami pravijo temu običaju. Ker se za to potroši en skud, tega nekateri bolj revni ne morejo storiti. Romar je začel razmišljati, ali bi bilo sploh prav, če bi ga vzel. Ko se je znašel v hudih dvomih in brez možnosti odločitve, je sklenil, da bo izročil stvar v roke svojega učitelja. Ta mu je svetoval, naj ga vzame, zato ga je vzel. Kljub temu negodovalci niso izostali, vsaj neki Španec se je ob to spotaknil.
V Parizu je v tem času že zelo bolehal na želodcu, tako da je vsaka dva tedna imel napad, ki je trajal debelo uro in mu povzročal vročico. Nekoč je trajal napad kakšnih šestnajst ali sedemnajst ur. V tem času je že končal študij filozofije in je že nekaj let študiral teologijo ter pridobil tovariše, a bolezen je kar naprej napredovala, ne da bi bilo mogoče najti kako zdravilo, najsi so mu jih še toliko preskrbeli.
Zdravniki so menili, da ni pravega zdravila, le domači zrak da mu še lahko pomaga. Tudi tovariši so mu enako svetovali in ga k temu zelo nagovarjali.
Takrat so se že vsi odločili, kaj bodo delali, to je, da bodo šli v Benetke in v Jeruzalem in svoje življenje žrtvovali v korist duš. Če pa jim ne bo dano dovoljenje, da bi ostali v Jeruzalemu, se bodo vrnili v Rim in se izročili Kristusovemu namestniku, da se jih posluži tam, kjer bo menil, da bodo v večjo božjo čast in korist duš. Sklenili so še, da bodo eno leto čakali na vkrcanje v Benetkah, če pa tisto leto ne bo ladje za Levanto, bodo prosti svoje zaobljube za romanje v Jeruzalem in bodo šli k papežu (in tako dalje).
Na koncu se je dal romar svojim tovarišem pregovoriti, ker so morali tisti, ki so bili Španci, tudi še urediti tamkaj nekatere zadeve in bi jih on lahko opravil. Dogovorili so se, da bo potem, ko se bo bolje počutil, odšel na pot, da opravi njihove zadeve, nakar bo odpotoval v Benetke in tam počakal na tovariše.

86
To je bilo leta 1535, tovariši pa bi morali v skladu z dogovorom odpotovati leta 1537, na dan spreobrnjenja sv. Pavla. Potem pa so zaradi vojne, ki je nastala, odpotovali novembra leta 1536.
Ko je bil romar že na tem, da odpotuje, je slišal, da so ga zatožili inkvizitorju in napravili proti njemu proces. Ko je za to slišal in videl, da ga niso poklicali, je odšel k inkvizitorju in mu povedal, kaj je zvedel, in da namerava odpotovati v Španijo, a da ima tovariše, zato ga prosi, naj izreče sodbo. Inkvizitor je rekel, da je točno, kar se tiče obtožbe, da pa se mu ne zdi, da bi bila stvar kaj važna. Hotel je samo pogledati njegov zvezek duhovnih vaj. Ko jih je videl, jih je zelo pohvalil in prosil romarja, ali mu ne bi pustil prepisa. Tako je tudi storil. Kljub temu se je vrnil in vztrajal, da se proces nadaljuje do sodbe. Ko se je inkvizitor izgovarjal, je šel z javnim notarjem in pričami na njegov dom ter dal o vsem napraviti protokol.