7. V ječi (1527)

64
Ko je po prihodu v Salamanco v cerkvi molil, ga je neka pobožna žena prepoznala, da je iz Družbe, ker so bili ostali štirje tovariši že več dni tam. Vprašala ga je po imenu in ga peljala na stanovanje tovarišev.
Ko so jim dali v Alcali ukaz, naj se oblačijo kakor študenti, je rekel romar: »Ko ste nam ukazali, da prebarvamo obleke, smo to storili, zdaj pa tega ne moremo storiti, ker nimamo, s čimer bi jih kupili.« Tako jim je vikar preskrbel obleke in klobuke in vse druge študentske potrebščine. Na ta način oblečeni so odpotovali iz Alcale.
V Salamanci se je spovedal pri nekem dominikanskem redovniku pri sv. Štefanu. Deset ali dvanajst dni zatem, ko se je priključil ostalim, mu je spovednik na lepem rekel: »Samostanski patri žele govoriti z vami.« On je odvrnil: »V božjem imenu.«
»Potem,« je rekel spovednik, »bi bilo dobro, ko bi prišli v nedeljo sem na obed. Na nekaj pa vas opozarjam, da hočejo namreč zvedeti od vas mnogo stvari.«
Tako je v nedeljo s Calixtom prišel tja. Zaradi priorjeve odsotnosti ju je po obedu superior skupaj s spovednikom in, kot se mi zdi, z nekim drugim redovnikom odvedel v kapelo. Subprior je z dokajšnjo zgovornostjo pričel pripovedovati, kako dobre novice imajo o njihovem življenju in navadah, da hodijo okrog pridigujoč kot apostoli, in da bi jih veselilo, ko bi o teh stvareh kaj podrobnejšega izvedeli. Tako je začel spraševati, kaj so pravzaprav študirali.
Romar je odgovoril: »Tisti med nami, ki je od vseh največ študiral, sem jaz.« Jasno mu je poročal o tistem malem, kar je študiral, in s kako skromnimi temelji.

65
»Kaj je potem tisto, o čemer pridigate?«
»Mi,« pravi romar, »ne pridigamo, ampak se samo prijateljsko pogovarjamo o božjih stvareh, kot na primer po jedi s tistimi osebami, ki so nas povabile.«
»Ampak,« pravi redovnik, »0 kakšnih božjih rečeh se pogovarjate? Prav to je tisto, kar bi radi zvedeli.«
»Pogovarjamo se,« pravi romar, »včasih o tej kreposti, včasih o drugi, tako da jih hvalimo; včasih spet o tem grehu, včasih o drugem in ga pri tem grajamo.«
»Vi niste izobraženi,« reče redovnik, »pa govorite o krepostih in grehih. O tem lahko govori človek samo na enega od dveh načinov, ali ker je izobražen ali če je razsvetljen od Svetega Duha. Izobraženi niste, torej ste razsvetljeni od Svetega Duha. Prav to, kar je iz razsvetljenja Svetega Duha, pa bi radi vedeli.«
Tu je romar malce osupnil, ker se mu ta način pogovora ni zdel v redu. Malo je pomolčal, potem pa rekel: »Ni potrebno, da bi več govorili o teh stvareh.«
Redovnik je vztrajal: »Ravno zdaj, ko je toliko zmot nekega Erazma in toliko drugih, ki so zavedli svet, nočete razjasniti tega, o čemer govorite?«

66
Romar je odgovoril: »Pater, ne bom povedal več od tega, kar sem rekel, razen pred svojimi predstojniki, ki me lahko k temu obvežejo.«
Še prej je vprašal, zakaj je prišel Calixto tako oblečen. Nosil je namreč kratko haljo in velik klobuk na glavi, palico v roki in škornje približno do sredi golen. In ker je bil zelo velik, se je zdel strašno čuden. Romar mu je pripovedoval, kako so jih prijeli v Alcali in jim ukazali, da se oblečejo kot študenti. Ta njihov tovariš pa je, ker je bila velika vročina, dal svoj talar nekemu revnemu kleriku. Tedaj je rekel redovnik skozi zobe in z znamenji, da mu to ne ugaja: »Ljubezen se začne pri sebi.«
Da se spet vrnemo k pripovedi. Ker subprior ni mogel spraviti iz romarja nobene besede več, je rekel: »Torej bosta ostala tu, bomo že storili, kar je treba, da bosta vse povedala.«
Potem so vsi menihi v dokajšnji naglici odšli.
Še prej je romar vprašal, če žele, da ostaneta v kapeli, ali kje hočejo, da ostaneta. Subprior je odgovoril, naj ostaneta kar v kapeli. Nato so dali menihi zapreti vsa vrata in se po vsej verjetnosti povezali s sodiščem. Vendar sta oba ostala v samostanu tri dni, ne da bi jima od sodne oblasti karkoli javili. Pri jedi sta bila v obednici skupaj z menihi. Njuna soba je bila skoraj vedno polna menihov, ki so ju prihajali obiskovat, in romar je vedno govoril o svojih običajnih stvareh. Tako je med njimi kmalu nastal pravi razdor, ker je bilo veliko takih, ki so jima bili očitno naklonjeni.

67
Po preteku treh dni je prišel notar in ju odvedel v ječo. Vendar ju niso dali v spodnje prostore skupaj z zločinci, ampak v višjo sobo. Ker pa je bila stara in v njej nihče ni bival, je bilo tam veliko umazanije. Oba so priklenili na isto verigo, vsakega za eno nogo. Veriga je bila pritrjena na steber sredi prostora. Dolga je morala biti kakih deset do trinajst pedi. Zato je moral vedno, kadar je hotel eden od njiju kaj napraviti, iti drugi z njim.
Vso tisto noč sta ostala budna. Ko se je drugi dan v mestu razvedelo, da sta v zaporu, so jima poslali v zapor posteljnine in obilo vsega potrebnega. Vselej jih je veliko prihajalo k njima na obisk. Romar pa je nadaljeval s svojo dejavnostjo, govoril je o Bogu in drugo.
Bakalaver Frias ju je prišel vsakega posebej zaslišat. Romar mu je dal vse svoje zapiske, to je Duhovne vaje, da bi jih pregledal. Na vprašanje, če imata tovariše, sta pritrdila in povedala, kje so. Na bakalavrov ukaz so šli takoj tja in odvedli v ječo Caceresa in Artiago, Juanica pa, ki je kasneje postal menih, so pustili. Vendar ju niso dali v gornji prostor, skupaj z onima dvema, ampak v spodnji, kjer so bili navadni jetniki.
Tudi tu, tako kot prej, ni hotel vzeti odvetnika ali zagovornika.

68
Nekaj dni zatem je bil poklican pred štiri sodnike: tri doktorje, Santisidora, Paravinhasa in Friasa in četrtega, bakalavra Friasa, ki so si vsi že ogledali Duhovne vaje. Spraševali so ga o mnogih stvareh, ne le o Duhovnih vajah, ampak tudi o teologiji, na primer o Trojici, o zakramentih in kako te verske resnice razume. Najprej je napravil svoje uvodno pojasnilo. Na sodnikov ukaz je vseeno govoril, vendar tako, da niso našli ničesar, kar bi mu mogli očitati. Bakalaver Frias, ki je bil vselej bolj kot drugi zagret za stvari, ga je vprašal tudi za neki primer iz cerkvenega prava. Na vse je moral odgovarjati. Vedno je najprej rekel, da ne ve, kaj o tistih stvareh menijo učenjaki. Nato so mu ukazali, naj razloži prvo zapoved na način, kot je navadno razlagal. Lotil se je torej razlage. Pri tem se je tako obširno zadržal in povedal toliko stvari o prvi zapovedi, da jih je minila volja, da bi ga še kaj spraševali.
Še prej, ko so govorili o Duhovnih vajah, so najbolj vztrajali pri točki, ki je stala na začetku vaj, namreč, kdaj je neka misel mali in kdaj smrtni greh. Stvar je bila v tem, da je on, dasi neizobražen, o tem odločal. Odgovoril je: »Odločite torej vi, ali je odločitev resnična ali ne. In če ni resnična, jo obsodite.« Na koncu so odšli, ne da bi kaj obsodili.

69
Med mnogimi, ki so prihajali v ječo, da bi z njim govorili, je nekoč prišel don Francisco de Mendoza, ki je zdaj burgoški kardinal. Prišel je skupaj z bakalavrom Friasom. Zaupno ga je vprašal, kako se počuti v ječi, in če mu je težko, da je zaprt. Dejal je: »Odgovoril vam bom, kot sem danes odgovoril neki gospe, ki mi je izrazila besede sočutja, ko me je videla zaprtega. Rekel sem ji: S tem kažete, da si ne želite, da bi vas zaprli zaradi ljubezni do Boga. Mar se vam zdi, da je zapor tako zlo? Povem vam, da ni toliko okov in verig v Salamanci, da si jih ne bi iz ljubezni do Boga želel še več.«
Tisti čas se je dogodilo, da so iz zapora zbežali vsi jetniki, le dva tovariša, ki sta bila z njimi, nista zbežala. Ko so ju zjutraj našli pri odprtih vratih sama, sicer pa nikogar, je bilo to vsem v veliko vzpodbudo in je povzročilo veliko govorjenja po mestu. Potem so jim dali za zapor pravo palačo, ki je stala tam blizu.

70
Dvaindvajset dni potem, ko so jih zaprli, so jih poklicali, da bi slišali razsodbo. Bila je taka: ni se našla nobena zmota, ne v načinu življenja ne v nauku. Še naprej lahko delajo to, kar so delali doslej, poučujejo krščanski nauk in govore o božjih rečeh, samo da ne bodo določali, kaj je smrtni in kaj mali greh, preden ne minejo štiri leta nadaljnjega študija.
Ko je bila sodba prebrana, so pokazali sodniki veliko ljubeznivosti, kot bi želeli, da bi bila sprejeta. Romar je rekel, da bo storil vse, kar je sodba ukazovala, da pa je ne bo sprejel, saj so mu, ne da bi ga v katerikoli stvari obsodili, zaprli usta, da ne bo mogel pomagati bližnjim tako kot bi lahko. Najsi se je doktor Frias še tako trudil in se kazal prijaznega, je romar izjavil samo to, da bo, dokler bo pod salamanško jurisdikcijo, storil, kar so mu ukazovali. Potem so jih spustili iz zapora. Začel se je priporočati Bogu in razmišljati o tem, kaj naj stori. V tem, da bi ostal v Salamanci, je videl veliko težavo. Zdelo se mu je namreč, da so mu s prepovedjo, da ne sme odločati o smrtnem oziroma malem grehu, zaprta vrata za pomoč dušam.

71
Tako se je odločil, da bo šel študirat v Pariz.
Ko se je romar v Barceloni posvetoval, ali naj študira in koliko, je bilo njegovo glavno vprašanje, ali naj, potem ko bo doštudiral, vstopi v kak red ali pa naj hodi okrog po svetu. Ko so mu prihajale misli, da bi šel v kak red, mu je hkrati prišla želja, da bi šel v kak zanemarjen in reforme potreben samostan, saj bi stopil v red zato, da bi v njem lahko več trpel. Mislil je tudi, da bi tako Bog pomagal ostalim. Bog mu je dajal veliko zaupanje, da bo lahko prenašal vse žalitve in krivice, ki bi mu jih prizadejali.
Vendar ga v času salamanškega zapora niso zapustile enako močne želje, ki so ga navdajale, da bi koristil dušam, prej pa v ta namen še več študiral in za isti načrt pridobil še druge, te, ki jih že ima, pa obdržal. Ob odločitvi, da pojde v Pariz, se je z njimi dogovoril, da bodo čakali nanj, medtem ko bo šel, da bi videl, če bo našel kako možnost, da bi mogli študirati tudi oni.

72
Mnogo uglednih oseb ga je močno nagovarjalo, naj ne odide, a niso mogli nič doseči. Kljub vsemu je petnajst ali dvajset dni potem, ko je prišel iz zapora, sam odpotoval. S seboj je vzel le nekaj knjig, ki jih je naložil na osla. Ko je prišel v Barcelono, so mu vsi, ki so ga poznali, svetovali, naj zaradi velikih vojska, ki so se bile, ne potuje preko Francije. Naštevali so mu zelo čudne primere. Pravili so mu celo, da so Špance natikali na raženj. Vendar ni občutil najmanjšega strahu.