6. Čas študija in prvi spori z inkvizicijo (1524–1527)

54
Ko je prišel v Barcelono, je o svojem študijskem načrtu obvestil Isabelo Roser in magistra Ardevola, ki je poučeval gramatiko. Obema se je zdel načrt zelo dober in magister se je ponudil, da jo bo zastonj poučeval, ona pa, da mu bo dajala, kar je potrebno za vzdrževanje. Romar je poznal v Manresi nekega meniha – mislim, da je bil iz reda sv. Bernarda – zelo duhovnega človeka. Pri njem je hotel stanovati, da bi lahko študiral in se bolj nemoteno predajal duhovnosti, a tudi pomagal dušam. Odgovoril je torej, da sprejme ponudbo, če v Manresi ne najde ugodnosti, ki jo je pričakoval. Ko pa je prišel tja, je zvedel, da je menih že umrl. Vrnil se je torej v Barcelono in začel študirati z veliko marljivostjo.

55
Vendar ga je nekaj zelo oviralo. Kadar se je namreč začel učiti na pamet, kakor je potrebno na začetku študija gramatike, so mu prihajala nova spoznanja o duhovnih rečeh in novi občutki, tako da se ni mogel učiti, a jih tudi ni mogel izriniti, če se jim je še tako upiral. O tem je velikokrat premišljeval in si nazadnje rekel: »Niti kadar se odpravim molit ali če sem pri maši, me ne obhajajo tako živa razsvetljenja.« Tako je sčasoma prišel do spoznanja, da je to skušnjava.
Po opravljeni molitvi je odšel k sv. Mariji pri morju blizu magistrove hiše in ga prosil, ali ga ne bi hotel v cerkvi za trenutek poslušati. Ko sta sedla, mu je natančno razložil vse, kar se je dogajalo v njegovi duši in kako malo je zavoljo tega do sedaj napredoval, da pa omenjenemu magistru obljublja tole: »Obljubljam vam, da ti dve leti nikoli ne bom manjkal pri pouku, dokler bom v Barceloni dobil kruha in vode, da se lahko preživim.« Odkar je napravil to zelo uspešno obljubo, ni nikoli več imel onih skušnjav.
Bolečine v želodcu, ki jih je dobil v Manresi in zaradi katerih je nosil čevlje, so minile. Odkar je prišel iz Jeruzalema, se je počutil zdravega. Zaradi tega se mu je zdaj, ko je študiral v Barceloni, spet vrnila želja, da bi začel z nekdanjimi pokorami. Tako je v podplatih čevljev začel delati luknjo in jo sčasoma večal, da je nazadnje, ko je prišel zimski čas, nosil samo še zgornji del.

56
Ko sta minili dve leti študija, v katerih je po mnenju drugih zelo napredoval, mu je rekel njegov učitelj, da je že sposoben poslušati filozofijo, in da gre lahko v Alcalo. Kljub temu se je dal izprašati nekemu doktorju teologije, ki mu je dal enak nasvet. Tako se je sam napotil v Alcalo, čeprav je že imel nekaj tovarišev, kot se mi zdi.
Prišel je v Alcalo in začel beračiti in živeti od miloščine. Ko je že kakih deset ali dvanajst dni živel tam na ta način in so ga nekega dne kleriki in drugi, ki so bili z njimi, videli, da prosi miloščine, so se začeli iz njega norčevati in ga žaliti, kot ljudje radi počno s tistimi, ki so zdravi, pa beračijo. Tisti čas je prišel mimo nadzornik novega zavetišča Antezane. Očitno ga je to ganilo. Poklical ga je, ga vzel v ubožnico ter mu dal v njej sobo in vse potrebno.

57
V Alcali je študiral kako leto in pol. Ker je prišel v Barcelono v postnem času leta 1524 in tam študiral dve leti, je prišel v Alcalo leta 1526.
Študiral je Sotovo logiko, Albertovo fiziko in Magistra Sententiarum.
V Alcali se je ukvarjal z dajanjem duhovnih vaj in razlaganjem krščanskega nauka. S tem je dosegel nekaj sadov v božjo slavo. Bilo je veliko oseb, ki so prišle do obilnega spoznanja in okušanja v duhovnih stvareh. Drugi so imeli razne skušnjave. Tako se je neka oseba hotela bičati, a tega ni mogla delati, kakor da bi jo kdo držal za roko. In druge slične stvari, ki so med ljudstvom povzročile govorice, še posebno zaradi velikega navala ljudi, kjerkoli je že razlagal krščanski nauk.
Moram se spomniti strahu, ki ga je neke noči preživel.
Ko je prišel v Alcalo, se je kmalu seznanil z don Diegom de Eguia, ki je stanoval v hiši svojega brata, alcalskega tiskarja, in živel kar v blagostanju. Oba sta mu pomagala z miloščino za vzdrževanje revežev in oni je na svojem domu imel tri romarjeve tovariše. Ko ga je nekega dne prišel prosit miloščine za neke potrebe, je don Diego dejal, da denarja nima, a odprl mu je skrinjo, v kateri je imel različne stvari, posteljnino različnih barv, svečnike in druge podobne stvari, ki jih je romar vse skupaj zavite v rjuho zadel na ramo in odnesel revežem v pomoč.

58
Kot je bilo omenjeno zgoraj, je nastalo v vsej tisti pokrajini veliko govorjenja o stvareh, ki so se dogajale v Alcali. Nekdo je pravil tako, drugi drugače. Stvar je prišla do inkvizitorjev v Toledo in prišli so v Alcalo. Romarja je njegov gostitelj obvestil o njih, rekoč, da so jih imenovali sivosrajčnike in alumbrade, in da jih bodo dali na natezalnico. Takoj so začeli preiskavo in proces o njegovem načinu življenja. Končno so se vrnili v Toledo, ne da bi jih poklicali predse, čeprav so prišli samo zaradi tega, proces pa so prepustili vikarju Figueroi, ki je zdaj v cesarjevi službi. Ta jih je dal nekaj dni zatem poklicati in jim je povedal, da so inkvizitorji opravili preiskavo in proces o njihovem življenju, da pa niso našli nobene zmote v njihovem nauku ali v njihovem življenju in da lahko zato še naprej brez vsake ovire delajo, kar so delali. Vendar pa se, ker niso redovniki, ne zdi primerno, da hodijo vsi v enaki obleki. Bilo bi prav, jim je zdaj ukazal, ko bi dva pobarvala svojo obleko v črno – in pokazal je na romarja in Artiago, druga dva, Calixto in Caceres, naj bi jo pobarvala rjavo, Juanico pa, mladi Francoz, bi lahko ostal, kot je.

59
Romar je odvrnil, da bodo storili, kar jim je ukazano. »Ne vem pa,« je še rekel, »kakšno korist prinašajo takšne preiskave. Enemu od njih zadnjič neki duhovnik ni hotel dati obhajila, ker se obhaja vsakih osem dni, in tudi meni so delali težave. Radi bi vedeli, če so pri nas našli kako herezijo.« »Ne,« pravi Figueroa, »če bi jo našli, bi vas sežgali.« »Sežgali bi tudi vas,« odvrne romar, »ko bi pri vas našli kako herezijo.«
Pobarvali so svoje obleke, kot jim je bilo ukazano. Kakih petnajst ali dvajset dni zatem pa je Figueroa ukazal romarju, naj ne hodi bos, ampak naj se obuje. Storil je to čisto mirno kot sploh vse podobne stvari, ki so mu jih ukazali. O tem, kar mi je pripovedoval Bustamante.
Štiri mesece zatem je isti Figueroa napravil ponovno preiskavo. Poleg običajnih stvari, se zdi, je bil tudi neki posebni primer. Neka poročena in ugledna žena je bila romarju posebno vdana. Da je ne bi videli, je prihajala zjutraj še v mraku v zavetišče, pokrita, kot je običaj v Alcali de Henares. Šele pri vstopu se je odkrila in šla v romarjevo sobo. Vendar jim tudi tokrat niso ničesar storili niti jih niso po končani preiskavi poklicali predse ali jim sploh kaj rekli.

60
Naslednje štiri mesece zatem, ko je stanoval že v majhni hiši zunaj zavetišča, pride nekega dne stražnik pred njegova vrata. Pokliče ga in mu pravi: »Pojdite nekoliko z menoj!«
Peljal ga je v zapor in mu rekel: »Ne hodite od tod, dokler se vam kaj drugega ne ukaže.«
To je bilo v poletnem času in zapor ni bil strog, zato je mnogo ljudi prihajalo k njemu na obisk.
Tudi Miona, ki je bil njegov spovednik.
Delal je isto kot na svobodi. Poučeval je krščanski nauk in dajal duhovne vaje. Nikoli ni zahteval, da bi dobil odvetnika ali zagovornika, čeprav so se mu mnogi ponujali.
Posebej se še spominja človeka, ki mu ga je poslala na obisk dona Teresa de Cardenas, in ki se mu je velikokrat ponujal, da ga bo rešil. Vendar ni romar ničesar sprejel, ampak je vedno odgovarjal: »Tisti, ki sem iz ljubezni do njega prišel sem, me bo tudi rešil, če mu bo to v korist.«

61
Sedemnajst dni je že bil v zaporu, ne da bi ga zaslišali in ne da bi zvedel za vzrok. Na koncu je prišel v ječo Figueroa in ga zaslišal o mnogih stvareh, vprašal ga je celo, če se drži sobotnega počitka, in če pozna neki ženski – bili sta mati in hči. Rekel je, da ju pozna. Dalje, če je vedel o njunem odhodu, preden sta odšli. Rekel je, da ne, saj je dobil od njiju svečano obljubo. Tedaj mu je vikar položil roko na rame in mu dejal z znamenjem veselja: »To je bil vzrok, da ste prišli sem.«
Med mnogimi osebami, ki so prihajale k romarju, sta bili tudi neka mati in njena hči, obe vdovi. Hči je bila zelo mlada in prava lepotica. Obe sta zelo napredovali v duhovnosti, posebno hči. Tako sta se, čeprav plemeniti, peš odpravili k sv. Veroniki Jaenski, ne vem točno, če s prosjačenjem, pač pa sami, in to je povzročilo v Alcali veliko govorjenja. Doktor Ciruelo, ki je bil njun varuh, je mislil, da ju je zapeljal ujetnik, in ga je dal zato prijeti.
Ko je jetnik zvedel, kar mu je vikar povedal, mu je rekel: »Želite, da vam spregovorim nekoliko obširneje o tej stvari?«
Rekel je: »Prosim!«
»Potem morate vedeti,« je odgovoril jetnik, »da sta me oni dve ženi velikokrat nagovarjali, da bi radi hodili širom po svetu od ubožnice do ubožnice služit revežem. Jaz sem ju neprestano odvračal od te namere, češ da je hči še tako mlada in lepa in tako naprej. Rekel sem jima, da lahko v primeru, če želita obiskovati reveže, to storita v Alcali in tudi spremljata presveti Zakrament.«
Ko sta končala te pogovore, je Figueroa odšel s svojim notarjem, ki si je vse zapisal.

62
Tisti čas se je mudil Calixto v Segoviji. Ko je zvedel, da je zaprt, se je takoj vrnil, čeprav se je komaj pozdravil od hude bolezni, in se mu je pridružil v ječi. Toda on mu je dejal, da bi bilo bolje, če se gre predstavit vikarju. Ta ga je lepo sprejel in mu rekel, da mu ukazuje, naj se vrne v zapor, ker mora ostati v ječi, dokler se ženi ne vrneta, da bo videl, če bosta potrdili njegovo izjavo.
Calixto je bil nekaj dni v ječi. Ko pa je romar videl, da to škoduje njegovemu telesnemu zdravju, ker še ni čisto ozdravel, je izposloval, da so ga s posredovanjem nekega zdravnika, njegovega dobrega prijatelja, izpustili.
Od dneva, ko je romar prišel v ječo, do takrat, ko so ga izpustili, je minilo dvainštirideset dni. Po preteku le-teh, ko sta se obe pobožni ženi že vrnili, je prišel v zapor notar, da mu prebere sodbo: Prost je, oblačijo naj se kot drugi študenti in v prihodnjih štirih letih, dokler ne bodo imeli za sabo več študija, naj ne govorijo o stvareh vere, ker se v znanosti še ne spoznajo. V resnici je bil romar tisti, ki je še največ vedel, a še to bolj skromne osnove. To je bila tudi prva stvar, ki jo je omenjal, kadar so ga zasliševali.

63
Po sodbi je bil nekoliko v dvomih, kaj naj stori. Zdelo se je, da so mu zaprli vrata, da bi lahko še pomagal dušam, čeprav za to niso navedli drugega razloga, kot da je premalo študiral. Na koncu se je odločil, da pojde k toledskemu nadškofu Fonescu in izroči stvar v njegove roke.
Odšel je iz Alcale in našel nadškofa v Valladolidu. Natanko mu je razložil stvar in mu rekel, da sicer ni več v njegovi jurisdikciji in se mu ni treba držati njegove sodbe, a bo vseeno storil, kar bo odredil. (Nagovarjal ga je z vi, kot je imel navado do vseh.) Nadškof ga je zelo lepo sprejel in mu rekel, da ima tudi v Salamanci prijatelje in kolegij. Ponudil mu je vse ugodnosti in mu dal pri odhodu štiri skude.