5. Nevarna vrnitev (september 1523–pomlad 1524)

49
Naslednji dan so odpotovali. Ko so prišli na Ciper, so se romarji razdelili na različne ladje. V pristanišču so bile tri ali štiri ladje za Benetke. Ena je bila turška, druga je bila zelo majhna, tretja je bila zelo bogata in mogočna ladja nekega bogatega Benečana. Gospodarja te ladje so nekateri romarji prosili, če bi hotel vzeti romarja s seboj. A ker je vedel, da nima denarja, ni hotel, čeprav so ga mnogi prosili in hvalili romarja (in tako dalje). Gospodar je odgovoril, naj se, če je svetnik, pelje, kot se je peljal sv. Jakob, ali nekaj podobnega. Prosilci so vendar z lahkoto dosegli, kar so prosili, od gospodarja male ladje.
Odpluli so nekega dne zgodaj zjutraj z ugodnim vetrom, a zvečer jih je zajel vihar, v katerem so se ločili eni od drugih. Velika ladja se je potopila blizu ciprskega otočja in samo ljudje so se rešili. Tudi turška ladja se je potopila z vso posadko vred. Mala ladja je prestala veliko težav, a končno so le dosegli kopno v Apuliji, in to v najhujši zimi.
Bilo je strašno mraz in je snežilo. Romar ni imel druge obleke kot hlače iz grobega blaga do kolen, sicer je bil golih nog, le s čevlji in jopičem iz črnega blaga, spredaj odprtim in polnim lukenj na ramenih, ter v kratkem, dokaj oguljenem suknjiču.

50
V Benetke je prišel sredi januarja leta 1524. Na morju je preživel od Cipra sem ves mesec november in december in kolikor je preteklo od januarja. V Benetkah ga je našel eden od tistih dveh, ki sta ga bila sprejela na svojem domu, preden je odpotoval v Jeruzalem. Dal mu je za miloščino 15 ali 16 julijev in kos sukna, ki ga je večkrat prepognil in si ga nadel čez želodec zaradi hudega mraza, ki je pritiskal.
Potem ko je omenjeni romar spoznal, da je božja volja, da ne ostane v Jeruzalemu, je neprestano premišljal, kaj naj napravi. Končno je prevladal nagib, da bi nekaj časa študiral, da bi tako lahko pomagal dušam. Odločil se je, da pojde v Barcelono, in je iz Benetk odpotoval proti Genovi.
Ko je bil nekoč v Ferrari in je v glavni cerkvi opravljal svoje pobožnosti, ga je neki revež prosil miloščine. Dal mu je en market, kar je novec petih ali šestih kvatrinov. Za njim je prišel drugi in dal mu je drugi nekoliko večji novec, ki ga je imel. Tretjemu pa je, ker je imel samo še julije, dal julij. Ko so reveži videli, da deli miloščino, so še prihajali in tako je potrošil vse, kar je imel. Na koncu je prišlo veliko revežev skupaj, da bi prosili miloščino. Odgovoril jim je, naj mu oprostijo, ker nima ničesar več.

51
Iz Ferrare je odpotoval proti Genovi. Na poti je srečal nekaj španskih vojakov, ki so ga one noči lepo sprejeli. Zelo so se čudili, da se je odpravil po tisti poti, ker je bilo treba iti skoraj po sredi med dvema vojskama, francosko in cesarsko. Rotili so ga, naj se umakne z glavne ceste in si izbere drugo, varnejšo, ki so mu jo opisali. On pa ni sprejel njihovega nasveta, ampak je šel naprej po glavni cesti ter naletel na požgano in razrušeno vas. Tako do večera ni našel nikogar, ki bi mu dal kaj jesti.
Ob času sončnega zahoda je prišel do nekega utrjenega naselja. Straže so ga takoj zgrabile, misleč, da je vohun. Zaprli so ga v kočo blizu vrat in ga začeli zasliševati, kot se navadno dela z osumljenci. Na vsa vprašanja je odgovarjal, da ničesar ne ve. Slekli so ga in ga preiskali vse do čevljev in po vsem telesu, da bi videli, če ne nosi s seboj kakega pisma. Ko na noben način niso mogli ničesar izvedeti, so ga zvezali, da bi ga odvedli pred poveljnika in bi ga ta pripravil do govorjenja. Rekel jim je, naj ga pustijo pokritega z njegovim suknjičem, a mu ga niso hoteli dati. Odvedli so ga v omenjenih hlačah in jopiču.

52
Na tej poti se je romarju zdelo, kot bi videl, kako vodijo Kristusa, čeprav to ni bilo videnje kot druga. Vodili so ga čez tri velike ceste. Šel je brez kakršnekoli žalosti, da, celo z veseljem in z zadovoljstvom.
Imel je navado, da je vsako osebo, pa najsi je bil kdorkoli, ogovoril z vi ker je bil prepričan, da so tako govorili Kristus, apostoli in drugi svetniki. Ko je tako hodil po ulicah, mu je prišlo na misel, da bi bilo v tem trenutku bolje to navado opustiti in poveljnika nagovoriti z vaše blagorodje, to pa zato, ker ga je bilo nekoliko strah mučenja, ki bi ga lahko doletelo, in drugega. Ko pa je opazil, da je to skušnjava, si je rekel: »Ker je tako, ga ne bom nagovoril z vaše blagorodje in se mu ne bom priklonil niti ne bom pred njim snel pokrivala.«

53
Prišli so pred poveljnikovo palačo in ga pustili v nizki dvorani. Čez nekaj časa ga je poveljnik nagovoril. Ne da bi napravil kako vljudnostno kretnjo, mu je odgovoril z nekaj besedami in opaznim premorom med njimi. Poveljnik ga je imel za neumnega, zato je rekel tistim, ki so ga privedli: »Ta človek ni pri pameti. Dajte mu njegove stvari in ga vrzite ven!«
Ko je odšel iz palače, je kmalu srečal nekega Španca, ki je tam živel. Ta ga je vzel na svoj dom, mu dal hrane, da se je nasitil, in vse potrebno za ono noč. Zjutraj je odpotoval in hodil do večera, ko sta ga z nekega stolpa opazila dva vojaka. Prišla sta dol in ga prijela. Odvedla sta ga pred poveljnika, ki je bil Francoz. Poveljnik ga je med drugim vprašal, iz katere dežele je. Ko je slišal, daje iz Guipozcoe, mu je rekel: »Tudi jaz sem od tam blizu.« Menda je bil iz bližine Bayonne. Nato je rekel: »Odvedite ga, dajte mu jesti in lepo ravnajte z njim!«
Na poti iz Ferrare v Genevo je prestal še veliko drugih, manj pomembnih stvari. Končno je prispel v Genovo. Tam ga je prepoznal Bask z imenom Portundo, ki se je včasih, ko je služil na dvoru katoliškega kralja, pogovarjal z njim. Uredil je, da so ga sprejeli na ladjo, ki je šla v Barcelono. Na ladji je bil v veliki nevarnosti, da ga zajame Andrea Doria, ki je ladjo lovil, ker je bil takrat na francoski strani.