4. V Sveti deželi (marec–september 1523)

38
Imeli so tako močan veter v krn, da so v petih dneh in nočeh prispeli iz Barcelone v Gaeto, čeprav vsi skupaj v velikem strahu zaradi hudega viharja.
Po vsej tisti pokrajini so se bali kuge. A on se je, takoj ko se je izkrcal, odpravil na pot proti Rimu. Od tistih, ki so prišli z ladjo, so se mu pridružili neka mati s hčerko, ki je nosila deško obleko, in še neki drugi fant. Šli so za njim, ker so prav tako prosjačili. Prišli so do neke pristave. Tam so našli velik ogenj in mnogo vojakov ob njem, ki so jim dali jesti. Dajali so jim mnogo vina in jih na tak način spodbujali, da se je zdelo, kot bi imeli namen, da jih opijejo. Potem so jih ločili. Mater in hčer so dali zgoraj v sobo, romarja s fantom pa v hlev. Ko je prišla polnoč, je slišal, da se razlegajo zgoraj glasni klici. Vstal je, da bi videl, kaj je, in zagledal je mater in hčer spodaj na dvorišču v hudem joku. Tožili sta, da so ju hoteli posiliti. Obšla ga je huda jeza, tako da je začel kričati: »Kaj takega moramo prenašati!« in slične obtožbe. Vpil je tako močno, da so se prestrašili vsi hišni prebivalci in mu nihče ni kaj hudega storil. Fant je že pobegnil, oni trije so pa kar ponoči spet odšli na pot.

39
Ko so prispeli v mesto, ki je bilo v bližini, so videli, da je zaprto. Ker niso mogli noter, so vsi trije prebili noč v cerkvi, ki je stala tam napol podrta. Zjutraj jim niso hoteli odpreti mesta. Zaradi strahu tudi niso mogli dobiti miloščine, čeprav so šli h gradiču, ki ni bil daleč od tam. Tam je romar zaradi morske bolezni in vseh drugih naporov omedlel. Ker ni mogel več hoditi, je ostal tam, mati in hči pa sta odšli proti Rimu. Tisti dan je prišlo iz mesta veliko ljudi. Vedel je, da bo prišla tja deželna kneginja. Stopil je prednjo in ji rekel, da je zbolel od slabosti, zato jo prosi, naj ga pusti v mesto, da bi poiskal kako zdravilo. Rada mu je dovolila. Začel je prositi po mestu in dobil veliko kvatrinov. Ko je ondi dva dni okreval, je spet nadaljeval pot.

40
V Rim je prispel na cvetno nedeljo. Vsi, ki so z njim govorili, so ga skušali prepričati, naj ne hodi, in mu, vedoč da nima denarja za Jeruzalem, z mnogimi razlogi zatrjevali, da je nemogoče dobiti prevoz brez denarja. On pa je imel v svoji duši veliko gotovost, tako da ni mogel dvomiti, da ne bo našel kakega načina za pot v Jeruzalem. Dobil je blagoslov papeža Hadrijana VI. in potem odšel proti Benetkam, osem ali devet dni po velikonočnem prazniku. S seboj je imel še šest ali sedem dukatov, ki so mu jih dali za prevoz iz Benetk v Jeruzalem. Vzel jih je, premagan od pomislekov, ki so mu jih navajali, da na drug način ne bo mogel tja. Dva dni potem, ko je odšel iz Rima, pa je polagoma spoznal, da se ga je pravzaprav polastilo nezaupanje, in zelo ga je težilo, da je vzel dukate. Razmišljal je, ali ne bi bilo bolje, da se jih znebi. Končno se je odločil, da jih velikodušno razda tistim, na katere bo naletel, saj so bili navadno reveži. Storil je tako, in ko je potem prispel v Benetke, je imel le še nekaj kvatrinov, ki jih je potreboval za tisto noč.

41
Na poti proti Benetkam je zaradi kužnih straž spal pod stebrišči. Nekoč se mu je pripetilo, da je zjutraj, ko je vstal, naletel na nekega človeka. Ko ga je ta zagledal, se je z velikim strahom pognal v tek, ker se mu je verjetno zdel zelo bled.
Tako je potoval naprej in prišel v Chioggio s tovariši, ki so se mu bili pridružili. Vedel je, da jih ne bodo pustili v Benetke. Njegovi tovariši so se odločili, da bodo šli v Padovo, da bi tam dobili zdravstveno izkaznico. Odšel je z njimi, vendar ni mogel hoditi tako hitro, ker so imeli zelo krepak korak. Pustili so ga pod noč na prostranem polju. Ko je bil tam, se mu je prikazal Kristus na način, kot se mu je običajno prikazoval, kakor smo povedali zgoraj. Močno ga je okrepil. S to tolažbo je drugi dan zjutraj, ne da bi bil poneveril izkaznico, kot so to verjetno storili njegovi tovariši, prišel pred vrata Padove. Šel je noter, ne da bi ga bili stražarji karkoli vprašali. Enako se mu je zgodilo pri odhodu. Temu so se zelo čudili njegovi tovariši, ki so prišli, da bi dobili izkaznico za Benetke, za katero se on sploh ni brigal.

42
Ko so prispeli v Benetke, so prišle na ladjo straže, da bi drugega za drugim pregledale vse, ki so bili na njej, le njega so pustile pri miru.
V Benetkah se je preživljal s prosjačenjem in spal na trgu sv. Marka. Nikakor ni hotel iti v hišo cesarskega poslanca niti se ni posebno trudil, da bi iskal možnosti za prevoz. V svoji duši je čutil veliko gotovost, da bo že Bog poskrbel za način, da bo mogel iti v Jeruzalem. To ga je tako utrdilo, da ga nobeni razlogi in strahovi, ki so mu jih navajali, niso mogli spraviti v dvom.
Nekega dne je nanj naletel bogat Španec in ga vprašal, kaj dela in kam želi potovati. Ko je slišal za njegov namen, ga je vzel v svojo hišo k obedu in ga obdržal pri sebi nekaj dni, dokler se ni približal odhod. Že od Manrese naprej je imel romar navado, da nikoli ni govoril pri mizi, kadar je jedel z drugimi, razen da je na kratko odgovarjal. Sicer pa je poslušal, kar so govorili, in izbral nekaj izhodišč, ki so mu dale priložnost, da spregovori o Bogu. To je storil po končanem obedu.

43
To je bil razlog, zakaj ga je vrli človek z vso svojo hišo tako vzljubil, da so ga želeli obdržati in so mu prigovarjali, naj ostane v hiši. Gostitelj ga je peljal tudi k beneškemu dožu, da bi z njim govoril, to je, priskrbel mu je vstop in avdienco. Kakor hitro je dož slišal za romarjevo željo, je ukazal, naj mu dajo mesto na ladji gubernatorjevih mož, ki so nameravali potovati na Ciper.
Čeprav je prišlo tisto leto veliko jeruzalemskih romarjev, se jih je večina vrnila v svoje dežele zaradi novega položaja, ki je nastal po zavzetju Rodosa. Kljub temu jih je bilo še vedno trinajst na romarski ladji, ki je odplula prva, osem ali devet pa jih je še ostalo za gubernatorjevo ladjo. Ko je bila ladja že na tem, da odpluje, je našega romarja napadla huda vročična bolezen. Nekaj dni ga je hudo zdelovala, potem pa je popustila. Ladja je imela odhod prav na dan, ko je vzel neko odvajalo. Domači so vprašali zdravnika, če se lahko vkrca za Jeruzalem. Zdravnik je menil, da se pač lahko vkrca, če bi rad bil tam pokopan. On pa se je vkrcal in odpotoval še isti dan. Močno je bruhal, tako da se je čutil zelo olajšanega, in to je bil začetek njegovega popolnega ozdravljenja.

44
Na ladji se je pripetilo nekaj umazanij in javnih nespodobnosti, ki jih je grajal z vso strogostjo. Španci, ki so na njej potovali, so ga svarili, naj tega ne počne, ker se je ladijska posadka že dogovarjala, da bi ga pustili na kakem otoku. A naš Gospod je hotel, da so kmalu prispeli na Ciper. Tu so ladjo zapustili in po kopnem odšli v drugo pristanišče, ki se imenuje Las Salinas, oddaljeno deset milj odondod. Stopili so na romarsko ladjo. Tu prav tako ni vzel s seboj drugega za svojo prehrano kot zaupanje, ki ga je imel v Boga, kakor je storil že na prejšnji ladji. Ves tisti čas se mu je velikokrat prikazal naš Gospod in mu dajal veliko duhovne tolažbe in poguma. Zdelo se mu je, da vidi veliko okroglo stvar; kot bi bila iz zlata. Tako se mu je prikazoval. Potem so s Cipra prispeli v Jafo.
V Jeruzalem so potovali, kot je bil običaj, na oslih. Dve milji preden so prispeli v Jeruzalem, je neki plemeniti Španec, ki se je imenoval Diego Manes, rekel z veliko pobožnostjo vsem romarjem, da bodo v kratkem prišli do kraja, od koder se da videti sveto mesto, in da bi bilo prav, ko bi se vsi v svoji vesti na to pripravili in potovali naprej v tišini. Vsem se je zdel ta predlog dober in vsak zase se je skušal zbrati.

45
Malo preden so dospeli na kraj, od koder naj bi se videlo mesto, so razjahali, ker so videli frančiškane, ki so s križem čakali nanje. Ko so prišli v mesto, je čutil romar veliko tolažbo in to je bilo, kakor so pripovedovali tudi drugi, splošno doživetje vseh. Spremljalo ga je veselje, ki se ni zdelo več čisto naravno. Enako pobožnost je čutil vselej, kadar je obiskoval svete kraje.
Njegov trdni sklep je bil, da stalno ostane v Jeruzalemu in vedno obiskuje svete kraje. Sklenil je, da bo razen opravljanja te pobožnosti pomagal tudi dušam. V ta namen je prinesel s seboj priporočilna pisma za gvardijana. Dal mu jih je in mu razložil svoj sklep, da namerava zaradi svoje pobožnosti ostati tam, ne pa drugega dela sklepa, da hoče koristiti dušam, kajti tega ni povedal nikomur, medtem ko je ono prvo velikokrat razglasil. Gvardijan mu je odgovoril, da mu ni jasno, kakšno naj bi bilo njegovo bivanje ondi, ker je hiša v taki stiski, da ne more prehraniti bratov in se je zato že odločil, da jih nekaj z romarji pošlje na zahod. Romar je odgovoril, da od hiše ne prosi drugega, kot da bi ga spovedali, kadar se bo včasih prišel spovedat. Na to mu je gvardijan rekel, da bi se tako dalo napraviti, a naj vseeno počaka, da pride provincial – mislim, da je bil to najvišji redovni predstojnik v tisti pokrajini – ki se mudi v Betlehemu.

46
S to obljubo je dobil romar zagotovilo in je začel pisati pisma duhovnim osebam v Barcelono. Ko je eno pismo že napisal in je bil pri pisanju drugega, ga da na večer pred odhodom romarjev poklicati gvardijan po naročilu provinciala, ker se je vrnil. Provincial mu je govoril z dobrohotnimi besedami, kako je zvedel za njegov dobri namen, da bi ostal v svetih krajih. O stvari je dobro premislil, a je iz izkustva, ki ga ima od drugih, mnenja, da to ne bo šlo. Kajti že veliko jih je imelo to željo, a so nekatere ujeli, drugi so pomrli. Potem je bil red obvezan, da odkupi ujetnike. Zato naj se pripravi, da bo šel drugi dan skupaj z romarji nazaj. Romar je na to odgovoril, da je njegov sklep zelo trden in da se ne misli ukloniti nobeni stvari, da ne bi uresničil namere. Obzirno je dal vedeti, da ga nobena bojazen ne bo odvrnila od njegovega sklepa, tudi če bi se provincialu ne zdelo prav, razen če gre za stvar, ki bi ga obvezala pod grehom. Na to mu je provincial rekel, da imajo pooblastila od Apostolskega sedeža, da lahko ukažejo vsakemu, ki se jim zdi, da mora oditi ali da ostane, in da lahko izobčijo tistega, ki jih ne bi hotel ubogati. Glede njega menijo, da ne sme ostati (in tako naprej).

47
Ko mu je hotel pokazati bule, na temelju katerih ga lahko izobčijo, je romar rekel, da ni treba, da bi jih videl, ker verjame njegovi vzvišenosti in ga bo ubogal, ko je z avtoriteto, ki jo ima, tako razsodil.
Ko je to končal in se vrnil tja, kjer je bil prej, ga je obšlo veliko hrepenenje, da bi ponovno obiskal Oljsko goro, preden bi odpotoval, ker že ni bila volja našega Gospoda, da bi ostal v svetih krajih. Na Oljski gori je kamen, s katerega je naš Gospod šel v nebesa in kjer se še zdaj vidijo odtisi stopinj. To je bilo tisto, kar si je želel iti še enkrat pogledat. Tako se je, ne da bi karkoli omenil ali si vzel vodiča – čeprav se tisti, ki gredo brez Turka kot vodiča, izpostavljajo veliki nevarnosti – oddaljil od drugih in se sam podal na Oljsko goro. A stražarji ga niso hoteli pustiti, da bi vstopil. Dal jim je nož od pisalnega pribora, ki ga je imel s seboj. Potem ko je z obilno tolažbo opravil svojo molitev, ga je obšla želja, da bi šel v Betfago. Ko je bil tam, se je spomnil, da na Oljski gori ni dobro pogledal, na kateri strani je bila desna in na kateri leva noga. Vrnil se je tja in dal, kot se mi zdi, stražarjem škarjice, da so ga pustili noter.

48
Ko so v samostanu zvedeli, da je odšel kar brez vodiča, so frančiškani vse ukrenili, da bi ga poiskali. Ko se je vračal z Oljske gore, je naletel na sirskega kristjana, ki je služil v samostanu. Ta mu je z veliko palico in z znaki hude togote pretil, da ga bo namlatil. Ko je prišel k njemu, ga je čvrsto zgrabil za laket, on pa se je mirno pustil odvesti. Toda dobri človek ga ni več izpustil.
Ko je šel po poti kot ujetnik sirskega kristjana, je prejel od našega Gospoda veliko tolažbo. Zdelo se mu je, da nenehno vidi nad seboj Kristusa. To je trajalo ves čas in v velikem obilju, dokler ni prišel do samostana.