3. V Manresi (1522–1523)

19
V Manresi je vsak dan prosil miloščine. Ni jedel mesa ne pil vina, tudi če so mu ga dali. Ob nedeljah se ni postil, in če so mu dali malo vina, ga je pil.
Ker je bil zelo nečimrn v negovanju las, kakor so jih takrat nosili, in jih je imel lepo urejene, je sklenil, da jih bo pustil, naj rastejo, kakor bodo hoteli, ne da bi jih česal ali strigel in ne da bi jih s čimerkoli pokrival, najsi bo ponoči ali podnevi. Iz istega razloga si je pustil rasti tudi nohte na nogah in rokah, ker je bil tudi v tem zelo nečimrn.
Ko je bil v zavetišču, se mu je večkrat pripetilo, da je pri belem dnevu videl v zraku poleg sebe neko stvar, ki mu je dajala veliko tolažbe, ker je bila izredno lepa. Ni dobro ločil, kaj naj bi stvar bila, ampak se mu je nekako zdelo, da ima obliko kače. Imela je tudi veliko točk, ki so sijale kakor oči, čeprav to niso bile. Kadar je videl to stvar, je čutil veliko ugodje in tolažbo, in čim večkrat jo je videl, toliko večja je bila tolažba. Kadar pa je stvar izginila, je bil potrt.

20
Do tega časa se je vseskozi nahajal v skoraj istem notranjem stanju z veliko stanovitnostjo v veselju, ne da bi imel kakršnokoli spoznanje o notranjih duhovnih stvareh. Tiste dni, ko je imel ono prikazen ali nekoliko prej, kot se je začela – trajala je namreč več dni – pa mu je prišla misel, ki ga je trdovratno mučila. Prikazovala mu je težavnost njegovega življenja, kot če bi mu v notranjosti njegove duše govorili: »Le kako boš mogel prenašati takšno življenje sedemdeset let, ki ti jih je še živeti?« Na to je prav tako na notranji način odgovoril z veliko odločnostjo – spoznal je namreč, da je misel sovražnikova: »O bednik, ali mi lahko obljubiš eno samo uro življenja?« Tako je premagal skušnjavo in ostal miren. To je bila prva skušnjava, ki mu je prišla po tem, kar je bilo povedano zgoraj. To se je zgodilo, ko je hotel stopiti v neko cerkev, v kateri je vsak dan prisostvoval glavni maši, večernicam in sklepni molitveni uri, ki so jih tam vedno peli. Pri tem je čutil veliko tolažbo. Med mašo je navadno bral Kristusovo trpljenje. Njegova uravnovešenost je trajala dalje.

21
Toda kmalu po omenjeni skušnjavi je začel v svoji duši doživljati velike spremembe. Včasih se je počutil tako praznega, da ni našel zadovoljstva niti pri molitvi v koru niti pri maši ali pri kaki drugi molitvi, ki jo je opravljal. Drugikrat spet se mu je pripetilo povsem nasprotno od tega in to tako iznenada, da se mu je zdelo, da sta žalost in zapuščenost izginili, kakor če kdo človeku naskrivaj vzame ogrinjalo z ramen. Tedaj se je začel strahoma čuditi nad spremembami, ki jih prej nikoli ni doživel, in je sam pri sebi govoril: »Kakšno novo življenje je to, ki ga zdaj pričenjamo?«
Tisti čas se je včasih tudi pogovarjal z duhovnimi osebami, ki so ga cenile in si želele pogovora z njim. Kajti čeprav še ni imel spoznanja o duhovnih stvareh, je vendar v svojem govorjenju kazal veliko gorečnost in čvrsto voljo, da bi napredoval v božji službi.
Takrat je živela v Manresi neka žena, ki je bila že zelo v letih in je že zelo dolgo Bogu služila ter so jo po tem poznali širom po Španiji. Nekoč jo je dal poklicati celo katoliški kralj, da bi se z njo o nečem pogovoril. Ko se je ta žena nekega dne pogovarjala z novim Kristusovim vojakom, mu je rekla: »O da bi se vam hotel kdaj prikazati naš Gospod Jezus Kristus!« On pa se je tega prestrašil, ker je vzel stvar dobesedno. »Kako naj bi se ravno meni prikazal Jezus Kristus?«
Vseskozi se je zvesto držal svoje običajne nedeljske spovedi in obhajila.

22
Medtem je začel prestajati velike težave s skrupuli. Čeprav je bila namreč splošna spoved, ki jo je bil opravil na Montserratu, prav skrbna in celo pismena, kot je bilo povedano, se mu je vendarle včasih zdelo, da se nekaterih stvari ni spovedal, in to mu je zadajalo veliko žalost. Tudi če se je tega ponovno spovedoval, mu ni prineslo zadoščenja. Tedaj je začel iskati duhovne ljudi, da bi ga ozdravili skrupulov, vendar mu nobena stvar ni pomagala. Končno mu je neki doktor iz kapiteljske cerkve, zelo duhoven mož, ki je tam pridigal, nekega dne med spovedjo dejal, naj vse, česar se lahko spomni, napiše. Napravil je tako, vendar so se mu po spovedi spet vračali skrupuli, ki so šli vedno bolj v podrobnosti, tako da se je počutil zelo potrtega. Čeprav je kmalu spoznal, da mu skrupuli delajo veliko škodo in da bi bilo bolje, ko bi se jih znebil, vendar sam ni mogel tega doseči. Včasih mu je prišlo na misel, da bi bilo zdravilno, ko bi mu njegov spovednik v imenu Jezusa Kristusa ukazal, naj se nobene od preteklih stvari več ne spoveduje.

23
Zato si je želel, da bi mu spovednik to ukazal, ni pa imel poguma, da bi to spovedniku povedal. Ne da bi mu bil kaj rekel, pa je spovednik sam prišel do tega, da mu je naročil, naj se ničesar več iz preteklosti ne spoveduje, razen če bi bila kaka stvar prav jasna. Toda ker so se mu zdele vse stvari čisto jasne, mu ta zapoved ni nič koristila in je še naprej ostal v svojih težavah.
Imenovani je takrat stanoval v sobici, ki so mu jo v svojem samostanu dali dominikanci. Vztrajno se je držal svojih sedem ur molitve na kolenih, redno je opolnoči vstajal in opravljal vse druge že omenjene vaje. Vendar pri vsem tem ni našel zdravila za svoje skrupule, čeprav je minilo že več mesecev, kar so ga mučili.
Ko je bil nekoč zaradi njih zelo potrt, se je tako goreče spravil k molitvi, da je začel kar na glas vpiti k Bogu z besedami: »Pomagaj mi, Gospod, ker ne najdem nobenega zdravila ne pri ljudeh ne v stvareh. Ko pa bi upal, da ga lahko najdem, mi ne bi bil noben trud prevelik. Ti, Gospod, mi pokaži, kje ga lahko najdemo. Da, tudi če bi mi bilo treba teči za kakim psičkom, da bi mi dal zdravilo, bi to storil.«

24
Kadar je bil v teh mislih, so ga mnogokrat z veliko silovitostjo napadle skušnjave, da bi se vrgel skozi veliko luknjo, ki jo je imela njegova soba in je bila poleg mesta, kjer je molil. Ker pa je vedel, da bi bil greh, če se ubije, je začel ponovno kričati: »Gospod, ne bom storil ničesar, kar bi te žalilo.« Te besede je prav tako kot prejšnje velikokrat ponavljal.
Tedaj mu je prišla na misel zgodba o nekem svetniku. Zato da bi dosegel od Boga neko stvar, ki si jo je močno želel, je prestal brez hrane več dni, dokler je ni dosegel. Ko je dalj časa o tem razmišljal, se je končno odločil, da bo storil tako. Sklenil je, da ne bo ne jedel ne pil, dokler mu Bog ne pomore oziroma bo videl, da je že čisto blizu smrti. Če bi se mu namreč zgodilo, da bi videl, da je že na robu smrti, tako da bi moral kmalu umreti, ko ne bi jedel, je za ta primer sklenil, da bo prosil kruha in jedel – kakor da bi mogel tik pred smrtjo še prositi ali jesti.

25
To se je zgodilo neke nedelje, potem ko je bil pri obhajilu, in ves teden je zdržal, ne da bi dal karkoli v usta. Pri tem ni opustil nobene od običajnih vaj. Tudi k oficiju je hodil in opravljal svojo molitev na kolenih, tudi molitev opolnoči in drugo.
Prišla je naslednja nedelja, ko naj bi šel k spovedi. Ker je imel navado, da je povedal svojemu spovedniku vse, kar je delal, zelo podrobno, mu je tudi omenil, da minuli teden ni ničesar zaužil. Spovednik mu je ukazal, naj ta post prekine. Čeprav se je počutil pri močeh, je vseeno ubogal spovednika in se tisti in naslednji dan počutil brez skrupulov. Tretji dan pa, v torek, se je pri molitvi spet začel spominjati svojih grehov. Kot niza človek kako stvar na nit, tako je šel od greha do greha minulega časa in zdelo se mu je, da se je dolžan ponovno spovedati. Toda na koncu teh misli so ga obšli občutki odvratnosti do življenja, kakršnega je živel zdaj, hkrati z močnim nagnjenjem, da se ga znebi. S tem ga je hotel naš Gospod zbuditi kakor iz sna. Ker je že imel nekaj izkustva o različnosti duhov iz naukov, ki mu jih je podelil Bog, je začel pazljivo opazovati različne načine, kako je oni duh prihajal. Z veliko jasnostjo se je tedaj odločil, da se ne bo nobene od minulih stvari več spovedoval. Tako je bil od tistega dne dalje rešen skrupulov in bil je prepričan, da ga je naš Gospod po svojem usmiljenju tega osvobodil.

26
Poleg sedmih ur molitve dnevno se je ukvarjal s tem, da je pomagal nekaterim dušam, ki so prihajale na pogovor o duhovnih stvareh. Kar mu je še vrh tega preostalo od dneva, pa je porabil za razmišljanje o božjih rečeh, o tem, kar je tisti dan meditiral ali bral. Toda ko je šel leč, so mu mnogokrat prišla velika spoznanja in velike duhovne tolažbe, da je na ta način izgubil mnogo časa, ki si ga je določil za spanje, in tega že tako ni bilo veliko. Večkrat se je temu čudil in začel je razmišljati: pravzaprav je določil za občevanje z Bogom toliko časa pa še ves preostali del dneva, zato je začel dvomiti o tem, če ta spoznanja res prihajajo od dobrega duha. Sam pri sebi je prišel do zaključka, da je bolje, če jih pusti vnemar in spi v za to določenem času. In storil je tako.

27
Še naprej se je vzdrževal mesne hrane in bil v tem tako trden, da se sploh ni mislil spremeniti. Nekega dne zjutraj, ko je ravno vstal, pa se je pred njim prikazala mesna hran kot bi jo videl s telesnimi očmi, ne da bi se poprej vzbudila v njem kakršnakoli želja po njej. Hkrati mu je tudi prišel trden pristanek volje, da jo bo od zdaj naprej jedel. Čeprav se je spomnil na svoj prejšnji sklep, ni mogel dvomiti, ampak se je odločil, da mora jesti tudi meso. Ko je kasneje o tem pripovedoval svojemu spovedniku, mu je spovednik rekel, naj pazi, da ne bi bila to morda skušnjava. Vendar tudi po temeljiti raziskavi nikakor ni mogel dvomiti o tem, da se je prav odločil.
V tistem času je Bog ravnal z njim na isti način, kot dela učitelj z otrokom pri pouku. Bodisi da je bilo to zaradi njegove neukosti in trdega razuma ali ker ni imel nikogar, ki bi ga poučeval, bodisi zaradi čvrste volje, da bi služil Bogu, ki mu jo je on sam podelil. Zdelo se mu je očitno in vedno je bil mnenja, da je Bog z njim ravnal na ta način. Ko bi o tem dvomil, bi se mu, nasprotno, zdelo, da žali njegovo božje Veličastvo.

Nekaj tega je mogoče spoznati iz sledečih petih točk:

28
Prvič. Gojil je veliko pobožnost do presvete Trojice. Tako je vsak dan opravil molitev k trem osebam, k vsaki posebej. Prav tako je opravil molitev k presveti Trojici, zato mu je prišla misel, kako to, da napravi štiri molitve k Trojici. Vendar mu je ta misel delala le malo ali celo nič težav kot stvar neznatnega pomena. Ko je nekega dne na stopnicah samostana molil hvalnice naše Gospe, se je začel njegov razum dvigati, kot da vidi presveto Trojico v podobi treh orgelskih tipk, in to s toliko solzami in tolikimi vzdihi, da se ni mogel obvladati. In ko je šel tistega jutra za procesijo, ki se je tam začela, ni mogel zadržati solz vse do obeda. Tudi po obedu ni mogel govoriti o ničemer drugem kot o presveti Trojici s številnimi in zelo različnimi prispodobami in veliko radostjo in tolažbo, tako, da je imel vse svoje življenje vtis, da je čutil veliko pobožnost, ko je molil k Sveti Trojici.

29
Drugič. Nekoč se mu je ob velikem duhovnem veselju prikazal v razumu način, kako je Bog ustvaril svet. Zdelo se mu je, da vidi svetlo stvar, iz katere je izhajalo nekaj žarkov, in da je iz tega Bog napravil luč. Vendar tega ni znal razložiti niti se ni povsem dobro spominjal duhovnih spoznanj, ki mu jih je tiste čase Bog vtiskal v dušo.
Tretjič. V Manresi, kjer je bival skoraj eno leto, je potem, ko je začel dobivati tolažbo od Boga in je videl sad, ki ga je napravil v dušah, s katerimi je občeval, opustil pretiranosti, ki se jih je držal prej. Spet si je strigel nohte in lase.
Ko je bil v tistem kraju v cerkvi omenjenega samostana in je nekega dne prisostvoval maši, je pri povzdigovanju Gospodovega telesa z notranjimi očmi videl nekaj kot svetle žarke, ki so prihajali od zgoraj. Čeprav tega po tolikem času ne more bolje razložiti, je bilo vendar tisto, kar je jasno videl z razumom, videnje načina, kako je naš Gospod Jezus Kristus navzoč v presvetem Zakramentu.
Četrtič. Velikokrat in za dolgo časa je z notranjimi očmi gledal pri molitvi Kristusovo človeško naravo. Prikazala se mu je v obliki, ki je bila kot svetlo telo, ne prav veliko niti prav majhno, vendar ni videl nobenih posameznih udov. To je v Manresi velikokrat videl. Ko bi rekel dvajsetkrat ali štiridesetkrat, si ne bi upal reči, da bi bilo pretirano. Drugikrat je to videl, ko je bil v Jeruzalemu, in še drugič na poti v bližini Padove. Našo Gospo je prav tako videl v podobni obliki, ne da bi razločil dele. Stvari, ki jih je videl, so ga takrat tako utrdile in mu za vselej dale takšno gotovost vere, da je velikokrat razmišljal: četudi ne bi bilo svetega pisma, ki nas uči o teh stvareh, bi se takoj odločil umreti zanje, samo zato, ker je to videl.

30
Petič. Nekoč ga je njegova pobožnost vodila k cerkvi, ki je bila malo več kot eno miljo oddaljena od Manrese in se je, kot se mi zdi, imenovala cerkev svetega Pavla. Pot tja gre poleg reke. Ko je tako hodil zatopljen v svoje pobožne misli, je malo sedel s pogledom na reko, ki je tekla globoko pod njim. Ko je tam sedel, so se mu začele odpirati oči razuma. Ne da bi imel kako videnje, ampak dano mu je bilo razumevanje in spoznanje mnogih stvari, tako duhovnih stvari kot stvari vere in znanosti. In to s tako velikim razsvetljenjem, da se mu je vse zdelo novo. Ne da se povedati posameznosti, ki jih je takrat razumel, čeprav jih je bilo veliko, ampak le to, da je sprejel veliko jasnost v svojem razumu, tako da se mu zdi, da v teku vsega svojega življenja preteklih dvainšestdeset let ni dosegel toliko kot v onem samem doživetju, tudi če bi združil v eno vse, kar je prejel od Boga pomoči in vse stvari, ki jih je vedel.
Zgodilo se je, da se mu je razum tako razsvetlil, da se mu je zdelo, kot bi postal drug človek in bi dobil drug razum, kakor ga je imel prej.

31
Ko je to trajalo že precej časa, se je spustil na kolena pred križem, ki je stal tam blizu, da bi se zahvalil Bogu. Tam se mu je spet prikazala prikazen, ki se mu je večkrat prikazovala, a je ni nikoli prepoznal; to pomeni tista stvar, ki je bila omenjena zgoraj in ki se mu je dozdevala zelo lepa, s številnimi očmi. A zdaj pred križem je dobro videl, da stvar ni imela tako lepe barve kot ponavadi, in imel je zelo jasno spoznanje s trdnim pristankom volje, da je bil to hudi duh. Kasneje se mu je še mnogokrat za dolgo časa prikazovala, on pa jo je prezirljivo odbijal s palico, ki jo je navadno nosil v rokah.

32
Ko je bil nekoč v Manresi bolan, ga je huda mrzlica spravila blizu smrti, tako da je bil čisto prepričan, da ga bo duša kmalu zapustila. Pri tem mu je prišla misel, ki mu je govorila, da je pravičen. Zadajala mu je toliko muke, da ni delal drugega, kot da se je z njo boril in si predočeval svoje grehe. Ta misel ga je bolj mučila kot sama mrzlica. Vendar je ni mogel premagati, čeprav se je še tako trudil, da bi jo premagal. Ko pa je nekoliko okreval od mrzlice in ni bil nič več v skrajni nevarnosti, da izdihne, je začel glasno klicati ženam, ki so prišle tja, da bi ga obiskale, naj mu drugič, ko ga bodo videle blizu smrti, zavoljo božje ljubezni na ves glas kličejo, da je grešnik in da naj se spomni žalitev, ki jih je storil Bogu.

33
Drugikrat, ko je potoval po morju iz Valencije proti Italiji sredi hudega viharja, se je zlomilo krmilo na ladji in prišlo je tako daleč, da se po njegovem mnenju in po mnenju mnogih, ki so potovali na ladji, naravno gledano ni dalo več uteči smrti. Ko si je natančno izpraševal vest in se pripravljal na smrt, ni mogel občutiti strahu nad svojimi grehi ali pred tem, da bi bil pogubljen, ampak je čutil veliko zadrego in bolečino, ker je menil, da ni dobro izkoristil darov in milosti, ki mu jih je bil podelil Bog, naš Gospod.
Leta 1550 se je drugikrat počutil zelo slabo zaradi prav hude bolezni, za katero so on sam in mnogi drugi mislili, da je poslednja. Ko je tisti čas mislil na smrt, je občutil takšno veselje in takšno duhovno tolažbo, ker bo moral umreti, da se je ves topil v solzah. To se je začelo dogajati tako pogosto, da je mnogokrat nehal misliti na smrt, da ne bi tako občutil one tolažbe.

34
Ko je prišla zima, je zbolel za zelo resno boleznijo in zaradi boljše nege ga je dalo mesto v hišo očeta nekega Ferrere, ki je bil kasneje služabnik pri Baltazarju de Faria. Tam so ga negovali z veliko skrbnostjo. Zaradi vdanosti, ki so jo imele do njega, so mnoge ugledne gospe prihajale k njemu ponoči čut. Ko je okreval od bolezni, je bil še vedno zelo šibak in je čutil pogoste bolečine v želodcu. Iz teh razlogov kot tudi zato, ker je bila zima zelo mrzla, so mu svetovali, naj se pošteno obleče in obuje ter si pokrije glavo. Pripravili so ga do tega, da si je vzel dve sivi suknji iz zelo grobega blaga in čepico iz enakega blaga za pokrivalo.
V tistem času so bili pogosti dnevi, ko si je strašno želel, da bi se pogovarjal o duhovnih stvareh in da bi našel osebe, ki bi bile voljne za to.
Približeval se je že čas, ko je sklenil, da bo odpotoval v Jeruzalem.

35
Bilo je v začetku leta 1523. Odpravil se je v Barcelono, da bi se vkrcal. Čeprav se mu je ponujalo več popotnih družb, je vendarle želel iti sam, ker je bila vsa njegova skrb to, da bi imel Boga za edino pribežališče. Tako so ga nekega dne, ker ni znal ne italijanskega ne latinskega jezika, zelo silili, naj si preskrbi družbo; govorili so mu, kako zelo mu bo pomagala, in jo močno hvalili. On pa jim je rekel – če bi bil tudi sam sin ali brat cardonskega vojvode, vseeno ne bi potoval v njegovi družbi, ker želi imeti tri kreposti, ljubezen, vero in upanje. Ko pa bi imel tovariša, bi takrat, ko bi bil lačen, pričakoval pomoč od njega, in ko bi padel, bi upal, da mu bo on pomagal vstati. Tako bi se tudi njemu zaupal in bil zaradi tega njemu naklonjen. On pa hoče svoje zanašanje, naklonjenost in zaupanje staviti samo v Boga. Kar je na ta način povedal, je tudi čutil v svojem srcu. V skladu s temi nazori si je želel, da bi se vkrcal ne le čisto sam, ampak tudi brez vsake popotnice.
Ko se je začel pogajati o vkrcavanju, je pri ladijskem kapitanu dosegel, da ga je vzel brezplačno, ker ni imel denarja, vendar pod pogojem, da mora vzeti na ladjo nekaj prepečenca za prehrano, drugače ga na noben način na svetu ne bi vzeli.

36
Ko si je hotel preskrbeti prepečenec, so mu prišli veliki pomisleki: to sta torej tvoje zaupanje in vera, ki ju imaš do Boga, da te ne bo zapustil, in tako naprej. In to s takšno močjo, da je prestal veliko muk. Ko na koncu ni več vedel, kaj naj stori, ker je na obeh straneh videl razloge za in proti, je sklenil, da se bo izročil v roke spovednika. Razložil mu je torej, kako zelo rad bi dosegel popolnost in to, kar bi bila večja božja čast. Navedel je razloge, ki so ga spravili v dvom, ali naj vzame živež s seboj. Spovednik je odločil, naj izprosi in vzame s seboj toliko, kolikor je potrebno.
Ko je prosil neko gospo, ga je vprašala, kam namerava odpotovati. Bil je nekaj časa v dvomu, ali naj ji to pove. Na koncu pa se ji ni upal povedati več kot to, da gre v Italijo in v Rim. Rekla je, kot bi se prestrašila: »V Rim hočete iti? Ne vem, kakšni se potem vrnejo tisti, ki gredo tja.« Hotela je reči, da se da v Rimu le malo pridobiti v duhovnih stvareh. Vzrok, da se ni upal povedati, da gre v Jeruzalem, je bil strah pred častihlepnostjo, ki ga je tako mučil, da se nikoli ni upal povedati, iz katere dežele in iz katere hiše je.
Na koncu je dobil prepečenec in se vkrcal. Toda ko je na obali videl, da ima še pet ali šest beličev od tega, kar so mu dali, ko je prosil od vrat do vrat – imel je namreč navado preživljati se na ta način – jih je pustil na neki klopi, ki jo je opazil blizu obale.

37
Vkrcal se je, potem ko je v Barceloni preživel malo več kot dvajset dni.
Ko je bil še v Barceloni, preden se je vkrcal, je po svojem običaju obiskal vse duhovne osebe, celo če so živele v samotnih krajih izven mesta, da bi se z njimi pogovarjal. Toda niti v Barceloni niti v Manresi ni mogel ves čas, ki ga je tam prebil, najti osebe, ki bi mu pomagala, kot si je želel. Samo tista žena v Manresi, o kateri je bilo prej rečeno, da mu je rekla, kako je prosila Boga, da bi se mu prikazal Jezus Kristus, samo o njej se mu je zdelo, da je bolj prodrla v duhovne stvari. Ko je odpotoval iz Barcelone, je povsem izgubil hrepenenje po iskanju duhovnih oseb.