2. Novi vitez (1522)

13
Potem je na muli odjezdil. Eden njegovih bratov pa je želel iti z njim do Onate. Na poti ga je pregovoril, da sta sklenila prečuti noč pri naši Gospe de Arfmzazu. Tisto noč je molil, da bi si nabral novih moči za svojo pot.
Od dne, ko je odpotoval iz svoje domovine, se je poslej vsako noč bičal.
Brata je pustil v Onate na domu sestre, ki jo je šel obiskat, sam pa se je odpravil dalje v Navarreto.
Spomnil se je, da mu na vojvodovem domu dolgujejo nekaj dukatov. Zdelo se mu je, da bi bilo prav, če bi jih dobil nazaj. Zato je napisal list za zakladničarja, a zakladničar je izjavil, da denarja nima. Ko je vojvoda za to zvedel, je rekel, da lahko za vse zmanjka denarja, le za Loyolo ga ne sme zmanjkati. Zaradi ugleda, ki si ga je v preteklosti pridobil, mu je hotel dati lepo poročniško mesto, če bi ga hotel sprejeti. Vzel je torej denar in naročil, naj ga nakažejo nekaterim osebam, do katerih se je čutil dolžnega, del pa naj dajo za sliko naše Gospe, ki je bila v slabem stanju, da se popravi in prav lepo okrasi. Potem se je poslovil od obeh služabnikov, ki sta ga spremljala, in sam na svoji muli odpotoval iz Navarrete proti Montserratu.

14
Na tej poti se mu je pripetilo nekaj, kar velja zapisati, da bi razumeli, kako je naš Gospod ravnal s to dušo, ki je bila še vedno slepa, čeprav z velikimi željami, da bi mu služila v vsem, kar bi spoznala.
Odločil se je torej, da bo počel silna spokorna dela, ne da bi toliko mislil na zadoščevanje za svoje grehe, kot da bi Bogu ugajal in mu bil v veselje. Kadar se je spomnil na to, da bi napravil kako pokoro, kakršno so delali svetniki, si je zadal nalogo, da napravi enako in še več. V teh mislih je našel vso svojo tolažbo, ne da bi gledal na kake notranje vzgibe in ne da bi vedel, kaj so ponižnost, ljubezen, potrpežljivost ali razumnost, ki bi z njo vodil in ravnal te kreposti. Vse, kar si je želel, je bilo, da bi počel ta velika zunanja dela, zato ker so jih počeli tudi svetniki v božjo čast, ne da bi se oziral na kako drugo posebno okoliščino.
Tako so se mu studili pretekli grehi in tako živo si je želel, da bi iz ljubezni do Boga delal velike stvari, da se niti med pokoro, katere se je lotil, ni posebno spominjal nekdanjih grehov, čeprav ni mislil, da so mu odpuščeni.

15
Šel je po svoji poti, ko ga je dohitel neki Maver, ki je jezdil na muli. Spotoma sta se med seboj pogovarjala in sta začela govoriti o naši Gospe. Maver je rekel, da se mu sicer še zdi verjetno, da je Devica spočela brez moža, da pa bi po porodu ostala devica, tega ne more verjeti. Za to je navajal naravne razloge, ki so mu prišli na misel. Čeprav mu je romar navajal mnogo nasprotnih dokazov, ga vendar ni mogel odvrniti od tega mnenja. Tedaj je Maver tako hitro odjezdil naprej, da ga je romar izgubil iz vida, še vedno premišljujoč o tem, kar se mu je pripetilo z Mavrom. Pri tem so ga navdala čustva, ki so v njegovi duši vzbudila nezadovoljstvo, ker se mu je zdelo, da ni storil svoje dolžnosti. Obenem so ta čustva povzročila, da se je razjezil na Mavra, ker se mu je zdelo, da je storil narobe, ko je dopustil, da govori neki Maver take stvari o naši Gospe in da bi se moral potegniti za njeno čast. Obšle so ga želje, da bi šel iskat Mavra in mu jih dal z bodalom zaradi tega, kar je rekel. Ko se je že dalj časa boril proti takim željam, je na koncu ostal v dvomu in ni vedel, kaj naj stori. Maver, ki je šel naprej, mu je rekel, da gre v kraj, ki je bil nekoliko dalje na isti poti, čisto blizu glavne ceste, čeprav glavna cesta ni šla skozi tisti kraj.

16
Ko se je že utrudil od razmišljanja, kaj bi bilo prav, in ni našel nič določenega, za kar bi se odločil, je sklenil takole. Pustil bo mulo, naj gre s spuščenimi vajeti do kraja, kjer se ločijo poti. Če bo šla mula po mestni cesti, bo poiskal Mavra in mu jih dal z bodalom, če pa ne bo šla proti mestu, ampak po glavni cesti, ga bo pustil pri miru. Storil je, kakor je premislil. Čeprav je bilo mestece oddaljeno komaj več kot trideset ali štirideset korakov in je bila pot, ki je vodila proti njemu, zelo široka in dobra, je naš Gospod hotel, da je šla mula po glavni cesti in pustila mestno.
Potem ko se je približal velikemu naselju pred Montserratom, si je hotel tamkaj kupiti obleko, ki jo je nameraval nositi, ko bo šel v Jeruzalem. Kupil je torej platno, iz kakršnega navadno delajo vreče, grobo tkano in z mnogo bodicami. Nato je dal iz njega narediti obleko, ki je segala do stopal, kupil si je romarsko palico in bučo in vse skupaj pričvrstil spredaj na mulino sedlo.
Kupil je tudi konopljene opanke, a je nosil le eno od njih. To pa ne zaradi udobnosti, ampak zato, ker je imel eno golen vso povezano z obvezo in po malem bolečo, tako da je vsak večer opazil, da mu je oteklo, čeprav je jezdil. Zdelo se mu je potrebno, da je na tej nogi nosil obuvalo.

17
Šel je svojo pot na Montserrat, in kot je imel vedno navado, premišljeval o junaških delih, ki jih bo storil iz ljubezni do Boga. Ker je imel polno glavo takih misli, kot jih je bral pri Amadisu de Gaula in v sličnih knjigah, mu je prihajalo na um več stvari podobnih onim. Tako je sklenil, da bo oborožen prečul noč, ne da bi sedel ali legel, ampak bo deloma stal na nogah, deloma klečal pred oltarjem naše Gospe z Montserrata. Tam je sklenil pustiti svoja oblačila in si nadeti orožje Kristusovo.
Odšel je torej iz tega kraja in potoval, kot je bil njegov običaj, da je premišljeval o svojih načrtih. Ko je prispel na Montserrat, je opravil molitev in v dogovoru s spovednikom opravil pisno splošno spoved. Spoved je trajala tri dni. Dogovoril se je s spovednikom, da bo dal mulo odvesti, meč in bodalo pa bo obesil v cerkvi na oltar naše Gospe. To je bil prvi človek, ki mu je razodel svojo odločitev. Do tedaj je namreč ni razodel še nobenemu spovedniku.

18
Na večer pred praznikom naše Gospe, v marcu leta 1522, je odšel ponoči, kolikor je le mogel naskrivaj, k nekemu revežu. Slekel je vsa svoja oblačila in jih dal revežu, potem je oblekel svojo zaželeno obleko in šel klečat pred oltar naše Gospe. Prebil je vso noč, nekaj časa na kolenih, nekaj časa na nogah, z romarsko palico v roki. Ko se je začelo daniti, je odpotoval, da ga ne bi prepoznali. Ni šel naprej po ravni poti v Barcelono, kjer bi naletel na mnoge ljudi, ki bi ga prepoznali in mu izkazali spoštovanje, ampak je krenil v neko vas, ki se imenuje Manresa. Sklenil je, da tu prebije nekaj dni v zavetišču in si zapiše nekaj stvari v svojo knjižico, ki jo je skrbno čuval pri sebi in mu je bila v veliko tolažbo.
Ko je bil že miljo daleč od Montserrata, ga je dohitel človek, ki je z veliko naglico prišel za njim in ga vprašal, če je on dal nekemu revežu oblačila, kot je ta trdil. Odgovoril je pritrdilno in solze so mu prišle na oči zaradi sočutja z revežem, ki mu je dal oblačila. Navdalo ga je sočutje; ker je spoznal, da so ga mučili, misleč da jih je bil ukradel.
Čeprav se je na vso moč izogibal, da bi mu izkazovali spoštovanje, pa ni mogel dolgo ostati v Manresi, ker so ljudje o njem začeli govoriti velike reči, ko so zvedeli o dogodku z Montserrata. Kmalu je govorica tako narasla, da so govorili več, kot je bilo res, češ kako velike dohodke da je zapustil in drugo.