1. Ranjenec iz Pamplone (1521–1522)

1
Do svojega šestindvajsetega leta je bil predan nečimrnostim sveta in ga je posebej veselilo urjenje z orožjem v veliki prazni želji, da bi se proslavil.
Zgodilo se je, da je bil v neki trdnjavi, ki so jo obkolili Francozi. Vsi so bili mnenja, naj se predajo, če jim seveda obljubijo življenje, saj jim je bilo jasno, da se ne morejo braniti. On pa je navedel poveljniku toliko razlogov, da ga je kljub vsemu prepričal, naj se branijo, in čeprav je bilo to zoper mišljenje vseh oficirjev, jih je s svojim – pogumom in svojo hrabrostjo potegnil za seboj.
Prišel je dan, ko so pričakovali napad, in spovedal se je pri enem svojih bojnih tovarišev. Ko je obstreljevanje že dalj časa trajalo, ga je zadela topovska krogla v nogo in mu jo popolnoma zlomila. Ker pa je šla krogla med obema nogama, je bila tudi druga hudo ranjena.

2
Ko je padel on, so se možje v utrdbi takoj predali Francozom. Po zavzetju trdnjave so ti zelo lepo ravnali z ranjencem in se obnašali do njega plemenito in prijateljsko.
Potem ko je dvanajst ali petnajst dni ostal v Pamploni, so ga na nosilih odnesli v njegovo domovino. Počutil se je zelo slabo, zato so iz mnogih krajev poklicali vse vrste zdravnikov in ranocelnikov. Bili so mnenja, da je treba nogo še enkrat zlomiti in kosti ponovno naravnati, češ da so bile prvič slabo naravnane ali pa so se premaknile med potovanjem in so zato izven svoje lege, tako da ne more ozdraveti. Spet so se lotili mesarskega posla. Pri tem pa, kot tudi pri vsem drugem, kar je prestal že prej in še kasneje, ni nikoli spregovoril niti besede niti ni pokazal kakega znamenja bolečine, ampak je le močno stiskal pesti.

3
Kljub temu je šlo z njim vedno slabše. Ni mogel jesti in imel je druge slabosti, ki navadno oznanjujejo smrt. Ko je prišel dan sv. Janeza, so imeli zdravniki le še prav malo upanja v njegovo ozdravljenje, zato so mu svetovali, naj se spove. Prejel je torej zakramente. Na dan pred sv. Petrom in Pavlom so zdravniki rekli, da se lahko šteje že za mrtvega, če mu do polnoči ne odleže. Imenovani bolnik je gojil pobožnost do sv. Petra in tako je naš Gospod hotel, da se je prav tisto noč njegovo počutje izboljšalo. Izboljšanje je tako napredovalo, da so nekaj dni zatem menili, da je že izven smrtne nevarnosti.

4
Ko so se kosti že med seboj zarasle, mu je ostala pod kolenom kost, ki je segala čez drugo, zaradi česar je bila noga krajša. Kost na tem mestu je ostala tako izbočena, da je bilo prav grdo. Seveda tega ni mogel trpeti. Odločil se je za svetno kariero in je menil, da bi ga to iznakazilo. Zato je vprašal ranocelnike, če bi bilo mogoče kost odrezati. Rekli so mu, da bi kost sicer mogli odrezati, da pa bi bile bolečine večje od vseh, ki jih je že prestal, ker se je noga že pozdravila in bi vzelo rezanje veliko časa. Kljub temu se je odločil, da se bo pustil mučiti, sebi na ljubo. Ob tem se je njegov starejši brat zgrozil in rekel, da si ne bi upal prenašati take bolečine, a ranjenec jih je prenašal z običajno potrpežljivostjo.

5
Ko sta bila meso in kost, ki je molela ven, odrezana, so se skrbno poslužili zdravil, da mu noga ne bi ostala tako kratka. Dali so mu veliko mazil na rano in vztrajno natezali nogo s pripravami, ki so ga mučile dneve in dneve. A naš Gospod mu je podelil zdravje in počutil se je tako dobro, da je bil poslej čisto zdrav, le na nogi se ni mogel dobro držati. Zato so ga silili, da je ležal v postelji.
Ker je bil zelo vdan branju posvetnih in izmišljenih knjig, ki se navadno imenujejo viteški romani, in ker se je dobro počutil, je prosil, da bi mu dali kak roman, da bi mu čas hitreje mineval. Toda v tisti hiši ni bilo najti nobene izmed knjig, ki jih je navadno bral. Dali so mu torej življenje Kristusovo in neko življenje svetnikov v domačem jeziku.

6
Ker ju je velikokrat prebral, ga je polagoma navdušilo, kar je bilo napisano. Kadar pa je nehal brati, je začel včasih o stvareh, katere je prebiral, tudi razmišljati. Drugikrat zopet je razmišljal o posvetnih stvareh, na katere je običajno mislil poprej.
Izmed številnih praznih stvari, ki so mu prihajale na pamet, je ena tako prevzela njegovo srce, da se je lahko pogreznil v razmišljanje o njej po dve, tri ali štiri ure, ne da bi to opazil. Predstavljal si je, kaj bi storil v službi neke gospe; pripomočke, ki bi se jih poslužil, da bi lahko šel v deželo, od koder je bila, gesla in besede, katere bi ji govoril, in junaška dejanja, ki bi jih storil v njeni službi. Bil je od tega tako prevzet, da ni opazil, kako nemogoče bi bilo to doseči. Gospa namreč ni bila iz navadnega plemstva, ne grofica ne vojvodinja, ampak je bil njen stan mnogo višji kot vse to.

7
Naš Gospod pa mu je pomagal, storil je, da so za temi mislimi prišle druge, ki so se porajale iz stvari, ki jih je bral. Ker je bral življenje našega Gospoda in svetnikov, se je zamislil in razglabljal sam pri sebi: »Kaj bi bilo, če bi delal jaz, kar je delal sv. Frančišek, ali to, kar je delal sv. Dominik?« Tako je pretresal številne stvari, ki so se mu zdele dobre. Vedno si je predstavljal težke in naporne stvari, in kadar si jih je predočil, se mu je zdelo, da se čuti sposobnega, da jih tudi uresniči.
Vse njegovo razglabljanje je bilo v tem, da si je rekel: Sv. Dominik je delal to in to, torej moram delati to tudi jaz. Sv. Frančišek je delal to in to, torej moram delati to tudi jaz.
Tudi te misli so trajale v nedogled. Vmes so prišle kake druge stvari, pa spet posvetne misli, omenjene zgoraj, in tudi v njih se je mudil še in še.
Menjavanje tako različnih misli je trajalo zelo dolgo časa. Naj so bile misli, ki so se nudile njegovi domišljiji, misli na posvetna junaštva, ki jih je želel uresničiti, ali pa one druge, božje, vedno se je zadrževal v misli, ki je ravno prišla, dokler ni zaradi utrujenosti prenehal in usmeril svojo pozornost k drugim stvarem.

8
Bila pa je ta razlika: kadar je premišljeval o posvetnih stvareh, je pri tem zelo užival. A ko je potem zaradi utrujenosti odnehal, se je počutil suhega in nezadovoljnega. Kadar pa je premišljeval o tem, kako bi šel bos v Jeruzalem, jedel samo zelišča in počel vse druge strogosti, o katerih je bral, da so jih delali svetniki, ga to ni tolažilo, samo dokler se je mudil v takih mislih, ampak je bil tudi potem, ko je odnehal, zadovoljen in vesel. Toda ni se menil za to in se tudi ni ustavil, da bi to razliko pretehtal, dokler se mu niso nekoč oči polagoma odprle in se mu je začela razlika zdeti čudna. Začel je o njej razglabljati, in ker je izkustveno doživel, da so ga ene misli puščale žalostnega, druge pa veselega, je polagoma prišel do tega, da je spoznal razliko duhov, ki sta nanj delovala, namreč hudičevega in božjega.
To je bilo prvo razglabljanje, ki ga je imel o božjih stvareh, in ko je kasneje delal duhovne vaje, je od tod začel dobivati luč za nauk o razlikovanju duhov.

9
Ta nauk mu je podelil nemalo luči in začel je resneje razmišljati o svojem preteklem življenju in kako potrebno bi bilo, da bi delal zanj pokoro. Prevzele so ga želje, da bi posnemal svetnike. Ni mu bilo več mar okoliščin, ampak je sklenil, da bo delal to, kar so delali oni. Edino kar si je želel storiti, takoj ko bo ozdravel, je bila pot v Jeruzalem, kot je povedano zgoraj, s takimi pokorami in takimi zatajevanji, kot si jih navadno želi početi velikodušno, od Boga vžgano srce.

10
Polagoma je pozabljal na nekdanje misli zaradi teh svetih želja, ki jih je imel in ki jih je še okrepil neki obisk: Ko je bil neko noč buden, je jasno videl podobo naše Gospe s svetim Detetom Jezusom. To dokaj dolgo videnje mu je podelilo preobilno tolažbo in prevzel ga je gnus nad preteklim življenjem in še posebej nad mesenimi rečmi, da se mu je zazdelo, kakor da so njegovo dušo zapustile vse slike, ki so se bile poprej v njej nabrale. Od tiste ure, vse do avgusta 1553, ko se to piše, ni nikoli niti v najmanjši stvari več privolil v mesenost. Glede na ta učinek je mogoče zaključiti, da je bilo doživetje od Boga, dasi si on tega ni upal določno reči, niti ni rekel kaj več kot le zgoraj omenjeno trditev. Pač pa so tako njegov brat kot vsi domači iz zunanjosti spoznali spremembo, ki se je zgodila znotraj njegove duše.

11
Vendar se on za nič ni menil, ampak je vztrajal v svojem branju in v svojih dobrih sklepih. Ko se je pogovarjal z domačimi, je ves čas porabil za božje stvari in tako koristil njihovim dušam.
Ker sta mu bili oni knjigi zelo všeč, mu je prišlo na misel, da bi si na kratko izpisal nekatere najpomembnejše stvari iz življenja Kristusovega in svetnikov. Tako se je z veliko marljivostjo lotil pisanja knjige – po malem je namreč že začel hoditi po hiši. Imela je kakih 300 listov, popisanih z obeh strani v četrtinskem formatu.
Kristusove besede je pisal z rdečim črnilom, besede naše Gospe z modrim. Papir je bil zglajen in črtan, pisava pa lepa, ker je bil spreten lepopisec.
Del časa je porabil za pisanje, del za molitev. Največja tolažba ga je navdajala, kadar je gledal nebo in zvezde. To je velikokrat delal dolgo v noč, kajti opazovanje neba ga je navdajalo z občutkom zelo velike moči za službo našemu Gospodu. Velikokrat je premiš1jeval o svojem sklepu in si želel, da bi bil že čisto zdrav, da bi se lahko odpravil na pot.

12
Ko je preudarjal, kaj naj stori potem, ko se bo vrnil iz Jeruzalema, da bo lahko vedno spokorno živel, se mu je zdelo, da bi lahko šel v seviljsko kartuzijo, ne da bi povedal, kdo je, da bi ga čim manj cenili, in bi vedno jedel samo zelišča. Ko pa je spet drugikrat razmišljal o spokornih dejanjih, ki si jih je želel vršiti potujoč po svetu, se mu je želja za kartuzijo ohladila, ker se je zbal, da tam ne bi mogel prav uresničiti sovraštva, ki ga je čutil do samega sebe. Vseeno je naročil domačemu služabniku, ki je šel v Burgos, naj povpraša po kartuzijanskih pravilih, in sporočilo, ki ga je odondod dobil, se mu je zdelo v redu. Toda zaradi zgoraj navedenega razloga, in ker je bil ves zatopljen v potovanje, ki ga je nameraval kmalu začeti, se za sporočilo ni toliko menil, saj bi moral o tem ukrepati šele po vrnitvi.
Ker se je počutil že nekoliko pri močeh, se mu je zdelo, da je čas za odhod, in je rekel svojemu bratu: »Kot veste, gospod najerski vojvoda že ve, da se bolje počutim. Bilo bi prav, da odidem v Navarreto.« – Vojvoda se je takrat mudil tam.
Brat in nekateri domači so sumili, da bržkone namerava svoje življenje temeljito spremeniti.
Brat ga je vodil iz sobe v sobo in ga začel z veliko prizadevnostjo prositi, naj vendar ne drvi v pogubo, ampak naj pomisli na to, kakšne upe stavijo ljudje vanj, do kakšne veljave se še lahko povzpne in druge slične besede, ki so vse imele namen, da bi ga odvrnile od dobre namere, ki jo je imel. Toda odgovor je bil tak, da se je brata otresel, ne da bi se oddaljil od resnice, glede tega je bil namreč že takrat zelo rahločuten.