Organiziranost

Organiziranost lahko pojmujemo na dva načina. V kolikor imamo v mislih organiziranost celote oziroma vsoto vseh posameznih jezuitov in ustanov, je slika zelo pisana, njen ključ pa je poslanstvo (prejšnja podstran). Tukaj pa opisujemo našo organiziranost kot ključ do enotnosti in povezanosti. Družba Jezusova skozi zgodovino sledi duhu, izzivom in krajem jezuitskega poslanstva, pa tudi različnosti med jezuiti samimi. To jezuite “razprši”: po dejanjih in običajih, po delovnih nalogah in ustanovah, po krajih Zemlje. Sredstva povezanosti torej niso le običajne vodstvene oblike (voditelji, posvetovalna in izvrševalna telesa), ampak “edinost src” v Družbi. Za doseganje le-te pa redovna pravila priporočajo krepostnost odgovornih, spoštovanje pokorščine in podrejenosti ter pogosto medsebojno komunikacijo, tudi na večje daljave. Poglavitna vez, ki zedinja predstojnika in podrejene, naj bo Božja ljubezen – dobrota.

Na podstraneh v desnem stolpcu so podrobneje predstavljene običajna vodstvena telesa: mednarodno oz. vrhovno vodstvo (generalna kongregacija, vrhovni predstojnik in generalna kurija), razdeljenost na province (vloga provinciala in njegovih svetovalcev), mednarodno povezovanje (povezovanje provinc in mednarodne jezuitske ustanove v Rimu).

Zvestobo duhu poslanstva v postopnem zastavljanju organiziranosti najbolj prikazuje zgodba prvih jezuitov, ustanoviteljev Družbe v 16. stoletju (v nadaljevanju). Sredstvo, s katerim je Ignacij Lojolski našel trdne tovariše, so bile duhovne vaje. Ob teh je vsak avtonomno prepoznaval skupen ideal duhovniškega služenja Kristusu z oznanjevanjem vere. Vsi prvi tovariši so dajali duhovne vaje drugim in med seboj, v dvojicah ali trojicah popotovali, oznanjevali evangelij ter pomagali revežem in bolnikom, po dokončanem študiju teologije dosegli duhovniško posvečenje in opravili zaobljubi čistosti in uboštva. Bili so različnih značajev, starosti, stanov in iz različnih dežel (španskih, francoskih, en Portugalec in en Švicar).

Prvoten načrt dela skupinice, tj. trajno bivanje v Sveti deželi in misijonarsko delo med drugoverci v njej, je zaradi zgodovinskih neprilik propadel. Zato so se zbrali k skupni molitvi in posvetovanju, kako naprej. Sklenili so se povezati v red z imenom Družba Jezusova, in sicer z zaobljubo pokorščine enemu izmed se. Sklenili so tudi, da se pri razločevanju poslanstva s pokorščino zaupajo papežu kot Kristusovemu namestniku. O tem svojem posvetu so zapisali dokument. Ignaciju, prvemu izvoljenemu predstojniku, so zaupali nalogo, da v Rimu pri papežu izprosi potrditev reda in zapiše redovna pravila. Po tem, ko je Ignacij v molitvi doživel Božjo potrditev teh sklepov, jim je bil naklonjen tudi papež Pavel III. 27. septembra 1540 je potrdil osnutek ustanovnih listin družbe.

Obdobje od potrditve reda l. 1540 do smrti prvega vrhovnega predstojnika Ignacija l. 1556 je bilo čas rasti članstva, ustanavljanja novih del in provinc, zbiranja podpornih sredstev za dejavnosti in prejemanja papeževih nalog (šolske ustanove, misijonarjenje v Novem svetu, sodelovanje na tridentinskem koncilu). Od desetih tovarišev ob ustanovitvi je Družba v 16 letih narasla na več kot tisoč članov, delujočih na vseh takrat znanih celinah, in na dvanajst provinc (deset evropskih, indijska in brazilska). Med seboj so bili skrbno povezani tudi z dopisovanjem. Ignacij je vse izkušnje pretehtal v posvetovanju s sobrati, v molitvi in ob darovanih mašah ter jih uporabil pri pisanju redovnih pravil, t. i. Konstitucij.

Že po prvih sto letih je Družba narasla na okoli 16.000 članov. Posebno je bila zmanjšana in preizkušana ob uradni papeževi razpustitvi med letoma 1773 in 1814. V 20. stoletju je spet narasla iz 17.000 članov v 20. letih do 36.000 v 60. letih in se do 2010 zopet zmanjšala na 18.000 članov. Dinamike molitve, razločevanja, odločanja, izbiranja sredstev, sprejemanja nalog, sodelovanja med seboj in s Cerkvijo, odhajanja na različne konce sveta in povezovanja so morale biti skozi zgodovino vedno znova uporabljane, da je lahko Družba v služenju poslanstvu obstala vse do danes.

SLIKA: Ignacij piše redovna pravila

 MEDNARODNO VODSTVO DRUŽBE JEZUSOVE
Vrhovno zakonodajno oblast v Družbi Jezusovi ima generalna kongregacija (pozneje v besedilu GK), to je zbor jezuitskih predstavnikov. Skliče jo vrhovni predstojnik, v primeru njegove smrti pa njegov vikar. Kongregacija voli vrhovnega predstojnika, nadzoruje stanje v Družbi, ukinja zastarele predpise in uzakonja nove, nakazuje osnovne smernice bodočega dela in določa naloge generalni kuriji. Do leta 2008 je bilo v Družbi 35 generalnih kongregacij, od tega sedem po drugi svetovni vojni.

Vrhovnemu predstojniku Družbe se reče tudi pater general. Razen imena nima nič skupnega z vojaškim generalom. Izraz izhaja namreč iz skrajšanega latinskega besedja “praepositus generalis”, kar pomeni: vrhovni ali glavni predstojnik. Sedanji jezuitski general, po rodu Španec, je p. Adolfo Nicholas, izvoljen l. 2008. Zadnja dva njegova predhodnika sta bila p. Peter- Hans Kolvenbach, izvoljen l. 1983, in p. Pedro Arrupe, izvoljen l. 1965.

General je edini predstojnik v Družbi, ki je izvoljen. Za vodstvo Družbe je odgovoren generalni kongregaciji, končno pa papežu kot vrhovnemu predstojniku Družbe in Kristusovemu namestniku. Vsi drugi predstojniki v Družbi so imenovani. General imenuje predstojnike mednarodnih hiš in ustanov ter provinciale. Pri vodstvu mu pomagajo razni svetovalci različnih narodnosti, strokovnjaki za svoja področja. Vsi živijo v Rimu v hiši, ki se imenuje generalna kurija. Struktura kurije se podobno kot pri vladah prilagaja področjem poslanstev Družbe. Uradni jeziki v mednarodnih ustanovah Družbe so angleščina, francoščina in španščina. Prim. spletno stran generalne kurije.

RAZDELJENOST NA PROVINCE

Jezuiti prebivamo v skupnostih, ki jim pravimo hiše ali rezidence. Nanje so preko odgovornih jezuitov, ki v njih prebivajo, vezane tudi jezuitske ustanove. Jezuitske skupnosti in ustanove, ki pripadajo istemu narodu, isti državi ali več državam z isto pravno zgodovino, tvorijo provinco ali neodvisno regijo. Le večje države (npr. ZDA, Indija, Brazilija, Kanada, Poljska, Španija) imajo več provinc. Število članov provinc se giblje od 20 do 600. Območja, ki za status province nimajo dovolj avtonomnosti, lahko dobijo status odvisne regije ali misijona, ki sta podrejena provinci. V začetku leta 2011 je bilo na svetu 17.906 jezuitov v 90 provincah in neodvisnih regijah, v 10 odvisnih regijah in v 1 misijonu.

Predstojniku province pravimo provincial, v večjih provincah pa si deli vlogo z viceprovinciali. Provincialu pomagajo pri vodstvu socij (tajnik), konzultorji (svetovalci) in ekonom. Poleg tega imajo jezuiti znotraj province svoje delegate (predstavnike) po področjih poslanstva in drugih obveznostih (promotor duhovnih poklicev, delegat za formacijo, webmaster itd.). Provincial se mora z vsemi temi ožjimi sodelavci pogosto posvetovati, vendar je končna odločitev v vseh rečeh vedno njegova. Za važnejše odločitve (npr. skupni načrt dela) lahko general ali provincial skličeta predstavnike province, običajno vsakih nekaj let, na t. i. provincijsko kongregacijo.

 
Provincialu je priporočeno, naj pogosto obiskuje hiše v svoji provinci ter jezuitske ustanove, v katerih sodelujejo tudi laiki. To zagotavlja učinkovito delo po področjih poslanstva. Najmanj enkrat na leto, ob vizitaciji, pa je provincial dolžan obiskati vsako skupnost in se osebno pogovoriti z vsakim članom skupnosti. Ob tem raste vizija osebnega in skupnega poslanstva. Služba provincialov in hišnih predstojnikov navadno traja šest let.

SLIKA: general na obisku

MEDNARODNO POVEZOVANJE
Provincial in njegovi ožji sodelavci s strani province skrbijo tudi za medprovincijsko povezovanje, ki služi predvsem jezuitskim ustanovam. Provinciali so po svetu povezani v 6 konferenc (ZDA, latinskoameriška, evropska, afriška, južnoazijska, pacifiška), ki imajo značaj regionalnega povezovanja. Province pa so po celinah ali njihovih delih tradicionalno povezane v devet t. i. asistenc. Asistenca nima predstojnika, ampak ima v generalni kuriji le svojega predstavnika, asistenta.

V začetku l. 2011 je bilo po asistencah:

  • ·v južnoazijski (Indija in Šrilanka) 4018 jezuitov v 18 provincah,
  • ·v asistenci ZDA 2619 jezuitov v 10 provincah,
  • ·v vzhodnoazijski/pacifiški 1649 jezuitov 9 provincah,
  • ·v afriški 1481 jezuitov v 8 provincah,
  • ·v Južni Ameriki (brez Kolumbije, Ekvadorja in Venezuele) 1312 jezuitov v 8 provincah,
  • ·v Srednji in preostali Južni Ameriki 1262 jezuitov v 8 provincah.

V Evropi so tri asistence, ki jim zaradi zgodovinskih razlogov pripadajo še province iz nekaterih drugih delov sveta:

  • ·južnoevropska (z Mozambikom in Albanijo) ima 2133 jezuitov v 7 provincah,
  • ·zahodnoevropska (s Kanado, Gvajano, Južno Afriko, Magrebom in Bližnjim vzhodom) ima 1726 jezuitov v 10 provincah,
  • ·asistenca Srednje in Vzhodne Evrope ima 1706 jezuitov v 13 provincah.

 

V Rimu (Italija) jezuiti vodimo 14 mednarodnih ustanov v službi svetovne Družbe Jezusove (generalna kurija, kolegija za jezuitske študente Gesù in Bellarmino) in Vatikana (Radio Vatikan, Papeška univerza Gregoriana, astronomski observatorij Specola Vaticana, teološko-humanistična revija Civiltá Cattolica, Biblični inštitut, ekumenski ustanovi Vzhodni inštitut in Centro Aletti, kolegije za škofijske bogoslovce: Germanicum, Russicum, Pio Latino, Pio Brasiliano). Tudi v nekaterih drugih mestih sveta imamo jezuiti nekaj mednarodnih ustanov regionalnega značaja, predvsem gre za izobraževalna visokošolska središča, skupna sosednjim provincam.