3. velikonočna nedelja

»Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.« (Lk 24,45)

 

V velikonočnem času smo vsi zazrti v največji dogodek odrešenja in razodetja, da je namreč Kristus s svojim vstajenjem premagal vsakršno zlo, greh in smrt ter tako človeštvu in vsakemu posamezniku odprl vrata večnega življenja. Pod pogojem, seveda, da človek veruje v Kristusovo vstajenje in dopusti, da v njegovem življenju deluje ista moč, ki je Jezusa, ki je bil Božji Sin in pravi človek, obudila od mrtvih. Kadar se poglabljamo v bistvo Kristusovega vstajenja vstopamo v razumevanje čudeža, ki se je zgodil v mrtvem telesu Jezusa iz Nazareta, ki je bil pravi človek, hkrati pa se sprašujemo, kako to, da so učenci, ki so ga po vstajenju videli v sebi zaznali, da moč, s katero je Oče obudil svojega Sina od mrtvih, da ta ista moč deluje tudi v njih in so ob vstalem Gospodu postajali novi ljudje, priče vstajenja.

Na današnjo velikonočno nedeljo nas božja beseda vabi, da se zamislimo, kako je Jezusovo vstajenje postalo središčni dogodek v življenju apostolov in najgloblji vir spoznanja ter razlage osebne zgodovine in zgodovine odrešenja vsega človeštva.

V odlomku iz Apostolskih del smo slišali, kako je apostol Peter svojim sodobnikom v luči vstajenja razlagal najnovejše zgodovinske dogodke ob smrti Jezus iz Nazareta, ki so jim bili poslušalci priče, ali pa so o njih slišali. Jezusovega trpljenja, križanja in grozovite smrti namreč nihče ni mogel zanikati. Ti dogodki so bili sestavni del javne zavesti. Vsak Jud in tujec v Jeruzalemu je imel o teh dogodkih svoje mnenje, stališče, neko osebno razlago. Apostol Peter je istim dogodkom dal novo razlago, ki je izhajala iz njegovega srečanja z vstalim Gospodom. Z vso gotovostjo je rekel ljudstvu: »Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, … Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obúdil od mrtvih in mi smo temu priče.« Apostol Peter natančno pove o kom govori, namreč o Jezusu, ki ga je Bog poveličal. Miselno najbolj nenavadna pa je trditev, da so Judje ubili Začetnika življenja. Kako lahko človek ubije Začetnika življenja? S to trditvijo apostol uvede prastaro vprašanje, dilemo vsakega človeka in vsega človeštva, kaj je močnejše: življenje ali smrt? Petrova trditev, da so Judje ubili Začetnika življenja vsebuje novo, do takrat nemogoče sporočilo, namreč, da je v Začetniku življenja življenje močnejše od telesne in duhovne smrt. In to dejstvo, ta apostolova trditev velja tudi za vsakega človeka, ker ima vsak človek isto naravo kot jo je imel Začetnik življenja.

Apostol in evangelist Janez pa nam v drugem berilu pokaže, kako naj v luči vstajenja razumemo razsežnost zla, greha in človeške slabost. Jasno nam pove, da naj se vedno zavedamo kadar se borimo z zlom, ki nas napada, kadar grešimo ali se čutimo nemočne zaradi svojih človeških mejnih točk, slabosti, okoliščin, ki nas kakorkoli presegajo, …, naj se vedno zavedamo, da imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. Z drugimi besedami, naj v podobnih okoliščinah vedno računamo z močjo Vstalega, ki v nas deluje.

Evangelist Luka pa nam v opisu kako se je Vstali na Veliko noč zvečer prikazal učencem med drugim silno pomembno novost glede razumevanja vstajenja. Ko je namreč Vstali učence pozdravil, jih pomiril, se jim predstavil kot tisti, ki so ga poznali kot Jezusa iz Nazareta in jim na kratko opisal, da se je vse to moralo izpolniti, kakor so napovedali Mojzes, preroki in Pisma, evangelist nadaljuje s tole trditvijo: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma Ta nova resnica o odličnosti človeškega uma, da je namreč sposoben doumeti Pisma, je vsa v razponu, logiki vstajenja. Novost vstajenja namreč ni mogoče razumeti v moči ustvarjenega uma, ki je po svoji naravi pretežno zazrt v zakonitosti ustvarjenega sveta in je sposoben na začetniški ravni in s posebno Božjo pomočjo razumevati nadnaravne danosti. Vstajenje Božjega Sina, ki si je v Jezusu iz Nazareta privzel pravo človeško naravo in je kot pravi človek vstal od mrtvih, je mogoče razumeti z umom, ki je zmožen doumeti Pisma. Ključna izhodišča za vsestransko razumevanje tega izjemnega posega Vstalega v človeški um, je nakazal sam Vstali kot poroča evangelist Luka. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« Tako je vera v Kristusovo vstajenje vedno tudi pričevanje o novih razsežnostih človeškega uma, da imajo človekove spoznavne sposobnosti po vstajenju nove sposobnosti in razsežnosti.

 

Janez Sraka