Druga velikonočna nedelja – bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

  1. velikonočna nedelja – bela, nedelja Božjega usmiljenja: leto B – 2018

Na belo nedeljo, ki je tudi nedelja Božjega usmiljenja, ki jo je uvedel sv. papež Janez Pavel II. bomo premišljevali o treh razsežnostih zadnjega dneva velikonočne osmine: kako je vera v Jezusovo vstajenje v vseh, ki so vero sprejeli prebudila novo čut, smisel za skupnost; kako je vstali Gospod v apostolu Tomažu prebudil vero v vstajenje in o Božjem usmiljenju.

Vsebinsko nova skupnost. Apostolske dela poročajo, da je bila množica teh, ki so sprejeli vero enega srce in enega duha. Vera v vstajenje je v prvih kristjanih prebudila novo dostojanstvo na osebni ravni, ker so se kristjani začeli zavedati, da je njihovo življenje rešeno greha in smrti, da je vsakdo, ki je vero sprejel, postal za večno Božji prijatelj. Enako pomemba pa je bila nova zavest o skupnostni, družbeni razsežnosti vsakega vernika, da namreč v moči vere v vstajenje ustvarja novo skupnost, novo družbo v kateri je bila velika milost nad vsemi. Prav ta slednji vidik skupnosti – velika milost nad vsemi – je nekaj čisto novega v zgodovini človeštva. Mirno lahko trdimo, da smo kristjani prav v našem času še posebej poklicani, da to izkušnjo prve Cerkve poglabljamo in o njej pričujemo, da bi postala vsebina za nove odnose v naših družbah, ki so dosegle visoko stopnjo materialnega blagostanja, niso pa še odkrile novih vsebin, ki bi dale materialnemu stanju primerno duhovno razsežnost v luči vstajenja. V taki skupnosti je bilo kar samo po sebi umevno, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in, nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.

Vstali Gospod v apostolu Tomažu prebudi vero v vstajenje. Vsa novozavezna poročila o Jezusovem vstajenju nas uvajajo v ta največji čudež, ki je vrhunec dela odrešenja. Med njimi imajo poseben pomen tista, ki opisujejo kako je sam vstali Gospod uvajal svoje učence – Petra,  Janeza, učenca na poti v Emavs, … in še zlasti apostola Tomaža – v bistvo vstajenja. Danes smo pri maši slišali poročilo evangelista Janeza, kako je Jezus v nevernem Tomažu prebudil vero v vstajenje. Kadar primerjamo poročili evangelista Luke in Janeza o Tomaževi drži do vstajenja in njegovi spreobrnitvi v velikonočnega kristjana in apostola, je skoraj očitno, da je vstali Gospod posebej pripravljal svojega nevernega učenca, da postane priča vstajenja. Evangelist Luka zelo nazorno opiše, kako se je Jezus prikazal učencem zvečer prvega dne v tednu: »Ko so se oni pogovarjali o tem (o vstajenju), je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.« O istem dogodku pa apostol in evangelist Janez poroča: »Tomaža, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« In evangelist Janez nadaljuje: »Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Ob srečanju z Vstalim so imeli vsi učenci, apostol Tomaž pa še posebej, nepremostljivo težavo kako preseči domet spoznanja, ki v svojo razvidnost vključuje čutne zaznave. Človeški razum po svoji naravi sicer presega materialni svet, kot ga zaznavajo naši čuti, vendar po svoji naravi deluje znotraj materialnega, snovnega, ustvarjenega sveta. Pri svojem delovanju pa mora nujno upoštevati zakonitosti, ki mu jih posredujejo človeški čuti. Zato je človekovo umsko delovanje pretežno vezano na zakonitosti ustvarjenega sveta. V tem pogledu so bili apostoli pravi ljudje, ki so Jezusovo javno delovanje pretežno razumevali z običajnimi človeškimi spoznavnimi sposobnostmi in merili. Njihovo življenje ob Jezusu iz Nazareta pa jih je vedno spodbujalo, naravnost sililo v odkrivanje in spoznavanje Jezusove presežnosti do mere, da so v Jezusu iz Nazareta prepoznavali Božjega sina, vendar bolj na človeški način kot ne. Po vstajenju pa je isti Jezus iz Nazareta stal pred njimi kot Vstali Gospod v katerem je njegova Božja narava prišla popolnoma do izraza. Na njihovo veliko presenečenja, pa se je tudi Njegova človeška narava pokazala kot preustvarjena, kot poveličana, ki je sicer ohranila svoje prvotne človeške prvine in sposobnosti, vendar na drugačni ravni. Apostoli so se zavedali, da Vstalega Gospoda več ne morejo dojemati na običajen človeški način. Zato evangelisti Luka v svojem poročilu o srečanju Vstalega z učenci izredno zapiše: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.« Vstali je torej dal apostolom in vsem, ki verujemo v vstajenje, posebno moč, da umevamo Pisma, torej polnost razodetja, ki je vstali Gospod. To milost je prejel tudi apostol Tomaž, seveda na svoj način, kakor mu je bilo dano. Po srečanju z Vstalim je apostol Tomaž na njemu lasten način spoznal, kaj pomeni vstati od mrtvih. Ker pa je v vsakem od nas nekaj tega nevernega Tomaža bo prav, da se v teh velikonočnih dneh resno vprašamo, kakšno je moje osebno prehajanje iz moje nevere v pristno velikonočno vero!

Nedelja Božjega usmiljenja. Papež Frančišek je v svoji buli, s katero je oklical Leto Božjega usmiljenja med drugim zapisal: »V teh treh dneh (velikonočno tridnevje) nam vse govori o usmiljenju, saj vidimo, do kam lahko gre Božja ljubezen. Pustimo se oviti s tem usmiljenjem, ki nam prihaja naproti. In v teh dneh, ko bomo svoj pogled usmerili na Gospodovo trpljenje in smrt, sprejmimo v svoje srce veličino njegove ljubezni, v pričakovanju vstajenja, v tišini, kakor Marija.«

Janez Sraka