6. nedelja med letom – Svetovni dan bolnikov

  1. nedelja med letom (leto B – 2018)

Svetovni dan bolnikov

Kristjani in nekristjani si vsako leto na svetovni dan bolnikov postavljamo kopico vprašanj. Najprej naštejmo nekaj obojim skupnih vprašanj: Zakaj trpljenje? Kaj o trpljenju pravijo ljudje, izkušnje narodov in kultur? Kako o trpljenju razmišljajo filozofi, kako umetniki in, denimo, psihologi? Kaj o trpljenju pravi sodobna znanost, predvsem medicina?

In kaj o trpljenju pravijo verstva? Najprej tista nerazodeta, kot so hinduizem, taoizem, budizem, šintoizem, stari Grki in Rimljani, Zaratustra, animisti, Inka, Kelti, stari Germani, stari Slovani?

In kaj učijo o trpljenju razodeta verstva: judovstvo, krščanstvo in islam, ki smo jih našteli v časovnem zaporedju? In kaj ta verstva učijo o ozdravljivih in neozdravljivih boleznih? In kaj o smrtnih bolezni?

Ko torej govorimo o boleznih, se nam vprašanja kar sama po sebi zastavljajo. In velika večina vprašanj nikoli ne dobi odgovora, vsaj ne zadovoljivega.

Kristjani bomo danes, na svetovni dan bolnikov, vsaj malo poglobili naše spoznanje, kaj učita stara ni nova zaveza o bolezni in bolnikih. Prvo kar je skupno obema zavezama je dejstvo, da je bolezen vključena v versko območje, ker vsaka bolezen sama po sebi človeku postavlja vprašanje o smislu trpljenja in končno zadnje, ključno vprašanje, zakaj Bog, v katerem je polnost življenja, dopušča bolezen kot gotovo znanilko smrti, ki je v stari zavezi pomenila konec človekovega življenja?

V prvem berilu smo slišali poročilo, kako Bog Mojzesu ukaže, naj v postavo zapiše, da duhovnik odloči kdaj je gobavost nevarna za skupnost božjega ljudstva in se gobavca odstrani iz skupnosti, da je ne bi smrtno ogrozil. Po Mojzesovi postavi za to ni pristojen zdravnik, ampak duhovnik. To pomeni, da v bistvu vsaka bolezen ogroža člane božjega ljudstva pri izvrševanju poslanstva, ki izhaja iz zaveze med Jahvejem in Izraelom, da namreč Izrael Boga prav časti in, da ponese Jahvejevo ime vsem človeštvu. V tem smislu je bolezen za Izraelce verska kategorija in ni predmet pozitivnega znanja. Duhovnik na osnovi izkustva ljudi in tudi lastnega le ugotovi gobavost in določi izločitev iz skupnosti, prav tako pa v primeru ozdravitve na osnovi vidnih dokazov odloči, da je gobavec ozdravel in ga ponovno vključi v skupnost. Po Mojzesovi postavi duhovnik ni poklican, da bi ozdravljal gobavost, ampak jo le izkustveno ugotavlja. Dokler gobavec ni zdrav, je izključen iz skupnosti, duhovnik pa tudi ne more posegati v stanje bolezni. V stari zavezi duhovniška služba ne vključuje poslanstva ozdravljati neozdravljive bolezni.

V novi zavezi Jezus s svojim delovanjem popolnoma preseže to določilo Mojzesove postave in preprosto ozdravlja tudi gobavce, vse druge bolezni in celo obuja mrtve. In to tako očitno, da se v gobavcih prebudi osebna vera, da če bodo Jezusa iz Nazareta iskreno prosili, naj jih ozdravi, bo to storil. Ta sprememba, Jezusov nov odnos do gobavcev in gobavosti je tako očitna, da je takoj postala razpoznavno znamenje mesijanskih časov in dokaz, da je Jezus pravi Mesija. Še več, Jezus je dal svojim učencem in vsem krščenim, moč ozdravljati bolezni za smrt, torej neozdravljive in druge bolezni. V novi zavezi dobi z Jezusom moč ozdravljati od vseh bolezni čisto nove razsežnosti, ne le v Jezusovem delovanju, ampak tudi v Cerkvi vse do danes.

In na koncu vprašanje za razmislek. Kako to, da danes sodobna medicina uspešno ozdravi celo vrsto bolezni, ne more pa ozdraviti smrtnih bolezni, bolezni za smrt, kot jih je imenoval Jezus? In zakaj bi bil naslednji odgovor utemeljen? Tudi sodobna medicina, kot vse predhodne, ne more ozdravljati smrtnih bolezni, ker deluje, zdravi le v okviru zakonitosti ustvarjene žive danosti, ki jih le opazuje in posnema, pri tem pa izključuje nov, zdravilen, ustvarjalen Božji poseg v zakonitosti življenja, vse žive stvarnosti, ki je izključno Božje delo. Tako sodobna medicina pri svojem izredno dragocenem, uspešnem in vzvišenem poslanstvu zaradi svoje metodologije izključuje nove Božje posege v zakonitosti ustvarjenega življenja, ki je v času izgubilo svojo prvotno popolnost ki jo je v živo naravo vpisal sam Stvarnik.

Janez Sraka