5. nedelja med letom -Izhod iz stiske iščimo v molitvi

Vsi ljudje, verni in neverni, se v življenju srečujemo z različnimi stopnjami stisk. Bolj ko se zavedamo sami sebe, bolj ko so naši cilji jasni, nekje v globini duše spoznavamo, da teh ciljev ne dosegamo, oziroma, da se nam izmikajo in izjalovijo. Božja beseda pa nam danes govori o stiskah, ki jih doživljamo kristjani, še posebno duhovni, božji možje in žene. O teh stiska nam  razodetje govori kot da bi bile njegov sestavni del. Hkrati pa razodetje daje odgovor, kako naj kristjan najde izhod iz svojega ontološkega bistva, da je namreč vsak človek tudi bitje v stiski.

V svetem pismu je Job simbol človeka v stiski. Iz Jobove knjige vemo, da se je Job soočil z dvema vrstama stisk. Prva so bile človeške stiske, ki jih pozna vsak človek in jih Job opiše: »Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja.« V sebi pa Job nosi še drugo vrst stisk. Job se je jasno zavedal, da je v življenju prejel veliko dobrega, od materialnega bogastva, do sreče v družini, druženja s prijatelji, pa vse do ugleda v skupnosti. Ve tudi, da je vse to bilo božji dar, ker je bil božji prijatelj. Ko izgubi vse zemeljske dobrine, ko mu je uničeno srečno življenje v družini in skupnosti, se nad tem ne pritožuje. V razmišljanju o usodi, ki ga je doletela, se sprašuje, zakaj je njegov največji prijatelj, Bog, vsemogočni Stvarnik, vse to dopustil? Ker sam in skupaj s prijatelji ne najde odgovora o vzrokih njegovega žalostnega stanja, je ta Jobova nemoč, da bi spoznal zakaj je Bog to dopustil, zanj vir nove stiske, ki je niti ne more opisati. Ko se Job v tej svoji nemoči pogovarja z Bogom, mu sam Bog nakaže, da je duhovna stiska, ki jo nosi v sebi posledica neke čisto druge stvarnosti, namreč Satanove uporniške drže do Boga. Satan je namreč Bogu rekel, da je Job njegov zvest prijatelj, ker ima od tega korist. S tem je zanikal Jobovo iskreno prijateljstvo z Bogom, posredno pa tudi, da človek, ki ga je Bog ustvaril ni sposoben postati božji prijatelj in ni ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Ko je Bog Jobu nakazal, da je njegova stiska in preizkušnja Bogu služila kot dokaz napram Satanu, da je človek dejansko ustvarjen kot svobodno bitje, ki je sposoben postati, seveda z Božjo pomočjo, pravi Božji prijatelj, je Jobu odprl novo razsežnost njegovega življenja, da je namreč Jobova svoboda tako čudoviti Božji dar Jobu in vsakemu človeku, da je Bog po Jobu in posledično po vsakem pravičnem človeku Satanu dokazal, da je njegovo zanikanje odličnosti človeške svobode laž in upor Bogu. Ko je Job po pogovoru z Bogom to spoznal, mu je Bog vrnil zdravje in vse, kar mu je Satan vzel in uničil z namenom, da bi Job Boga preklel. Ker Job tega ni storil, ga je Bog uvedel skrivnostni svet duhovnih bitij, ki nimajo materialnega telesa in je tudi zato njihova svoboda še na višji stopnji kot je Jobova in vsakega človeka. Job je po svoji stiski postal na nov način Božji prijatelj, ostal je človek v stiski, vendar na drugačen način.

O vsebinsko drugačni stiski pa piše apostol Pavel vernikom v Korintu. Stiska apostola narodov izhaja iz njegovega poslanstva, ki ga je prejel od vstalega Gospoda, da oznani njegov evangelij  poganom, torej vsemu človeštvu. Pavel se zaveda, da je to poslanstvo prejel od Vstalega, ki je vedno z njim, da ne omaga, vendar se jasno zaveda vsebine poslanstva, njegovega obsega pa tudi dometa lastnega človeškega delovanja. Vernike v Korintu apostol uvede v to svojo stisko, ki je zanj vir izjemne moči za oznanjevanje, na nenavaden način, ko pravi, da za oznanjevanje nima pravice do plačila, ker je to njegova dolžnost. Dolžnost pa ne izhaja samo iz Kristusovega naročila, ampak tudi iz vzvišenosti oznanila, ki je zastonjski Božji dar vsakemu človeku. Zato je Pavel prepričan, da oznanjevalec, ki je prvi prejel vsebino oznanila, za oznanjevanje le-tega nima pravice zahtevati materialnega plačila ali povračila, ker bi tako zakril pravo bogastvo veselega oznanila in spoznanje Jezusa Kristusa. Takemu pogledu na zastonjskost oznanjevanja apostol doda opomin, kar grožnjo vsakemu kristjanu: »Gorje nam, če ne bomo oznanjevali evangelija!«

Evangelist Marko nam v svojem odlomku opiše še nemir množice, ki išče Jezusa, da bi ga poslušala. Ta nemir je izraz radovednosti, miselne zbeganosti, plitvih pričakovanj, skratka nemir, ki človeku preprečuje, da bi postal samostojen človek, ki bi znal brati znamenja časa in dogajanja v svoji notranjosti. Zvečer je Jezus odpustil množico in se odpravil na samoten kraj in tam molil. Nebeškega Očeta je prosil, naj nemir, stisko, ki jo je prebudilo njegovo delovanje vodi v osebno vero do Očeta in Njega. Ko učenci Jezusu sporočijo o tovrstnem nemiru, ki je takrat preveval množice, zvečer se je o Jezus takole odloči: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.

In kako je Kristus danes za mene, za nas, za človeštvo pot iz stiske v mir, ki ga svet ne more dati? Na to in podobna vprašanja skušajmo v tem tednu najti kakšen odgovor!

Janez Sraka