2.NEDELJA MED LETOM – LETO B – 2018

Bogoslužno leto je osredotočeno na dva temeljna dogodka v delu odrešenja Gospoda Jezusa Kristusa, namreč, na praznik Njegovega učlovečenja, na Božič in na velikonočno tridnevje, ko obhajamo Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prvo obdobje se začne s 1. adventno nedeljo, drugo pa na pepelnico in se konča na Binkošti. Preostali čas bogoslužnega leta pa tvori 34 nedelj med letom. To obdobje se začne po prazniku Jezusovega krsta in traja do začetka posta ter se nato nadaljuje po prazniku prihoda Svetega Duha, po Binkoštih. Praznik Jezusovega krsta, ki je vedno v nedeljo, se ta nedelja šteje kot prva nedelja med letom. Tekom vseh 34 nedelj med letom verniki poglabljamo v tako skrivnosti učlovečenja Božjega Sina kot Njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ob 34. nedeljah med letom se ob božji besedi poglabljamo v posamezne ključne tematike razodetja in v vsebine naše vere.

Danes, na 2. nedeljo med letom, nas božje beseda vabi, da se poglobimo v skrivnost, kako je Bog v stari zavezi klical preroke v svojo službo. Apostol Pavel nas v 1. pismu Korinčanom spomni na novozavezno dejstvo, da naše telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. V odlomku iz evangelija po Janezu pa smo slišali, kako je Jezus poklical svoje prve učence in se vprašali, kaj pomeni biti Jezusov učenec in kakšen Jezusov učenec sem jaz?

V stari razvezi je Bog na različne načine klical posameznike v preroško službo. V prvem berilu smo brali, kako je poklical mladega Samuela, ko se je pri učitelju Eliju uvajal v službo Bogu. Neke noči je Bog glasno, z Elijevim glasom v spanju poklical Samuela. Ta je stekel k učitelju in se mu dal na razpolago. Eli mu je trikrat odgovoril, da ga ni klical. Ko pa je Samuel tretjič prišel k učitelju, je Éli spoznal, da Gospod kliče dečka. In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša‹. S temi besedami je Eli poučil mladega Samuela, s kakšno notranjo držo naj se sam pogovarja z Bogom: »Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.« Prerok je namreč najprej poslušalec in posrednik božje besede. Učitelj Eli po tem dogodku ni več poučeval Samuela, ampak je svojim sodobnikom predstavil novega preroka. Ni se vmešaval v Samuelovo preroško službo, ker jo je prejel od Boga, postal je božji učenec. Eli je sprejel novo dejstvo, da je namreč Bog Samuela sprejel v svojo šolo.

V novi zavezi je biti Božji, Jezusov učenec veliko več kot je starozavezno preroško poslanstvo. Biti učenec v novi zavezi izhaja iz dveh čisto novih dejstev: iz učlovečenja Božjega Sina in iz Jezusovega osebnega klica. Ob učlovečenju Božjega Sina je njegova božja narava stopila v našo človeško naravo in jo dvignila na novo raven. Človeška narava ni več zapisana smrti, ker v njej deluje Kristusova božja narava, ki je močnejša od smrti. In zato apostol Pavel z vso gotovostjo zapiše, da naše telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Da naše telo ni za nečistovanje« je tukaj mišljeno za delovanje izven božjega območja, izven Kristusove božje narave. Še več, z učlovečenjem Božjega Sina, je njegovo in naše telo tvorni, sestavni, konstitutivni del Odrešenikove človeške narave, ki sobiva z njegovo Božjo naravo. Po učlovečenju Božjega Sina naša človeška narava ni le capax Dei, ampak je v svojem bistvu učljiva za božje stvari. V novi zavezi je vsak človek po naravi sposoben postati Božji, Jezusov učenec, »ker se bodo vsi dali poučiti«, kot je napovedal prerok že v stari zavezi.

To teološko dejstvo izhaja tudi iz načina, kako je Jezus poklical svoje učence, kot smo slišali v odlomku iz evangelija po Janezu. Jezus je preprosto poklical vsakega učenca osebno in z vsakim vzpostavil – sicer na različne načine – oseben odnos. V tem odnosu je vsak apostol prepoznal čisto novo nagovorno moč v sebi. Ta nagovor je bil tako močan, da je vsak apostol v svoji notranjosti prepoznal novost, ki se ji ni mogel upreti. Med Učiteljem, Rabbi-jem in apostolom ni bil odnos kot je med učiteljem in učencem v smislu, da učitelj uvaja učenca v nova znanja in področja delovanja do katerih bi sam težko prišel. Odnos med Rabbi-jem in apostolom je bil veliko, neskončno več. Rabbi jih je uvajal v razsežnosti življenja do katerih sami nikoli ne bi prišli s svojim spoznanjem, kaj še, da bi jih osvojili.

Bistvo biti Jezusov učenec je bilo trajno in večplastno dogajanje v času Jezusovega javnega delovanja, ko so učenci v sebi prepoznavali, kako jim je odpiral razum za razumevanje Pisma, jih uvajal v dejavno obvladovanje zla, ko so izganjali hude duhove, jim odkrival, kako je bilo Učiteljevo obvladovanje trpljenja in pogumen vstop v smrtni boj zanje nekaj čisto novega, in vrhunec spoznanja, ki ga apostol Janez, ko je stal v praznem grobu, tako iskreno razkrije, da namreč še nista (Janez in Peter) doumela Pisma, da mora od mrtvih vstati! In kdo bi se mogel odpovedati takemu Učitelju in ne biti njegov učenec?!

Janez Sraka DJ