Družina

Praznik sv. Družine obhajamo prvo nedeljo v osmini praznika Gospodovega rojstva. Tako nas Cerkev vabi, da si odgovorimo na  vprašanje, kako se sveta nazareška družina – in po njenem vzoru vsaka krščanska družina – vključuje v Gospodovo učlovečenje, ki je začetek našega odrešenja. Kaj nam o tem pove današnja božja beseda?

Abraham, praoče naše vere, je v videnju dobil spoznanje: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Abram pa je rekel: »Glej, nisi mi naklônil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« Toda Gospod je Abrahamu zelo jasno odgovoril: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Da bi Gospod Abrahamu pokazal, kako bo izvršil svojo obljubo, ga je popeljal na plano in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.«

V tem kratkem zapisu pogovora med Abrahamom in Bogom je vrsta novih dejstev, ki jih bo Abraham v veri odkrival vse življenje. Prvo novo dejstvo je, da bo njegov dedič izšel iz njega, vendar ne v moči njegovega telesa, ampak po Božjem posegu. Prav tako bo njegova žena Sara postala mati po skrivnostnem Božjem delovanju. Abraham je spoznal, da je njegovo osebno poslanstvo, kot tudi poslanstvo žene Sare ter njunega potomca Izaka, nekaj, kar neskončno presega naravni tok stvari. Družina praočeta vseh verujočih je dobila poslanstvo, ki naravnost izskoči iz klanske miselnosti tistega časa in Abrahama osvobodi slepega zaupanja v moč posamezne, pa tudi širše družine, ki se še danes izraža v veri v moč klana in klanske miselnosti. Na zunaj je sicer izgledalo, da je Abraham poglavar enega od številnih klanov, sam pa je v svoji notranjosti nosil novo poslanstvo, ki ga je spoznal po Božjem posegu v njegovo življenje.

In sveti pisatelj zelo preprosto nadaljuje svoje poročilo in pravi: »Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« Abrahamova vera ni več neko nejasno, sicer skrivnostno zaupanje v življenjsko moč klana, ki pa je kljub vsemu nerazumljivo in človeku ne daje osebne gotovosti ne v spoznanju in še manj v delovanju, Abrahamova vera je nasprotno pristno osebna, ki razsvetljuje njegov um in mu daje osebno gotovost, ki je prej ni imel. In ta vera v Gospoda, se mu je štela v pravičnost, to je, bila je vir zdravega odnosa do Gospoda in Stvarnika.

Pisatelj pisma Hebrejcem Abrahamovo, Sarina in Izakova vero takole opiše: »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo. Zato se je tudi rodila enemu, in to omrtvelemu, tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.«

Evangelist Luka pa opiše poslanstvo svete nazareške družine v opisu Jezusovega darovanja v templju, in sicer v dveh pogledih. Najprej je tu izpoved starčka Simeona, ki je v Duhu prišel v tempelj … vzel v naročje Dete, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Simeonova izpoved je najprej osebna, in se nanaša na njegovo odnos do smrti. Starček Simeon se je več ne boji, ker je po Svetem Duhu spoznal, da je Odrešenik, ki ga je imel v naročju, tudi zmagovalec nad smrtjo. Zanj obale večnosti niso več nedosegljive, ampak jih vidi. Še več, ve tudi, bo ta luč razsvetlila vse narode in da bo Mesijevo odrešenje v slavo Izraela.

Drugo razsežnost poslanstva Svete Družine pa starček Simeon presenetljivo opiše: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« V prerokbi preseneča trditev, da je Mesija postavljen »v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo«. Mar to pomeni, da celotna stara zaveza ni jasno opisala Mesije, ali pa, da je njegov prihod na zemljo sad izjemne Božji ljubezni do vsega človeštva, pravo novo razodetje Božjega Sina, ki ga niti preroki niti kdo drug ni mogel napovedati in še manj opisati. Božji in brezmadežni Materi je starček Simeon napovedal novo trpljenje, ki bo izviralo iz dveh dejstev, najprej iz odličnosti odrešenja, ki ga ljudje ne bodo hoteli sprejeti in iz Marijinega enkratnega poznavanja, ki lahko doseže neizrekljive globine le Marijinem brezmadežnem sodelovanju pri odrešenjskem delu njenega Sina.

In kaj praznik Sv. Družine sporoča vsaki krščanski družini? Najprej to, da je treba iskati smisel celotnega dogajanja v krščanski družini v njeni vključenosti v delo odrešenja. To pa vedno presega zgolj vidno in človeško dogajanje. Po zakramentu sv. zakona je vsaka družina dejavna tudi na ravni, ki vsakega njenega člana in celotno družino vodi v presežnost, v prijateljstvo z Bogom, v večno domovino!

p. Janez Sraka