NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

NOVA KNJIGA: MELINCI 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole

  1. Janez Sraka

Marija Snežna je patrona cerkve v moji rojstni vasi Melinci, župnija Beltinci. Povečano kapelo je leta 2013, ob stoletnici blagoslovitve prve kapele, posvetil v cerkev murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Istega leta je bila tudi stoletnica zgraditve sedanje šole. Obe stoletnici so vaščani slovesno praznovali. Leto pred slovesnostmi sem dal pobudo, da bi oba dogodka obeležili v knjižni obliki. Zamisel je sprejelo šest mladih soavtorjev. Letos (2017) za praznik Marije Snežne je izšla knjiga z naslovom: Melinci 1900 – 2015, ob stoletnici kapele in šole. Avtorji so: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, p. Janez Sraka in dr. Bojan Zadravec. Avtorji in redni prof. za zgodovino na Univerzi Maribor, dr. Andrej Hozjan, so knjigo predstavili 1. septembra v kulturnem domu na Melincih. V nadaljevanju navajam besedilo univ. prof. dr. Andreja Hozjana, ki je podal strokovno oceno knjige ob predstavitvi knjige na Melincih.

Spoštovani! Lep pozdrav!

Želim vam povedati nekaj mojih misli o mojem videnju knjige Melinci 1900 – 2015; seveda jo je bilo treba prebrati, da sem lahko doumel širino in množino tu napisanega

Popisovanje preteklosti rojstnega kraja, oziroma kraja ali več krajev dolgoletnega lastnega bivanja, ali krajše rečeno tudi kar krajevno zgodovinopisje, se je, kot povsod v civiliziranem svetu, tudi na Slovenskem in v Prekmurju pričelo že tam pred daljnimi stoletji. Nekdo – nujno pismen, se je, glede na lastno poznavanje in po načrtnem zbiranju večje količine informacij o konkretnem kraju, odločil to tudi zapisati v neko obliko, ki bi jo kot tako lahko zapustil naslednjim rodovom, bodisi le sorodnikom, bodisi širši skupnosti tistega kraja. Namen tega je vsekakor največkrat bil ohranitev spomina na neko konkretno krajevno dogajanje, na krajevne razmere, spremembe, na razloge in posledice teh dogajanj, na dejanja oziroma idejno zavest posameznikov ali družbenih skupin v kraju oziroma domačinov, … To je povsem enostavna definicija nastajanja tisočev in tisočev takih in drugačnih krajevnozgodovinskih zapisov. Nič nenavadnega, to se je in se bo zapisovalo tudi v bodoče. Pa vendar je nastajanje takega zapisa pogojevalo več dejavnikov, recimo – zapisovalec si je že za zbiranje pravih informacij, kaj šele nato za samo pisanje, moral vzeti kar lep čas, moral je imeti odločno voljo za pisanje, pa izostren pogled na celoto dogajanj. Seveda je najbolje poznal dogodke, v katerih je tako ali drugače bil tudi sam soudeležen ali vsaj prisoten.

Več prekmurskih krajev že ima krajše in daljše knjižno izdane opise lastne preteklosti. Nastajali so in nastajajo v oblikah občinskih in tudi le krajevnih zbornikov – to pomeni, da jih je napisalo več avtorjev in ne le eden, ob raznih priložnostih, običajno pa ob nekem bistvenem jubileju, vezanem na kraj. V zelo malo primerih pa je osnova oziroma podlaga takih knjižnih opisov o preteklosti prekmurskih krajev nek starejši obširneje zapisan tekst, s slovensko strokovno besedo mu rečemo kar kronika, saj si je – kot rečeno – za to posameznik moral vzeti čas, in čas je bil prekmurskemu človeku zmeraj dragocen. In tako sem prišel do prvega kronista vasi Melinci, Ivana Duha, avtorja kar dveh krajevnih kronik, o vaški kapeli in o sami vasi. Nekaj malega o njem bo bralec te knjige zvedel iz njegove kratke biografije na strani 401, kjer je poudarjen njegov namen pisanja – kroniko je spisal, kar se je videlo važno (pomembno) za poznejši rod te vasi. Osebno se me je to spoznanje, zapis kar dveh krajevnih kronik izpod roke preprostega, le osnovno izobraženega posameznika, vašega nekdanjega sovaščana, globoko dotaknilo. Pripadam pač zgodovinopisni stroki, zgodovinarji smo »profesionalni ustvarjalci resnice« in častimo preteklost, da naj bi se sedanji soljudje iz nje tudi kaj naučili. Običajno se ne lotevam takih knjižnih ocen, ali ni časa ali ne volje – največkrat je to moj odgovor/izgovor, sploh pa ne ocen tako obsežnih knjig kot je ta. Pa me je to pisanje Ivana Duha le malo vrglo s tira: namreč njemu podobnih kronistov prekmurske preteklosti je izjemno malo, morda bi jih lahko našteli na prste ene roke. Zato sta obe njegovi melinčki kroniki zelo dragoceni! Prosim vas, ohranite jih dobro v izvirniku kot krajevni kulturnozgodovinski dragocenosti. Ocene te knjige sem se tako lotil tudi v smislu moje počastitve dela Ivana Duha pred očmi. To sicer nista edini kroniki, uporabljeni kot vir teksta, tu so recimo še šolske kronike; a nobena ne dosega pomembnosti Duhovih zapisov.

Knjiga Melinci 1900-2015 s podnaslovom Ob stoletnici kapele in šole je zbornik sedmih soavtorjev, a ima kljub temu izreden obseg, kar 924 strani knjižnega A5 formata. Izdala jo je založba Ognjišče v Kopru. Pretežni del teksta, skoraj 95 %, je v avtorstvu duhovnega očeta knjige patra Janeza Srake, člana Družbe Jezusove ali krajše jezuitov, medtem ko so drugi – naštevam: Karmen Balažic, Ignac Duh – žal lani umrl, Jožica Jerebic, Ivan Hirci, Miroslav Lebar, in dr. Bojan Zadravec, spisali krajša posebna poglavja, ki pa so toliko dragocenejša dopolnila njegovemu delu, da lahko zbornik brez sence dvoma označim kot interdisciplinaren. Uvaja jo spremna beseda avtorjev. Razdeljena je na kar lepo število neoštevilčenih poglavij, zelo različnih po obsegu in vsebini, zato bom vsebine najobsežnejših poglavij konkretneje predstavil, krajše pa bom le preletel.

MELINCI DO 1900 – Je v bistvu pregled tukajšnje poselitve v prazgodovinskih obdobjih ter v rimski dobi, nato pa osnov državnopravne, lastniškoposestne in oblastne ureditve prostora vse do leta 1900. Tovrstne sintetične tekste je izredno težko pisati, saj ne veš, kaj bi uvrstil v tekst in kaj ne. Prikradejo se tudi posamične napake, brez skrbi, da jih delam tudi jaz, tu bi bralce le opozoril, da Prekmurje – in seveda prostor Melinec – leta 896 ni bilo priključeno madžarski tedanji državi, saj le-te še nikjer ni bilo, ampak je ta letnica pomenila »le« začetno fazo naseljevanja madžarskih tedaj še striktno nomadskih plemen v ogromen panonski prostor, kar pomeni, da so se še kar nekaj generacij selili sem in tja v iskanju ustrezne paše za svojo živino. Dejansko je Prekmurje vključeno v sistem madžarske državne in cerkvene oblasti šele konec 11. stoletja, in je torej bilo v okviru kraljevina Madžarske ne ravno tisočletje kot se to rado zaokrožuje, ampak točneje dobrih 800 let. Tu so našteti vsi tukajšnji zemljiški posestniki – fevdalne rodbine, osmanskoturško ogrožanje, konkretna osmanska oblast, malo gospodarstva, leto 1848 ter nastanek in življenje Avstro – Ogrske do začetka 1. svetovne vojne.

POLITIČNA ZGODOVINA MED LETOMA 1900 – 2015 (220 strani) – Vse kaj drugega kot prvo poglavje pa je nato drugo poglavje: temeljit pregled razmer in dogajanj, fokusiran tako na vse v tem časovnem okviru obstoječe državne tvorbe, kot tudi na same Melince, v zadnjem dobrem stoletju. Po obsegu je to najdaljše poglavje. Vsebuje šest podpoglavij, od dobe Avstro – Ogrske do samostojne Slovenije;  uporabljeni so časopisni in mnogi drugi viri ter literatura. Vsebina: To je kronika vasi v 20. stoletju – praktično ni pomembnejšega elementa družbenega in zasebnega življenja, ki ne bi našel mesta v njej. Ni tako zelo pomembno, ali je glavni avtor le-te po stroki zgodovinar ali ne; tudi Ivan Duh ni bil zgodovinar. Zato pa je tu prvič sploh dano na papir tisto bistveno iz življenja vasi skozi dobro stoletje. Vrhunec teksta doseže tu podana prva javna predstavitev dogajanja v vasi tik pred in predvsem po izvršenem atentatu na Franca Tuškeja oktobra 1949 (str. 138-144): o teh dogodkih se doslej v slovenski javnosti ni vedelo nič – jasno, saj je bila za kakršne koli informacije uvedena popolna zapora. Starejši vaščani vse doslej o tem niso želeli govoriti nikomur – in tako se je dogajanje zelo hitro potisnilo v podzavest, čeprav so ga ljudje nosili globoko v sebi in ga niso pozabili. Prepričan sem, da bi bilo treba to dogajanje celovito obdelati, zbrati vse še možne dostopne spomine in jih v posebni obliki predstaviti v prvi vrsti sedanjim Melinčanom, in tako tudi vsej Sloveniji in svetu. Tako spomin na to ne bo mogel zbledeti, Slovenci pa bomo imeli še en razlog več za razmislek, kako daleč je mogla seči neverjetna kolektivna gonja nad soljudmi v imenu ideologije.

Saj bo nekdo morda porekel, da bi lahko tu dodali še marsikaj  – od etnoloških vsebin do receptov za vaške dobrote in specialitete, ali pa o vaških posebnežih/«čudakih«, … A avtorji so vas poznali in jo poznajo. Zato je ta knjiga lahko začetek temeljitega raziskovanja krajevne preteklosti Melinec.

KMETOVALCI  Naštete in opisane so vse sedanje aktivne kmetije v vasi, podana kratka zgodovina družine še žive kmetije …

OBRTNIKI IN PODJETNIKI;  GOSTILNIČARJI;  ČEBELARSTVO

VIDNEJŠE OSEBNOSTI, SKUPINE IN DOGODKI V 20. STOLETJU  – Zelo dragocen prispevek k poznavanju oseb, rojenih v Melincih, ki so tako in drugače ponesle ime kraja po Sloveniji in v širni svet; od znanstvenikov, kronista Ivana Duha, do umetnikov …

DRUŠTVA

PESNIKI; GLASBA NA MELINCIH; SLIKARJI

MLINI NA MURI; RIBOLOV; BROD

DRUŽINE S SEDMIMI IN VEČ OTROKI

PO SLEDEH JUDOVSKIH NASELJENCEV NA MELINCIH; RAZNE TEMATIKE

Poglavje KAPELA – Je 120 strani obsežna celovita verska zgodovina kraja in župnijske organiziranosti. Predstavljeni so beltinski župniki, tukaj izvirajoči redovniki, … Precej vsebin je namenjenih melinčki kapeli oziroma tukajšnji cerkvi.

MARIJA SNEŽNA – NAJBOLJŠA SOSEDA

Zadnje večje poglavje ŠOLA obsega 80 stran dolgi popis preteklosti izobraževanja v vasi po posamičnih obdobjih. Predstavljeni so tudi mnogi, po 1945 pa v bistvu vse tukajšnje učiteljsko osebje.

VRTEC – Je zadnje poglavje, ker je najmlajša izobraževalna ustanova v vasi.

Kaj reči za konec? Vsekakor se boste Melinčarji morali najprej poglobiti v vsebino knjige, da boste lahko dojeli širino in težavnost pisanja takih vsebin. Tovrstno pisanje namreč ni niti malo enostavno: treba je najprej narediti osnovno strukturo (= razdelitev vsebin po poglavjih, kaj se bo sploh pisalo), nato določiti vsaj približen obseg posamičnega poglavja, čemu/katerim vsebinam bo danega več prostora, katerim manj, …. In nato samo pisanje. Janez Sraka je nedvomno opravil malone veličastno delo. Z njim je postavil čudovit spomenik kraju in njegovim ljudem, ničesar, kar bi bilo treba objaviti v taki knjigi, ni zamolčal. Čestitam mu k temu podvigu, in predlagam, da s takim delom vsekakor obvezno nadaljuje! Pri tem naj ga kraj vsestransko podpre. Melinci so očitno dobili in imajo novega krajevnega kronista.

Andrej Hozjan  Maribor  01. septembra 2017