30. nedelja med letom

Zakoreninjeni v  zapovedi ljubezni

Večkrat si postavimo vprašanje, kaj je najpomembnejše? V različnih obdobjih življenja se naši cilji spreminjajo. Kaj je največja zapoved življenja?

Ljudje v življenju iščemo najboljše poti, da bi bilo naše življenje čim lepše, udobno. Iščemo nova sredstva, pripomočke, da bi si omogočili ta cilj. Danosti so, ki nam pomagajo na naših poteh. Hvaležni bodimo za vse, kar nam pomaga.

Ste razmišljali o smernicah za dosego sreče in zadovoljstva v življenju? Imate drže za vaš vsakodnevni utrip življenja, ki vas usmerjajo, vodijo in jih tudi jemljete kot spodbude in vodila?

Pravila življenja, drže so potrebne. Zakoni in predpisi, zakaj jih imamo? In kako jih upoštevamo? Evangelij je poln drž, kako živeti in najti čim več lepega v vsem, kar živimo in smo. Jezusa so spraševali, učil jih je, kako živeti.

Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Jezus je izbral ti dve zapovedi, kot temeljni za življenje.

Jezus izhaja iz življenja. Ve, da smo ljudje del stvarstva. Bog nas je postavil v to bivanje in nam dal vse, kar imamo. Ena od zapovedi je ta, da se človek vedno vrača nazaj k izviru lastnega bivanja. Življenje smo prejeli od Boga. On je stvarnik in z njim se tudi naša zgodovina oblikuje in z Bogom Očetom Stvarnikom se oblikujemo in živimo. Brez njega ne gre in ne bo šlo. Jezus nas s to zapovedjo stalno spominja, da je življenje lepo, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog nas je postavil v ta svet in nas oblikuje. On je naš vir in izvir.  On daje moč in vse prihaja od Njega in vse se k Njemu vrača. V Bogu smo.

Bog nam je dal bližnjega. Moža in ženo je ustvaril in tako nas je postavil v skupnost. Človek je bitje odnosa. Še več, človek ima v sebi stremljenje, hrepenenje po ljubezni. Želi biti ljubljen. Jezus pravi, da je zapoved do bližnjega enaka zapovedi do Boga.

To je naš cilj in hrepenenje po ljubezni v nas samih. Človeško bitje in skupnost ne more bežati pred zapovedmi, ki so zapisane v nas. Človek se v vsej polnosti uresničuje, ko ljubi in ko je ljubljen.

Kdaj smo srečni? Ko smo ljubljeni in sprejeti, spoštovani. Če opazujemo življenje, se zavemo, da nas je Bog po ljubezni postavil v ta svet in da je v nas zapisal zgodbo ljubezni.

Obe zapovedi nas razveseljujeta in nam dajeta veliko življenjskega poleta. Imamo izvir in imamo  danosti. Vse je v ljubezni. Bog nas je imel rad in nam je dal življenje. Dal nam je bližnje, da živimo ljubezen. Vedno znova nas spremlja po različnih darovih, ki so izraz njegove ljubezni. Ne bežimo od ljubezni. V njej je naše polno življenje.

Vedno se je potrebno vračati k Ljubezni, ki ne mine.

Lavrih Benedikt