29. nedelja med letom – misijonska

Ko bo ljubezen do sebe dozorela …

Ali naj govorimo resnico? Ali se splača govoriti o resnici? Kdo še govori resnico? Podobna vprašanja krožijo okrog nas in so del nas.

Farizeji so Jezusa preizkušali v tem, ali je resnicoljuben. Želeli so ga  ujeti v besedi. Priznali so mu, da je resnicoljuben.

Iskrenost in resnicoljubnost sta vedno na preizkušnji. Če smo iskreni do sebe, vemo, da je resnica našega življenja in vsakega izmed nas tista, ki nas predstavlja in po njej smo to, kar smo. Ne moremo bežati pred resnico o nas samih, o našem bitju. Ne moremo je prikriti in skriti. Je v nas in dokler smo živi, je tudi resnica o nas takšna, kot je.  Ko umremo, pri slovesu se spomnimo resnice življenja, ki jo je živel pokojni. O njem govorimo in se zahvaljujemo za njegovo resnico.

Prav tako imamo resnico o naši skupnosti, v kateri živimo. Gibljemo se v  takšni državi, kot je. Ne moremo bežati pred njo. S tem, ko se vsak dan srečujemo z različnimi vprašanji življenja, se zavedamo, da je tako, kot je. Smo del skupnosti, pripadamo naši državi. S tem tudi pripadamo resnici naše države.

Ali nam borba z resnico  vzame preveč moči in duha?  Veliko državljanov in župljanov izgublja energijo in moč, ker vidijo resnico na svojevrsten način. Tisti, ki vodijo državo, vidijo resnico na drugačen način. Resnica naj bi bila ena. Je to, kar so dejstva, resnica?

Resnico oblikuje posameznik v sebi. Javno mnenje tudi spremlja in oblikuje resnice  življenja. Tudi odgovorni v naši državi naj bi oblikovali resnico po tem, kaj jim govori njihova vest. Kakšna pa je?

Ko slišimo sporočilo današnjega evangelija: »Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega,« smo povabljeni pred izredno stopnjo duhovne zrelosti in iskrenosti.

Če se le da, goljufamo. Obrtnikom ne plačamo računov po načinu, ki ga zahteva »pravični sistem naše države«. Če bi bila država striktno pravična in stremela po resnici na vseh področjih življenja, ali bi se tudi državljani vzgajali k resnici in pravičnosti?

Imamo tako veliko ljubezen do skupnosti, da ji damo to,  kar ji pripada? Premalo državljanov verjame v to držo. Mi krojimo pot, kako najlažje in najhitreje, zares ugodno priti do uspeha in sreče. Ali smo na poti iskrenosti do sebe in skupnosti?

Edini način je, da smo iskreni do sebe. Na tem področju imamo veliko dela. Lahko začnemo danes in ne bomo nikoli končali.

Kaj je iskrenost? To je ljubezen do sebe. Kdor ima rad samega sebe, sprejema vse, kar nosi v sebi, in to daje bližnjim. Resnico o sebi spoznavamo dan za dnem; je pot in trud. Ko bo resnica o nas samih spregovorila, jo bomo ponesli tudi v svet in življenje. Samo takšna ljubezen lahko doseže tudi skupnost.

Dajati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega – za vse to je potrebna velika stopnja ljubezni. Kdo jo zmore? Tisti, ki jo ima v polnem pomenu do sebe. Jo živi, mu postaja uresničevanje življenja v odnosih do bližnjih in širše skupnosti.

Ljubezen do bližnjega, ki je v tem, da sebe spoštujemo in cenimo ter naredimo čim več za ljudi okrog sebe, naj dozori, da bomo tudi cesarju in Bogu dajali, ne iz obveznosti, ampak iz ljubezni. To je največji misijon vseh časov. Če se zavedamo na to nedeljo, kako svet kliče po ljubezni, se vse začne v srcu osebne ljubezni.

Lavrih Benedikt