28. nedelja med letom

 

Ste slišali vabilo ljubezni?

Duhovniki danes veliko vabijo. Vabijo starše, birmance, botre, prvoobhajance, bolnike. Vabilo je nujni del našega oznanjevanja. Jezus je tudi vabil in se ni naveličal.

Župnik je žalostno in trpko pripovedoval svojim kolegom, da je v času župnikovanja  napisal veliko vabil. Če bi se samo polovico vernikov odzvalo vabilom, bi bil drenj v cerkvi.  Na številna vabila  ni dobil odgovora, niti po telefonu ali mobi sporočilu.

Kako smo si različni. Gospa Tončka je dobila pismo. »Dolgo že nisem dobila tako lepega pisma,« je sproščeno povedala prijateljici. »Vedno so modre ovojnice in te me ne razveseljujejo.«

Karitas ji je poslal vabilo. Razveselila se je pisma, ki je bilo drugačno. V njem je bilo veliko želje po bližini, po prijateljstvu. Čutila je, da prav to potrebuje v tistih trenutkih. Vesela in presenečena je bila. Začutila je, da jo potrebujejo, pomagala bo v župniji. To ji je dalo neverjetno veselje. Dve leti  je vdova. S tem vabilom se ji je   odprla nova pot življenja. Njena pot žalovanja za možem se je spremenila v pot razdajanja bližnjim. Danes se gospa zahvaljuje Bogu, da se je odzvala na vabilo. Vesela in srečna je, da lahko pomaga in deluje v Karitasu.

Koliko vabil konča v košu za smeti?

Povabljeni smo, a se ne odzovemo. Niti ne odgovorimo. Najdemo čudne neresnične izgovore in uporabljamo laži. Ni nam všeč družba. Ne razumemo se z določenimi ljudmi, ki bodo na  slovesnosti, na katero smo povabljeni. Na vabilo se ne odzovemo. Obremenjeni smo, kdo povabi, ali je levi ali desni. Premalo vidimo, da je vabilo izraz spoštovanja in ljubezni. Ko prejmemo vabila, odgovorimo nanje s srcem, a ne z obremenjenimi mnenji ali držami.

Kralj je naredil vse, da bi ljudi povabil in da bi bila prireditev zanimiva in privlačna. Ni bilo odziva. Ni odnehal, poslal je pomočnike, naj še vabijo in gredo na različne konce.

Vabilo naj odpre srce. Tudi župnik, ki je napisal mnogo vabil, je vedno vlil v ta pisma ljubezen. Želel je, da bi ljudje bili deležni Božje ljubezni. Bojimo se vabil, kjer so nam naložene dolžnosti, naloge ali opomini. Zgodba o kraljevi zabavi je tudi Jezusovo vabilo. Kristus je vabil in še vabi. Kako slišimo njegova vabila? On nas vabi po Božji besedi, po njegovih darovih kruha in  vina, po Svetem Duhu.

Svatovsko oblačilo v odlomku je oblačilo, za katerim je in se tudi skriva človek. Oblačilo predstavlja naše srce, našo notranjost. Vedno, ko smo povabljeni, odpremo ali zapremo svoje srce. Lahko je naša obleka lesketajoča in dragocena, naše srce se ne more skriti. Z nobenim oblačilom ne moremo skriti svojega srca, ljubezni, ki je v nas.

Vse naše življenje je vabilo na pot ljubezni. Vabila, ki jih ljudje prejemamo in sprejemamo, so poti približevanja. Morda v kralju ni bilo dovolj ljubezni. Niso verjeli njegovi srčnosti.

Tam, kjer je ljubezen, tam je tudi druženje, veselje. Kako smo oblečeni na gostiji, niti ni tako važno. Danes je moderno biti v raztrganih hlačah na pogrebu na gostiji in v cerkvi. Na teh in podobnih srečanjih je bistvo naša srčnost, spoštovanje in ljubezen. Ljudje srce odpiramo bližnjim na različne načine. Nekaterim svečana in praznična obleka pomaga, da na tak način izrazijo ljubezen. Spoštujemo in radi imamo bližnje na tisoče načinov.

Bodimo povabljeni. Vabimo bližnje. Podajmo jim srce. Vsako vabilo je priložnost. K nam je prijatelj stegnil roko. Če ste povabljeni, pomeni, da vas nekdo spoštuje, ceni in želi biti z vami. Pa ne pozabite, Kristus še vedno vabi in kliče.

Benedikt Lavrih